Kako lahko živijo brez prijateljev?

Poznam kar nekaj ljudi, ki nimajo prijateljev, vsaj ne tistih pravih. Imajo ljudi za druženje, običajno stari odhajajo in novi prihajajo, prijateljev ne. Ne znajo jih obdržati, ne znajo vlagati v odnos, vem ker sem preizkusil. Prihajam do zaključka, da si tak tip ljudi želi prijatelje a delajo vedno enake napake, zaradi ljubosumja in nevoščljivosti. Ni mi jasno, kaj ne vidijo svojih napak in vzorvec, ki jih neprestano ponavljajo. Na koncu oni niso krivi nič, so pa vsi ostali. Kaj jim ni jasno, da niso vsi ljudje, ki prihajajo v njihova življenje enaki, a vsi se distancirajo od njih na enak način. Gre za običajno družabne ljudi..
 

 Že dlje časa opazujem sosede, kako pa parih druženjih vse zbežijo iz njihovih življen. Jaz šše nisem! Pravijo, da sem posebne vrste tič, morda zato ali pa ker rad opazujem in potem analiziram ljudi, njihovo obnašanje, navade. Zdaj pa sem v dilemi. Naštudiral sem jih v nula, zdaj pa se mi poraja vprašanje, jim povedati ali ne svoje ugotovitve. Izgubiti nimam kaj, nisem njihov prijatelj, lahko sem kvečem še en več, ki se ne bo družil z njimi, lahko pa jim dvignem na višji nivo njihovo družabno življenje. Imam občutek, da se ta skupina ljudi resnično ne zaveda svojih napak ali primanjkljajev in bi jim samo nekdo moral povedati. Naj bom to jaz?

Naj uganem. Si brezposelna oseba.

Ne, pač pa opazovalec, ki se rad poglablja v medčloveške odnose. Po izobrazbi analitik.

Cisto normalno. Jst se še naštimam, da sam spizdis. Pise da ni prijatelja. In res je tako. A ves kolk je milina ko sem npr z mamo pa ne rabim pazit kaj bom govoril? Eeej pa tega ni. Ko lepo sprosceno brez “pritiska” kramljam in ne rabim razmisljat kaj planiras kaj hoces kaj bi rad. Pise vse. Ako pameti imate…

Pa vsak cejpc ve da je prijateljevanje z folkom eno velko duhovno ranjavanje.

prijatelje, take ki jim lahko zaupaš, je težko dobit. Osebno sem raje sama, kakor da zaupam napačni osebi in potem gre okoli in govori kup laži na moj račun in povzroči še težave družini. Pač, dokler si mlad ni panike, ampak potem, ko imaš družino ni tok enostavno, nisi samo ti in ljudje morajo bit ok.

Lahko jim pač poveš svoje, ampak a te bodo poslušali? Jih sploh briga?

Kaj jim ni jasno, da niso vsi ljudje, ki prihajajo v njihova življenje enaki

right back at ya

Po izobrazbi analitik, po značaju narcis, eq pa bolj švoh. Bom pa jaz, ki ti povem primankljaje. Če me kdaj srečaš, se mi, prosim, izogni.

Nisi ti noben analitik, ti si le močno vase zagledan pametnjaković, ki misli da je entitled pametovati kako naj kdo živi. Usedi se, nisi je Bog je sveta devica Marija, tvoje mnenje pa je enakovredno toksičnim izpustom iz starega sajastega dimnika. Get a life in obrni se vase, popravljaj sebe, saj si poln napak, ki jih skušaš prikriti tudi pred seboj, s tem da kažeš s prstom na druge.

Daj se ti  avtor ukvarjaj s svojimi MOMi, sosede pa pusti pri miru.

Imam izkušnje s podobnim sosedstvom.  Pa bi najraje 3-4m zid s takimi sedaj po spoznaju tega in enkega,  ko ti sebe opisuješ. To je tudi svojevrstno stalkanje ( zalezovanje).

Anlitični opazovalec, ja – Zalezovalec, čisti, ne pa “analitik”… Živi ti po svoje, druge pa pusti živeti po njihovo. Te nič nima za brigat njihovo življenje, druženje in kdo  vse si pri njih podaja kljuko vhodnih vrat.

Meni je pa zal za vse vas, ki nimate prijateljev.

Midva z mozem svoja prijateljstva gojiva ze desetletja in po vsem tem casu to niti niso vec prijatelji, so ze kar druzina.

No, res je, da sva midva oba vzgajana v vzoru, da sta druzina in prijatelji pomemben del zivljenja in da je to nekaj, kar se spostuje in neguje.

Ali ne raste prijateljstvo iz obojestranske naklonjenosti? Če so zadaj kakšna preračunavanja in igrice, odhajajoči to čuti. Ljubosumje in nevoščljivost komu? Vsak ima dovolj. Vprašanje je, če dva znata to drug pri drugem prepoznati. Če nekdo čuti večvrednost in zato misli, da mu drugi zavida, samo pomeni, da ne prepozna vrednosti drugega, ne vidi dlje od svojega nosu.

Ti očitno nimaš niti lastnega življenja, da se moraš vtikovati v tuja. Res žalostno. Zazri se vase in naredi spremembo, drugače boš do smrti živel le za to, da 24 ur na dan igraš senco sosedove Francke in znanca Štefka.

Foušarija in ljubosumje, običajno zaradi premoženja in vsega kar je le s tem ppovezano, so velikokrat problem zaradi katerega se poti razhajajo.

Taki Kot si ti, ne potrebujem analizator. Še manj prijatelj.

Žal nisem ena izmed tistih srečnic, ki bi iz mladosti imela trdna prijateljstva, znanstvo ja, pravo prijateljstvo pa zal ne. Najbolj zaupam druzini, pa ko sem v zvezi, partnerju. Imam kolege, kolegice, a ne povem vsega, ker sem ze bila razocarana. Morda to izvira iz druzine, namrec tudi moji starsi so dolgo imeli prijatelje, kateri so jih razocarali, so nase zeleli financno izkoristit, si izposodit in ne vrnit denar. Pri denarju in cencah pa se vse konca. In zelo boli, ko spoznas, da se je prijatelj pretvarjal lep cas za dosego svojega, pac ne zaupas vec in si zelo previden pri sklepanju novih poznanstev, posledicno pazis, da ne bos nasedel kot si v preteklosti. Veliko ljudi se par let pretvarja, da so res dobri, potem pa izves kaksna necedna dejanja, nemoralne zadeve in si spet na zacetku.

Jaz nimam prijateljev, imam pa ogromno kolegov. Oz. tako bom rekla: jaz sem prijateljica drugim, a meni že nekaj časa ni nihče tako blizu, da bi ga imenovala za prijatelja. Je previsoka cena …čas, energija, negovanje odnosa, nisem jaz za te stvari, sem bolj volk samotar. Čeprav tudi biti brez prijateljev ni “zastonj”, pač plačuješ z nizko samopodobo, jebiga.

Analitični tip ljudi mi pa sploh gre na živce 🙂

Vprašanje  je seveda v naslovu