KAKO NAJ NAJBOLJE REŠIM?

Da ne pišem še enkrat… tole sem napisala Šokirani, in je na žalost zelo res, tako da pazi, ne pusti se pretentati…

“Zanimivo je, kako nasilneži delajo skoraj vedno po istem vzorcu. Na začetku zveze so vsi zlati. Tako so čudoviti, da res ni nobene dileme, ali preživeti večer s prijateljicami ali z njim. In ko namigne, da mu je ta in ta prijateljica zoprna, ni treba veliko razmišljanja, da pretrgaš z njo vse stike. On že ve. Enako se nadaljuje s sorodstvom – nasilnež počasi izolira žrtev. V bistvu je namerč velik strahopetec in mora biti prepričan, da žrtev nima nobene opore. Potem pa udari. Ali pa zmerja. Ali pa oboje. In potem se kesa. Ne ve, kaj mu je bilo. Žal mu je. Nikoli več ne bo.
Do naslednjič, ko spet udari. In to se ponavlja in ponavlja in ponavlja… Ženska začne dvomiti. Mogoče je pa res sama kriva, da jo je udaril? Saj on drugače ni takšen. S skupnimi (beri: njegovimi) prijatelji se o tem ne da pogovarjat, ker je on vendar tako dober, družaben, prijeten, vsi ga hvalijo. Torej bo res držalo, da je sama kriva? Drugič bo bolj pazila, da ne presoli juhe ali ne zalika gubice na srajci. Ne bo mu več težila, ker je zapravil celo plačo in ne bo ga spraševala, kje je ostal čez noč.
In če bo vendarle zbrala pogum in odšla, bo prišel za njo. Ves prijazen in meden. In ona bo spet v dvomih. Saj kadar je vse v redu, je pa tako zlat. In vsi skupni (beri: njegovi) prijatelji, ki jih srečuje, ji pravijo, kakšno napako je naredila, da ga je zapustila. Ker on je vendar tako dober in zdaj tako trpi… “

Veliko, veliko volje boš potrebovala, in vsekakor tudi zunanjo pomoč. Potrudi se vzdržati, ker si res zaslužiš spodobno, človeka vredno življenje.

Vso srečo!

Haha….tista je dobra…da je “s tabo kaj narobe, ker si ne zelis njegove
neznosti”…
Se malo, pa bo s tabo kaj narobe, ker si ne bos zelela ene okol kepe ali
kaj???

Cestitam ti, cudovita si, pogumna si…super si!!
Samo se en nasvet….zdaj se posvecaj SEBI, ne njemu.
On je preteklost in tako ga tudi jemlji.

Danaja!

Praviš, da ti pošilja sms-e, kako mu je žal. Ja, dan, dva, tri… Potem boš pa na istem. Ne verjamem, da se nasilnež lahko spremeni kar tako. Tudi moj foter je (bil) nasilen. In zamerim mami, da ga ni zapustila. Zelo dobro se z mamo razumeva, da ne bo pomote, saj ena brez druge ne bi preživeli, le, ko razmišljam o preteklosti, vem, da so stvari, ki ji jih nikoli, nikoli ne bom oprostila. To je, zakaj ni vztrajala in iskala rešitve in ga zapustila. Razmišljala je podobno kot ti – kam naj grem, saj mi na CSD niso mogli pomagat (v pizdo bi jih morala poslati ob prvi napaki in vztrajat), ne pa da je čakala na boljše čase. Kaj pa lahko policija naredi (vsaj zabeleženo ima, da je nasilnež). Saj me bo spet pretepel, ko se vrne (a brez prijave te pa ni, al kaj). Pri 18 sem se odselila in fotru pokazala zobe, šele takrat je mama zbrala pogum – ko je lahko zbežala k meni. Ne čakaj, da otroci delajo prvi korak. Ti ga moraš, kot mama.

Saj vsak sam pri sebi ve, kaj naj bi naredil, kajne? Vem da je težko zbrati moč, a jo moraš. Zaradi sebe in zaradi otrok.

To, da doma ne vejo, kaj se pri tebi dogaja, je larifari. Samo lepše je, da si zatiskajo oči in oni s tem nimajo težav. Če bi se v vaše odnose vtaknili, bi oni imeli občutek, da morajo kaj narediti. Tako jim pa ni treba. In živijo v miru brez težav.

Pričakuj tudi klice in prošnje in grožnje in… Tudi to je del odnosa in razmišljanja nasilneža. Ker so to stvari, ki so pri vama v preteklosti delovale, se jih bo še in še posluževal.

In tudi, če je hiša tvoja, ne ostani v njej. Nikoli ne boš imela miru. Pojdi nekam, kjer te vsaj nekaj časa ne našel.

Na žalost govorim iz izkušenj. Tudi po skoraj 5 letih foter občsno še poskusi vplivati na mamo s kakšno grožnjo ali prilizovanjem.

Oglasi se še kaj in nam sporoči, kako ti gre.

In ne čakaj na novo leto, pa na dan žena, pa na… To so samo izgovori.

Srečno,

N