Kako izbirate knjige za branje?
Jaz že zeloooo dolgo nisem nobene knjige kupila, temveč si jih ravno tako izključno izposojam v knjižnici. Prvič zato, ker so mi naše knjige predrage, drugič pa zato, ker enostavno nimam več prostora – dnevna in spalnica sta polni mojih knjig (od prej), otroška soba pa polna hčerkinih.
Me pa res zanima, zakaj je to tako nerazumljivo, če knjig ne kupuješ? Bistvo je vendar v tem, da bereš……………
Sama ne spadam med fanatične nakupovalce knjig, niti med tiste, ki berejo samo knjižnične. Kombiniram vse: nakupe v knjigarnah, izposojanje v knjižnicah & pri prijateljih, kupovanje e-knjig, pa tudi kako knjigo si povlečem z neta … no ja, po piratsko. Torej nisem fanatičarka v to ali ono smer.
>enostavno nimam več prostora
V nasprotju z marsikaterim knjižnim moljem mi sploh ni do tega, da bi imela bogato knjižnico, tudi se mi ne zdi, da bi knjiga, ko je bila enkrat kupljena & prebrana, morala za vedno in vekomaj obtičati doma. Če ni ena od tistih nekaj, ki mi res kaj pomenijo, po branju roma h kakemu frendu, jaz pa nafehtam kakšno njegovo. Ali pa gre naprej k staršem, včasih v bližnji dom za ostarele. Če za to ni časa, jo odložim, ko grem mimo Modrijanove knjigarne, kjer jih zbirajo in lifrajo tja, kjer jih primanjkuje.
Da bi zato, ker imam za svojo kvadraturo dovolj knjig, odpovedala nadaljnjemu kupovanju knjig, no, to se mi nekako ne zdi opcija.
>dobro situirana prijateljica pove, da si knjige izključno sposoja v knjižnici
Včasih ne razumem čisto ideje, zakaj moramo plačevati VSE – in smo to tudi pripravljeni storiti, brez vprašanja – ko gre za knjige, bi pa morale stati 0 €, no ja, morda 3 €, kot te, ki so na voljo ob svetovni prestolnici knjige. Kot da bi knjige nastale iz nič in bi jih brez vsakršnih stroškov delali ljudje, ki jih ne bi bilo treba plačati, in kot da – navsezadnje – od njih ne bi imeli nič.
Še malo o omenjeni dobro situirani ženski. Ne bom vzela kake dražje primerjave, ki bi zanjo najbrž tudi veljala, recimo, koliko stanejo čevlji, ki jih dobro situirane dame kupujejo, kot so nekoč kupovali knjige, torej na metre, ampak najbanalnejšo, zabavo, ki si jo sem in tja privoščijo vsi, od revnih do bogatih.
Najbrž gre z veseljem v Kolosej, kjer se prav nič ne pritožuje, da mora za 1,5 do 2 uri – pogosto slabega – filma odšteti od 5,30 do 5,55 €. Recimo, da se v kino poda z možem: to nanese od 10,60 do 11,10 €. Najbrž pred in/ali po filmu popijeta minimalno 1 kavo, kar nanese dodatne 3 € (recimo). Če se omejimo navzdol in si ne drznemo razmišljati o kakem pivu ali soku & nismo malenkostni, da bi računali še bencin, smo prišli do 13,50 €, za kar se že da dobiti kako knjigo, ki jo bo najprej ona in nato še on bral vsaj nekaj večerov. OK, knjige so seveda lahko tudi dražje, ampak v vsaki knjigarni najdeš knjige po znižani ceni. Znižane cene pa ne pomenijo, da gre za knjige, ki jih nihče pri zdravi pameti ne bi povohal, kot je veljalo nekoč. Nasprotno, izbira je prav OK. Vsake toliko je tudi kak knjižni sejem.
Danes sem v okviru ene od akcij, povezanih z evropsko prestolnico knjige, prišla do štirih prvovrstnih knjig za 18 €. Nobena ni ne stare letnice, ne banalna knjiga za samopomoč ali žanrska uspešnica, ne takšna, ki bi jo lahko uvrstili v rubriko “založniški kiksi”. Same dobre knjige. Vsako od njih za manj kot eno kino vstopnico. Cene vstopnic v Drami znašajo od 8 do 18 €, če ne gre za premiero, premierske pa od 13 do 25 €. Primerjave s koncerti bi bile še bolj v korist knjige. Pa so to vse zadeve, ki nas razvedrijo za dve uri – če imamo srečo.
Ja, seveda so knjige v Sloveniji dražje kot v večjih državah, tu se ne da nič narediti, naklade so in bodo majhne. Po drugi strani pa v primerjavi s kupom stvari, ki jih kupujemo za večji denar in jih potrebujemo še manj kot knjige, spet niso tako strašno drage.
Tudi jaz imam zelo dobro situirano prijateljico, ki si knjige izposoja izključno v knjižnici in jih ne kupuje. Pa zelo veliko bere. Pač ne vidi nobenega čara v “kupiti/imeti knjigo”. Se mi ne zdi sporno. Tudi jaz marsičesa, kar bi najbrž bilo vredno podpreti z nakupom, ne kupim. Ne zaradi cene, ampak ker preprosto ne čutim, da bi to želela kupiti. Tako da se mi zdi misel, da bi knjige tisti, ki si to nedvomno lahko privoščijo, MORALI kupovati, zgrešena.
Se pa strinjam, da cena knjige (vsaj načelno oziroma v povprečju) ne bi smela predstavljati resne ovire za nakup.
Tudi če si knjige izposojaš v knjižnici, dobijo avtorji od tega knjižnično nadomestilo, kolikor mi je znano.
Jaz sicer kupim kar nekaj knjig, a nikoli zaradi tega, ker bi imela občutek, da moram finančno podpirati avtorja ali založbo, ampak izključno zaradi želje, da bi knjigo imela v trajni lasti. Če mi je dovolj, da jo enkrat preberem in sem zato pripravljena čakati pol leta in več, da mine naval v knjižnici, potem si jo bom pač sposodila. Saj je izposoja knjig tudi popolnoma legalno početje. Konec koncev za članstvo v knjižnici plačam članarino, ki v nekaterih knjižnicah sploh ni tako nizka. Pa še dosti bolj ekološko je, da eno knjigo prebere več ljudi, kot pa da vsakdo kupi svoj papirnati izvod. Ne rečem, ko bodo začeli kaj bolj izdajati e-knjige.
Katja !0, hvala za te vrstice, ki nas prepričajo, da knjige vseeno niso tako drage, kot se zdijo na prvo razmišljanje. Kupujem tiste knjige, ki bi jih rad prebral večkrat kot le enkrat. Knjige, ki me pustijo neogovorjenega, hitro podarim naprej. Od knjižničnega nadomestila se lahko opomorejo le redki avtorji, saj je zahtevana kvota 800 izposoj, Dobitniki kresnika imajo povprečno izposojo 1500 enot.
Seveda nisem mislila, da bi knjige morali kupovati – navsezadnje tudi sama ne kupujem na veliko. Ampak je pa zanimivo, da smo bojda Slovenci v Evropi v samem vrhu po izposoji in na samem dnu po kupovanju. Ampak najbrž bi bile knjige kak evro cenejše, če se njihov nakup ne bi zdel tako “nepotrebno” početje.
Ja, knjižnice imajo denar od članarin, denar od države … Ker pa denar od države dobijo sorazmerno s količino izposojenih knjig, v zadnjem času knjižnice državni denar na veliko zapravljajo za kriminalke in ljubezenske romane, priročnike za samopomoč itn., za dobre knjige pa jim je vse manj mar. Taka zakonska ureditev torej povzroči, da v bistvu država subvencionira Amando Quick in Dana Browna, kar je naravnost abotno.
Seveda tudi ne gre, da bi človek pri nakupu razmišljal o socialnem položaju avtorjev in založb., vseeno pa bom še nekaj besed o razvpitem knjižničnem nadomestilu, ki naj bi bil nekakšen regulativ za avtorje. Pri 90 če ne več odstotkih avtorjev & prevajalcev ni omembe vredno.
Šla sem pogledat in podatki za 2009 so naslednji:
Pisatelji & pesniki:
Takih, ki so prejeli od 1000 do 5000 evrov na leto, je 50 od 446 avtorjev, denimo S. Makarovič in Desa Muck.
Še dva znana & priljubljena avtorja: Miha Mazzini, je dobil 581 evrov, Avgust Demšar (oprosti, pilgrim, ampak ti podatki so javni), ki ga tudi radi beremo, pa 576,73 evra.
Lahkotna ženska knjiga, ki je za naše razmere precejšnja uspešnica, avtorico postavi na 127. mesto od 446 avtorjev, kar nanese 446 € na leto.
Če ima avtor smolo, da je pesnik in povrhu še dober, recimo, da mu je ime Tomaž Šalamun, bo za leto 2009 prejel 219,99 evrov – Milan Jesih pa je prejel celih 0 evrov.
Prevajalci:
Od 317 prevajalcev, so od 1000 do 1089 evrov prejeli celi 4 (štirje) srečneži. S 1089 evri je bil nagrajen Uroš Kalčič z cca. 200 prevedenimi knjigami.
Knjižnično nadomestilo je enako, če prevajalec prevede 10-stransko slikanico, Odisejo ali 600 stransko filozofsko delo.
Grozljivo. Nisem vedela. Sem živela v prepričanju, da dobijo denar glede na število vpisanih članov. Je pa s tem po drugi strani tako – ker knjižnice zahtevnejših knjig nabavijo malo, je do dobrih težko priti hitro in že smo pri enem od pogostejših razlogov za nakup knjige :-). Sama jo največkrat kupim prav zato.
v primerjavi z mojimi prijatelji sem jaz pravi knjižni molj. knjige izberem glede na ovitek oz. platnice. na dan preberm tudi po 200-listno knjigo če si le vzamem čas. skoraj vsake dva tedna sem u knjižnici in straši mi vedno pravijo da sem nora ker vzamem toliko knjig. torej po eni strani sem trčena ali ne?
Jaz pa večinoma ne morem iz knjigarne, ne da bi kupila vsaj eno knjigo. In v knjigarne pogosto zahajam. Me že premamijo s kakšno akcijo ali ugodno ceno. In res je – pogosto se za nizko ceno dobi prav kakovostno knjigo.Tako sigurno kupim več knjig, kot jih preberem. In za nekatere knjige že ob nakupu vem, da imajo malo možnosti, da bodo kdaj prebrane. Kupim tudi knjigo, ki sem jo že prebrala (izposojeno iz knjižnice), pa mi je bila tako všeč, da jo hočem za vedno imeti pri sebi. In jo kupim. Zgodi se celo, da včasih kakšno knjigo kupim dvakrat, ker sem pozabila, da sem jo že kupila. Ja, vem, grozno, a ne morem drugače. Varčujem pri drugih stvareh.
V zadnjem času se mi je izpolnila tudi dolgoletna želja, da si uredim domačo knjižnico. Kaj je lepšega kot sprehajati se med knjižnimi policami, vzeti v roko to ali ono knjigo, se spominjati, kaj v njej piše, ali pa se predajati sanjarjenju, kako bo knjiga nekoč, ko bo več časa, prebrana.
Meni že pošteno najeda mantra, da so pri nas knjige predrage. To sploh ni res, so tudi drage, a veliko se jih da dobiti za povsem dostopno ceno. Konec koncev knjiga ni blago, ki ga zavržeš po uporabi. Marsikdo pred čevlji za 100 EUR ne bo pomišljal, češ da so kvalitetni in vredni svojega denarja. Povsem verjamem. Tudi knjiga je in za njo stojijo ljudje, ki so zanjo nekaj mesecev garali.
Tisti, ki nima namena knjige kupiti, je tudi ne bo, a zanimivo, takemu je predraga vsaka knjiga.