Kako naj se spremenim?
Rada bi se spremenila, pa ne vem začeti. Sem picajzelj. Kako naj se odvadim te nadležne natančnosti, ki mi samo krade čas, koristi pa ne ničemur. Če vem, da stvar ne bom naredila v piko natančno, se je sploh ne lotim ali pa če vem, da ne bom imela časa narediti tako, da bo vsaka malenkost totalno naštudirana, odložim to opravilo na čas, ko bom imela voljo in čas, narediti natančno. In to gre za stvari, pri katerih kirurška natančnost sploh ni potrebna.
Glej, to je posledica nečesa. Poišči vzrok(običajno odnosi v izvorni družini).
Sprejmi vse kar se spomniš, analiziraj kaj te je prizadelo, odpusti človeku. Tako boš postala svobodna.
Za preizkus, ali si ozdravljena, pa lahko prideš k meni. Sem bivanjsko nemarna oseba, v smislu razmetanega fleta, umazanih avtov,…. Če ti bo za vzdržat, potem si premagala samo sebe!
Jaz verjamem v sposobnost ljudi, psihomehankarjem pa najraje ne. Zato ker imam izkušnje da marsikateri svoje lastne frustracije zdravi na “pacientih”, mnogim je pa sam za keš, in posledično si želijo bolnih pacientov. Seveda dopuščam tudi možnost profi variante.
za moje pojme nisi nič drugačna od navadnoh ljudi. Saj praviš,da delo odložiš dokler ne bo časa in volje?? kako bi pa ti to rada?
jaz dokler ne naredim VSE kar sem si zadala ta dan ne odneham ,tudi,če je ura 1 ponoči. Dokler ne končam kar hočem ne grem spat. Pa ne razmišljam,da sem za terapeuta?ne vem, nič posebnega nisi.
za moje pojme nisi nič drugačna od navadnoh ljudi. Saj praviš,da delo odložiš dokler ne bo časa in volje?? kako bi pa ti to rada?
jaz dokler ne naredim VSE kar sem si zadala ta dan ne odneham ,tudi,če je ura 1 ponoči. Dokler ne končam kar hočem ne grem spat. Pa ne razmišljam,da sem za terapeuta?ne vem, nič posebnega nisi.[/quote]
to je zate navadni človek da dela do 1h ponoči? … pol sem jaz absolutno nenormalna :)) nikoli ne delam, če se mi ne da, sploh pa pospravljanje … tega se redko lotim tudi če se mi da. Doma imamo za silo pospravljeno, tako da nas ne moti, nismo pa sužnji lastne hiše.
pozno ponoči z možem delava izključno tisto, kar se tiče naju in najinega odnosa, mogoče še otrok (kak pogovor) sicer pa nič drugega.
avtorici pa žal ne znam pomagat, ker si tudi v sanjah ne morem predstavljat, kakšen je človek, ki mora imeti vse v nulo 🙂
Hmm, precej huda reč je lahko tole… Trenutno sem blizu eni družini kjer imajo 12 letno dekle tako. Punca fejst, nadarjena, ampak! Enih stvari se preprosto ne loti. Ker jo je strah neuspeha, mnenj ki jih doživlja kot sodbe o sebi…. Jaz vidim vzrok v dejstvu daje oče odsoten, predvsem pa ni oče. Oče naj bi dal otrokom besede potrditve, samopodobo, samospoštovanje, občutek vrednosti, objeme sprejetosti, grajo za njihova dejanja(po potrebi), vspodbude za spremembe…. Tako bi znali odraščajoči otroci razlikovati sebe, od svojih lastnosti in posledično dejanj.
Seveda pa je najlažje komunicirati v TI stavkih… In tudi tako pride do problemov ki jih ima avtorica.
Jaz tudi menim, da si čisto normalna ženska. Dan ima pač samo 24 ur, in če smo v službi, če smo mame in gospodinje, potem pač zmanjka in je treba delat kdaj tudi ponoči. S tem ni nič narobe, razen, če si lenuh, tako kot ena zgoraj.
Da imamo pospravljeno, je v redu. Nered, razmetano, zanemarjeno, neurejeno pač ni nekaj s čemer bi bil človek zadovoljen. Seveda so tudi take nemarnice in lenuhinje, ampak pač živijo s sranju in ker vedo, da niso sposobne česa boljšega, se delajo, da je to pač normalno in edino pravilno.
In avtorica, ne išči terapevta. Si čisto normalna. Edino včasih si enostavno daj dopust in pojdi v kino, k frizerju, na masažo in tam te ne bo motilo, če ne bo doma vse v nulo.
Ne, gre to tko. Avtorica je očitno perfekcionistka in to niti slučajno ni normalno. Še posebej ne, če se avtorica sama tega zaveda.
Eno je pospravljeno stanovanje, drugo pa stanovanje pospravljeno v nulo. Prvo spada med normalno, drugo pa, če se stalno dogaja in ti vzame veliko časa pa med obsesijo.
Samo primer, da vam bo jasno, kakšna je razlika. Vzemimo, da pošiljaš božične čestitke. Večina se nas potrudi in napiše po svojih zmožnostih neko voščilo, malce se potrudimo, da ni ravno klišejsko, pa da je malce lepše napisano kot pišemo navadno. To nam vzame maks. 5 minut, za eno voščilnico.
Taki kot je picimic pa najprej naredijo celo ekspertizo glede napisanega besedila, potem do onemoglosti iščejo primerne voščilnice ali pa se izdelave lotijo sami in seveda mora biti narejeno v nulo. Potem pa odmerijo sredino, narišejo tanke črte s svinčnikom, si označijo kje začeti in kje končati, napišejo voščilo prvo na navaden papir za vajo, potem pa s svinčnikom na voščilnico in nazadnje s kaligrafskim peresom. Zadeva se potem ponovi še z naslovom in tudi znamka mora biti prilepljena točno x mm od levega desnega in zgornjega roba. Za eno voščilnico tako porabijo cca 30 minut (če ne računaš časa izbire).
In, če je pri vseh stvareh tako in ker ima dan samo 24 ur in zato ne moreš 4 ure pisat voščilnic, rata problem.
Kako se iz tega rešit pa ne vem. Moja sestra je znižala standarde, ko je dobila otroke, počasi z vsakim otrokom ji je standard padal. Pač se je morala prilagoditi.
Pač začneš majprej v mislih, potem pa pri dejanjih.
Če se hočeš nečesa odvaditi, potem nehaš verjeti, da je tisto nujno za tvoje preživetje in zato nehaš tisto početi.
Verjetno v sebi nosiš strah pred kritikami in občutki, da ne boš dovolj dobra, da bi bila vredna pohvale.
Zato se raje izogibaš opravilom, kot pa v sebi prebudiš slabe občutke.
Začni stvari delati zaradi veselja…Zato, da nekaj rada narediš, ne glede na rezultate.
Poznam. Najboljšo analizo je dal avtor “ne gre to tko” in sicer z ekspertizo izdelovanja čestitk. Prav nič ne pretirava, ampak to picajzli počnejo. Sem bila tudi sama ena od njih. Imam dva otroka in tudi meni je standard po vsakem otroku padel, v to sem bila primorana. Da bi vi videli, kako sem likala plenice. Za eno sem porabila najmanj deset minut. Pri srajčkah so morali biti polikani in poravnani celo trakci, ravno tako pri povijalnih plenicah. Na dan sem porabila za likanje po 4 ure. Nato me je k pameti spravila mama, ki je rekla, naj neham likati rjuhe, spodnje majice in kuhinjske krpe. Sprva se mi je gnusilo obleči nepolikano spodnjo majico, a sem se na to hitro navadila. Ta teden sem belila kuhinjo. V dveh različnih barvah. Za mejo med barvama uporabljam krep lepilni trak. V svojih obsedenih časih bi za polepljenje zidov uporabljala T- ravnilo, kotomer in bi označila v nulo, do kod mora segati ena barva. Danes polepim krep trak približno, “od oka”, saj se ne bo videlo iz avijona. Ravno tako je, ko šivam kako krilo. Prej bi porabila za izdelovanje kroja en cel dan, ker bi morali biti tudi dodatki za šive, ki se jih itak ne vidi, do stotinke milimetra natančno odrezani, zarobljeni itd. Sedaj pa se z njimi ne ubadam več toliko. Na vsak tak “dosežek” sem sila ponosna. Odkar nisem več pretirano natančna pri neživih stvareh, mi ostaja več časa za žive.
Poskusi še ti tako znižati kriterije pri svojih delih. Prenehaj likati oblačila, ki se jih ne vidi, krpe, posteljnino. Ko pomivaš posodo, ne glancaj do onemoglosti. Vzdrži se “ultra pomembnega in redoljubnega” opravila, kot je brisanje pomite posode, saj se bo v pol ure sama posušila, ti jo pa le zložiš v omaro. Medtem pa ti narediš še marsikaj drugega. Ko boš zavestno vadila na zniževanju kriterijev, ti bo to prešlo v navado in kmalu boš ugotovila, da sploh ni bilo potrebno takole komplicirati, ker so stvari ravno tako urejene. Pomisli na to, koliko ljudi ni pretirano natančnih, pa vseeno diplomirajo, imajo dobre službe, vzgojijo kopico otrok v poštene in pridne ljudi…
Ne moreš se spremenit..sprijazni se da si taka kot si[/quote]
To je prav tako večkrat edina rešitev.:)
Večkrat imamo težave le zato, ker nočemo sprejeti tega, kar smo. Kar ustvarja notranjo borbo in nas izčrpava.
Šele s sprejemanjem, lahko dosežemo notranji mir.[/quote]
V tem primeru se ne strinjam. Avtorica je zaznala svojo značajsko lastnost kot problem, ki ji zmanjšuje kvaliteto življenja. In DA, LAHKO se spremenimo. To boste rekli vsaki ženski, ki je odvisna od npr. nezdravih odnosov, vsakemu tabletomanu, rekli boste vsaki nesamozavestni najstnici, pri tej ženski pa kar naenkrat to ne drži? Torej bi se moral nekdo kar sprijazniti s tem, da je pri sebi odkril pedofilska nagnjenja in si reči: To sem pač jaz, ne morem se spremeniti?
Avtorica je prišla vprašat za nasvet, kako naj se odreši nadležnega picajzlenja pri opravilih, ki tega pristopa ne terjajo. To početje ji krade čas in voljo do dela in ga je nujno odpraviti. Je ogromna razlika med običajno natančnostjo in obsesivno pikolovsko natančnostjo. Zaradi slednje tudi mnogi bistri učenci ne dosežejo tega, kar bi lahko. Ne lotijo se na primer raziskovalne naloge, ker se jim zdi da imajo premalo časa in znanja za to, ker mora biti to tako perfect popolno. Verjamem, da lahko avtorica omili svoje nagnjenje, ali pa ga celo izkorenini. Še posebno zato, ker to ŽELI storiti.
Forum je zaprt za komentiranje.