Kako na podlagi avta, oblačil veš kako bogat, reven je človek?

Ja, beseda pa teče o krojačih majic s kratkimi rokavi :). Samo to temo obvlada Desi :).

Če bi gospa “neavtka” samo tale post prebrala pazljivo in bila zmožna razumeti napisano, bi bilo lažje njej in tudi nam, ki se mučimo z njenimi bolečimi zapisi.

Je pa tako – dokler človek ne izkusi bogastva, ga tudi razume ne in se ne more postaviti v kožo nekoga, ki v nekaj minutah zapravi za nekaj tisoč dolarjev cot samo za fitnes.  Nemogoče.

Ha, ha, kaj vse ne srečaš na monu. Tudi take ljudi, ki jih moji zapisi izjemno bolijo pa jih vseeno berejo.

Mora biti pa v glavi nekaj izjemno narobe, da bereš zapise, ki so ti tako zelo boleči.

Pa res ni kaj drugega za brati kot boleče zapise na monu?

Temu sem se pa res narežala. Še bolj kot obsežnim razlagam o krojačih za majice s kratkimi rokavi.

“Statusni simboli niso vedno astronomskih vrednosti. En tak statusni simbol v moji branži je npr. tablični računalnik, ki podpira ročno pisanje in skiciranje. Velikanska večina za to uporablja iPad ali Surface. Ampak redki uporabljamo e-papir. In tu ne gre za ceno.”

Fakk kok je šele moj statusni simbol staromoden in poceni-rišem pišem skiciram na liste, v zvezke in bloke, z kulijem, nalivnikom in svinčnikom. Obožujem jih! ?

Nalivno pero je tudi eden izmed možnih statusnih simbolov.

https://www.montblanc.com/de-de/collection/schreiben

Tudi sam imam rad nalivno pero.

Moji so kar prizemljene cene, odlično opravijo svoje delo pa lepi so mi ful, užitek jih je držat med prsti! ?

Ko tekočina v lepih črkah nežno spolzi po papirju….

Prosto po Proustu bi se torej lahko reklo, da kot je bilo rečeno, da je lepota obljuba sreče, enako  potem možnost užitka lahko načelo lepote.

Tisti,ki gleda kdo ima kakšen avto je butast. Eni zanalašč kupijo starejšega ,da nihče ne ve kolk majo denarja. Siromaki pa kupujejo drage avte na lizing in potem otroci gladujejo.

Pogosto zelo resnično.

To, da pa ljudje ocenjujejo druge na podlagi avta je pa itak vedno resnično: to so navadni bebci.

Drag avto se začne nad 100T.

Lepota je subjektivna (nekomu je lep lamborđini (meni je res grd avto) drugemu beatel (ful lep)?), sreča pa stanje duha, ki ne glede na prevozno sredstvo (lahko si tudi peš) ohranja mir in zadovoljstvo v srcu.

Jaz pač že od nekdaj rada ročno pišem s pisali v zvezke/bloke in me tipkanje na komp, tablico, telefon ni nikdar odvrnilo od te analogne ljubezni. Tudi rišem, slikam rada z svinčniki, čopičem medtem ko me v računalniške programe nikdar ni vleklo risat.

Poklicni socialni snobizem je sicer prisoten tudi bolj globalno, medtem ko je avtomobilski snobizem precej bolj slovenska pogruntavščina. Oba predstavljata dokaj hudo breme za nižji sloj. K temu bi se dalo prišteti še eno vrsto snobizma, značilnega za Slovenijo in to je snobizem, katerega žrtve so mlade mamice, predvsem tiste z nižjimi dohodki.

O avtomobilskem snobizmu se da dokaj dobro seznaniti v tej temi, če se človek le malo poglobi. Ne glede na to, kako ocenjujemo nekoga skozi en sam atribut, je to še vedno povsem enakovreden snobizem. Torej preprosto: vseeno je, ali voznika nekega bleščečega plehovja obožujete, ali se nad njim zgražate – vaša čustvena reakcija v obeh primerih izraža enako raven plehkosti.

Zavist in snobizem sta značilna za egalitarna okolja. Vsakdo, ki je prisostvoval kaki spodobni obletnici mature, je to verjetno doživel na lastni koži. Zavist je namreč povečini prisotna med sicer primerljivimi posamezniki. Recimo nekdanjimi sošolci. No, dandanes je itak cela družba zastavljena tako, kot da bi bili vsi sošolci. Majhnost Slovenije pa še dodatno zmanjšuje možnost, da bi obstajal kak omembe vreden kraj, kjer ne bi nekoga na nek način poznali. In če se vrnem k obletnici mature… Se spomnite tistih nadležnih vprašanj tipa: kje pa ti delaš? Tistega nelagodja ob opombi: aaa, še vedno voziš Škodo. Kakšna škoda, da si niste omislili XY ob zadnji akciji. Mlade mamice potem trpijo ponižanje še zaradi “neustreznega” vozička. Tudi kuhinja je en tak snobovski slovenski fenomen.

Pri izhodiščnem vprašanju, ali se da po avtomobilu sklepati na premoženje posameznika, je seveda odgovor pritrdilen, seveda pa tako kot pri večini stvari, je tudi tu vendar treba prvi vtis vzeti s trohico zdravorazumskega zadržka.

Seveda pa je treba biti, kot je to pri simbolih tudi nasploh, pozoren na detajle. Recimo vzdrževanost vozila. Ne glede na vrsto vozila, bo vozilo tistega, ki ima nekaj pod palcem, brezhibno v vseh detajlih. Tudi če bo zaradi okoliščin prašno ali blatno, se bo videlo, da gre za sicer negovano vozilo. Kontrast bo še bolj očiten, pravzaprav. Pogosto bo na takem vozilu opaziti neko osebno noto, ki si je “wannabe” ne bi privoščil, saj praviloma ni finančno zmožen kake stilizacije. Pa četudi gre morda za FIAT 500. 🙂

Ha, potem pa imam jaz kar nekaj pod palcem, ker je mojo vozilo brezhibno, redno servisirano. Da ne omenjam tega, da ga parkiram v svoji sobi. Nikoli ne ostane zunaj.

Na kak način si konkretno okvarjena, ti jaz ne morem odgovoriti. Konkretno lahko predstavljam zgolj izraze lastne okvarjenosti oz. okvarjenosti tistih, ki jih poznam.

Pri meni se je npr. začelo v ranih letih. Bil sem čudak, ki ni sodil v nobeno družbo. Dolgočasen, neopažen. Chefoor, ki se ni mogel identificirati s klišeji. In žrtev taiste segregacije z obeh strani. Občutek zapuščenosti se je zgolj poglabljal, saj sem že kot otrok romal od enega ognjišča k drugemu zaradi nekih posebnih okoliščin.

Moj odziv je bil nekakšen semi-perfekcionizem. Tak, ki je izstopal, brez da bi moral jaz nastopati. Prebral sem verjetno vse knjige v šolski in občinski knjižnici. 🙂 Bil z današnjimi besedami zlati odličnjak. Razvijal nasprotujoče si veščine, kot je biti opazen tako pri matematiki in naravoslovju, kakor pri umetnosti in družboslovju. Seveda nista izostala košarka in tenis. Ne, da bi bil pretirano dober športnik. Lotil sem se obeh, ker ni bilo pretiranega interesa takrat zanju… Vse s preprosto logiko: izzivati druge, da me opazijo, da nisem za na odpad in tako pridobiti njihovo pozornost, občudovanje… Moje stene so bile polne priznanj in medalj… Mali statusni simboli malega fantka, ki hrepeni po tem, da bi bil sprejet…

Če se prepoznaš v zgodbi, potem si kandidatka, da se tvoja okvarjenost morda kaže tudi skozi posebne simbole, ki nakazujejo na tvoj (poseben) status, ker se bojiš, da sicer ne bo opažen. A iz tvojega pisanja močno dvomim, da bi bila tvoja izražanja okvarjenosti primerljiva z mojimi 🙂

..?si bil srečen, ko so te opazili? Si srečen ko razkazuješ statusni simbol? Si srečen ko izstopaš?

Ti živiš za druge in ne zase. Ta lov za pozornostjo pa je le še ena odvisnost. Nikogar ne briga kako se počutiš. Pa si lahko najboljši na svetu. Vsak te bo izkoristil za svoje potrebe in pozabil v istem trenutku ko ne boš več na vrhu.  To je kozarec, ki ga nikoli ne boš mogel na tak način napolniti, saj ima preveč lukenj.

Če ti rečem, da si popoln točno tak kot si in dovolj že samo zato, ker obstajaš, bi mi verjel?

Da, seveda. Saj to je smoter tega početja. Poudarjam, da pri vsemu skupaj sploh ne gre toliko za druge. Gre za lastno doživljanje in odziv na neke okoliščine v življenju, ki človeku pomagajo ostati priseben. Ko je vzorec enkrat razvit in razvit je, ker deluje, se ga človek preprosto oklepa.

Vzemiva npr. maketo A-320 SA, narejeno v merilu, tako po teži, kot po velikosti. Take makete ne moreš kupiti. Lahko jo zgolj prejmeš, če kaj omembe vrednega narediš v Airbus-u.

Sedaj za trenutek pomisli na naravo mojega dela… Velika večina bi pomislila, da sedim na terasi, srkam latte macchiato in nekaj brskam po telefonu… Včasih dneve in dneve skupaj, ko navdiha preprosto ni… Tista maketa na moji mizi je “edino”, kar mojim puncam daje slutiti, da ni vse tako, kot se zdi in se jim ni treba bati za streho nad glavo in vsakdanji kruh… In ta simbol je tisti, ki npr. moje punce pripravi do tega, da verjamejo, da ima vse to razmišljanje, ki je povsem neoprijemljivo, vendar neko smiselno posledico… in me lahko kljub temu sprejemajo in celo občudujejo “na dnevni ravni”, čeprav so rezultati mojega dela občutni morda dva ali tri krat na leto.

🙂

No ja, skupno imava to, da sva bila odličnjaka.

Ampak jaz živim zase, ne za druge. Pa veš je fajn, ko kupiš avto zase, ne za sosede, znance. Ko kupiš kavbojke zase, ne za druge. Ko greš na dopust zase, ne za všečke na FBju. Ko oblečeš tisto, kar ti je udobno in cenovno ugodbno (to ne pomeni ceneno, ampak, da je ok razmerje cena in kvaliteta), čeprav bodo sodelavke nos vihale.

Če deluje..

Imam podobno izkušnjo tvoji, a sem izbrala drugo pot. Jo izbiram še vedno vsak dan znova, ker me resnično osrečuje in ker vem, da bom na dolgi rok bolj srečna in zadovoljna s svojim življenjem. A vsak ima svoje cilje in svojo pot, ni univerzalnega recepta..

Jap, srčica draga, na žalost je res tako.

Seveda ne moreš iz kalupa omejenosti, kar je logično glede na to, da nisi nikoli spadala med ljudi, ki imajo veliko denarja, po drugi strani pa tudi nisi imela možnosti pokukati v njihov svet in razumeti, kako funkcionirajo in razmišljajo (živijo), zato pač ne razumeš.  Pa ni mišljeno žaljivo, da ne bo pomote, vendar pametovanje o vrednosti neke majice (ali drugih dobrin) lahko sproducira le nekdo, ki ne razume pojma “imeti več kot dovolj”.

Srčica draga? No to pa lahko sproducira samo bolan um. Normalen človek ne bo neznankam na netu govoril srčica draga. To sproducira samo nekdo, ki ima resne psihične motnje. Kakšne pa veš le ti.

Pametno.

Vidiš, niti komuniciranja ne razumeš in se obešaš na čisto nepomembne fraze oz. neosebne besede, skratka že na tem nivoju nisi dovolj umsko delujoča in posledično kvariš temo z neumnim, primitivnim odgovarjanjem.  A bo šlo?

Kako vedo?! Ne vedo. Ljudje smo si različni in vsak človek drugače pali na določene zadeve. V primeru, da imaš več denarja, stvarem, ki te zanimajo nameniš več, za stvari, ki pa te ne zanimajo pa ni nujno, da boš prispeval več. Tako pri enem naključnem dogodku težko oceniš, koliko ima nekdo premoženja – saj lahko ocenjuješ v segmentu, kjer človek ni najbolj vešč ali pa ga stvari ne zanimajo.

Temo sem jaz odprla, kvariš jo pa ti.

Normalni ljudje pač znajo komunicirat normalno, brez, da bi neznankam težili, da so srčice drage.

Slinavi dedci pač niso zaželjeni sogovorniki.