kako izražate jezo
Ženske, povejte če je jeza za vsakega od nas normalno čustvo ali se ga moramo sramovati? Če si jezen na nekaj ali nekoga je zame razumljivo da to pokažeš z glasnim uh in ah, pa še kaj zraven. Zakaj se vsi potem zgražajo nad tabo če so te pripravili da znoriš? Kako kaj ve to krotite, obvladate? Jaz se jezim vedno znova, kaj pa ve?
Sem zelo tolerantna oseba, redko se pustim sprovocirat,razjezit, ko pa že je meja polna, seveda popizdim in povem osebi, ki me je spravla v to na lep nacin naj ne serje vec! Ponavadi itak to ne zaleze in se kar drka dalje dokler ne popizdim in dokoncno resim z njo, pa sploh ne gledam… naj bo to zlahta al kolegi al ne vem kdo, ko je mera polna, je polna in vrnitve vec ni.
Kot sem dejala, zacnem na lep normalen nacin umirit situacijo, ko pa tudi to ne zaleze in se dogaja dalje, vlece po par dni, mesec ali se dalj, znorim, povem svoje, dokazm da je ta oseba res podn in grem stran od nje, zame je vec ni!
Redko me kaj spravi na tla,najbolj sirjenje lazi, neresnic, fofsija, ljubosumje, ljudje, ki raje zivijo moje zivljenje, kot svoje, ljudje, ki hocjo o meni vedet vec kot o sebi, ma ljudje, ki so kot pijavke, ki dusijo,ljudje ki te gledajo v obraz in govorijo vse lepo, se delajo cist neki druzga kot so v resnici… ja taki ljudje so slej ko prej moja zgodovina!
In zakaj bi se sedaj tega sramovala, sramuje se naj un, ki te je spravil v jezo, ki je cisto normalno obicajno custvo in ki mora izbruhnt na plan, kajti če jezo zadrzujes v sebi z namenom, da ja ne bos komu skodoval, se razjezil nazaj, je vse samo se huje.
Samo en človek na svetu te resnično lahko pripravi do tega, da ponoriš – ti sama. Seveda dostikrat srečam koga, ki se izkaže za nesramnega, nepoštenega, hinavskega – s takimi ljudmi opravim in se ne družim več z njimi, oziroma, če je to v službi, potem sem z njimi zelo na kratko in samo v najnujnejšem stiku.
Seveda da me kdaj popade čustvo jeze, vendar mi večinoma uspe, da se ne stresam nad ljudmi okrog sebe. Jeze me ni sram, izbruhov jeze pa bi me bilo. V preteklosti sem bila precej vzkipljiva, počasi in z muko sem se tega odvadila. In presenetilo me je, kako dosti večji učinek ima na ljudi, če jim mirno in odločno poveš, kje so tvoje meje in česa ne misliš sprejemati. Je pa tak način dosti bolj naporen. Po mojih izkušnjah izbruh jeze nima želenega učinka na druge – kvečjemu jim da občutek zmagoslavja, da so te s provociranjem lahko pripeljali tako daleč.
Tisti, ki me sprovocira, tisti jih tudi sliši. In lahko rečem, da ima kar nekaj za slišati, ker jaz jezo tako sprostim, da kričim kot jesihar. Dostikrat pomislim, le kaj si bodo sosedje mislili, če me slišijo, ampak ko se res razjezim, v tistem trenutku me ne briga preveč. Moram reči, da me določene stvari, ki bi bilo pričakovati, da razjezijo skoraj vsakega normalnega človeka, ne razjezijo, kakšne malenkosti pa me takoj vržejo iz tira. Ok, najbrž je odvisno tudi kdo je ta oseba, ki me spravi iz tira. Nekdo, ki ga ne poznam ali ki ga poznam slabo, me skoraj ne more sprovocirati. Brat pa, on me lahko že z eno besedo! Grrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr….
Jst mam kr dolgo lajtngo tolerance, marsikaj prenesem oz. se raje ugriznem v jezik, čeprav v meni vre…ampak ko je pa čaša polna pol pa vse ven zmečem, se derem, tulim in dotični osebi povem vse kar ji gre (ok z izjemo kletvic oz. pošiljanja v pm)…se pa to zgodi zelo redkokdaj, raje izberem bolj diplomatsko pot 🙂
Jeza kot čustvo je pa normalen pojav in zelo pogost, tko da zakaj bi se je mogli sramovat?!?
Ok, mi je malo lažje, res je, bližji nam je človek, bolj nas lahko zjezi. Za veliko stvari se vnaprej odločim da me ne bodo prizadela in zjezila. A kaj, ko manjka le malenkost. V meni začne vreti da me ima oni drugi za norca, v trenutku vidim ves film in bes je nepopisen. Ker vedno ne morem vse stresti iz sebe – začnem intenzivno razmišljati kako z onim drugim za večno narediti konec, najraje bi vse naredila v tistem jeznem trenutku. Še posebno me jezi, če se tisti drugi z mano noče kregati in se umakne.
Jeza- moja slaba stran. Ne izbruhnem pogosto, ker moteče ljudi že v osnovi izključim.Ko pa me kaj preseneti, pa izbruhnem v trenutku, al pa prinesem domov iz službe. V minuti sem pomirjena, žal mi je , škoda pa je že storjena. Ponavadi kasira mož, ker je pač zraven, sam pol je pa tisti dan samo vljuden z mano, ne pa ljubeč. Tega pa ne prenesem, še zaspat ne morem. In tega bi se rada odvadila. Je precej bolje, kot npr. 5 let nazaj. To pa je tudi lastnost, ki moža pri meni najbolj moti.
Z leti sem pridobila zelo visok prag tolerance. Nikoli na nikogar ne kričim, ko mi je pa dovolj pa odreagiram tako, da tisti, ki mi je povzročal nespečnost in bolečine v želodcu lovi sapo. Tako imam pred takimi zajedalci za vedno mir. Nič ne opozarjam, saj vsi vemo, kaj je prav in kaj ni. Kdor najeda pokasira.
S samovzgojo se da jezo dobro obvladovati. Jeza je neproduktivna. Človeku, ki te je razjezil povej na obvladan način, kaj ti ni prav. Sebi in drugim boš prihranila težke ure. Če to ne zaleže vedi, da imaš opravka s človekom, ki ni vreden tvoje pozornosti. Prezri ga. To najbolj boli in ima največji učinek.
Jaz mam ful nizek prag tolerance, za razliko od ostalih….večinoma nikoli ne zadržujem čustev, hitro vzkipim in se še hitreje pomirim….in ni mi žal. Mogoče si ljudje potem mislijo, da sem rahlo neuravnovešena, ampak mi ni glih mar, ker res ne bi dobro prenesla potlačenih čustev za ceno večje priljubljenosti, pač rajši za malenkost rahlo znorim in sem čez 3 min spet vsa vesela. Katarzično 🙂
Tud jaz sm se navadla bolj mirno povedat kaj me moti ker enostavno naletim na boljsi odziv..in vem da tud jaz reagiram obrambno in zacnem pizdit nazaj ce se kdo zacne dret name.Sm bla pa neki casa nazaj velik bolj vzikpljiva…pa mi ni zal da sm se odvadla tega vsaj v neki meri..se pa se vseen zgodi da zatulim na sestro po hitrem postopku.
Forum je zaprt za komentiranje.