Kadar imam čas brskati po internetu zelo rada berem komentarje na Amazonu. Ugotovila pa sem nekaj smešnega, da namreč veliko raje berem komentarje z eno zvezdico kot tiste s petimi :). Nekako se mi zdijo veliko bolj objektivni kot pa hvalnice.

Če se torej bralci pritožijo čez kakšno stvar, ki me pri knjigah moti, potem knjigo črtam s seznama. Če je pa vzrok za slabo oceno tak, da na moje veselje do branja ne vpliva, pa knjigo poiščem v knjižnici ali kupim.

Drugače pa si pišem sezname in naslove pobiram od vsepovsod, s tega foruma, Bukle, dnevnega časopisja… Žal je tako malo časa za branje, da moram delati strogo selekcijo in slabe ocene z Amazona so mi res v veliko pomoč. Še kdo tako “trčen”? 🙂

Krasna tema. Kaj posebej strukturiranega nimam povedati, lahko pa se strinjam, da so petzvezdični komentarji na Amazonu povsem nekoristni, ob tem pa večinoma še razvlečeni do onemoglosti.

Ne vem, na mojem izboru se obvezno pojavijo vsakoletni bookerji, pa večina nominirancev, razen seveda tistih, ki jih organsko ne prenesem (zelo zelo dolg seznam), pa pulitzer in costa. Nagrajence in nominirance berem v naivnem prepričanju, da je življenje kratko in da nam razne žirije pomagajo brati tisto, kar je najboljše na trgu. Kar je seveda nebuloza, kot vidim v sosednji temi o Kresniku in letošnji veličastni žirantski metodologiji.

Od ljudi, ki jih srečujem v živo, pri izboru poslušam pravzaprav samo ženo, čeprav nimava povsem enakega okusa. Z angleškim prijateljem lahko mečeva neskončne debate o literarni sceni, ampak kakšnih prav koristnih namigov za branje iz tega ne dobim, pa tudi pričakujem jih ne.

Približno tretjino knjig kupim in preberem zaradi tega foruma. Ne verjamem, da je tukaj kdorkoli našel svojo stoodstotno bralsko dušo dvojčico (če me bo kdo popravil, bom prav vesel), smo pa najbrž vsi, tudi tisti, ki na forum ne pišejo, našli nekaj oseb, s katerimi se naše bralske preference dokaj ujemajo. In potem zaradi namiga teh zaupanja vrednih oseb pač bereš nekaj, česar se še pred kakšnim tednom ne bi dotaknil niti z dolgo palico, in se čudiš, ko se ti odpre nov bralski svet.

Pod Torovo pisanje se bolj ali manj podpisujem.

Nagrade:
Vsled številnih razočaranj sem zadnje čase nekoliko bolj nezaupljiva do bookerjevih in drugih velikih nominirancev. Tako sem se odločila za naslednjo taktiko: lepo počakam, da jih Toru pošljejo na dom, da jih z ročico, tresočo od vznemirjenja, pobere iz nabiralnika, jih prebere, potem pa jih tule hvali ali pa čeznje benti. Tako brez kančka truda in z minimalnim tveganjem pridem do presejanega, verodostojnega, mojemu okusu prilagojenega, da ne rečem “costumized” seznamčka, ki v kakih 95 % ne razočara. 😉

No, nekoliko presejanih kandidatov za kresnika, fabulo etc. se tudi lotim – nikakor ne iz domoljubnih vzgibov, ampak zaradi preprostega dejstva, da zadnja leta vse pogosteje izide kakšna prav fejst knjiga ali pa vznikne pozornosti vredno novo ime. Letos sta to očitno obe “leteči podgani” …

Molji
Poleg Tora je na temle forumu nekaj ljudi, ki so skoraj moje bralske duše dvojčice. Že sledenje njihovim mnenjem zadošča za čisto lep in raznovrsten bralski seznam.

Bukla, Airbeletrina:
Na ti dve strani skočim pogledat, kadar me zanima, kaj je novega izšlo v SLO …

Amazon
To početje sem bolj ali manj opustila iz razlogov, ki jih opisuje Toro. Škandalček, ki je pokazal, da je Andre Makine uporabil Amazon za hvalospeve lastnim knjigam in pljuvanje po tujih, daje slutiti, da gotovo ni edini pisatelj (sestra, mama, frendi, založnik?), ki to počne. No, ampak tega (za zdaj) najbrž ni toliko, da bi moralo vzbujati pretirano zaskrbljenost.

Najboljši vir so vsekakor frendi s sorodnim okusom, pa če so “pravi” ali virtualni.

Moj način izbire knjig za branje je mešanica priporočil in trenutnih vzgibov, verjetno približno pol na pol.

Zadnje čase so priporočila bolj z Moljev (pri čemer v bistvu sploh ne gledam, kdo je priporočil, zato se včasih po glavi tolčem, ker je običano branje pretežko:), se pa zavestno izogibam določenih tem in avtorjev (npr. holokaust je definitivno out). Občasno preberem kaj na priporočilo kakega nevirtualnega bralnega prijatelja, čeprav zadnje čase vse redkeje (običajno oni sprašujejo, jaz priporočam).

Trenutni vzgibi: polica vrnjenih ali novih knjig v knjižnici, naslovnica, kakšna od knjig, ki jih prinesem iz knjižnice za moža, kaj, kar zapne za oko na BookDepositoriyu.

Knjižni molji, absolutno.
Od kar spremljam ta forum, sem s pomočjo vas vseh prebrala kar nekaj odličnih knjig, ki bi sicer le težko prišle na mojo knjižno polico.
Redno berem tudi Buklo in tudi v njej najdem kar precej uporabnega. Prav pa pride tudi kakšen članek v Književnih listih.
Sicer se pa (na žalost) večinoma gibam v družbi, ki ne bere veliko leposlovja 🙁

Bukla, dnevno časopisje, ta forum..

Predvsem trenutni vzgib.

Če bi malce razširil temo: a imate v resničnem življenju prijatelje, ki berejo?

Sam jih kaj dosti nimam. Ene par je sicer zahtevnih, a kampanjskih bralcev; eden je potencial, a cele dneve sedi v knjigah zaradi dela, in mu branje ne predstavlja sprostitve. Pri ostalih sem občasno bodisi presenečen, kako se pozitivno odzovejo na denimo Osmega poverjenika, bodisi šokiran, ko izjavijo, da je branje leposlovja šokantno zanimiva ideja, ki jih je povsem presenetila in ne vedo, kaj bi z njo.

Nič kaj dosti. 🙁 Sem daleč največji knjigožer med meni bližnjimi. Par punc še poseže po kakšnem čiklitu, kakšen fant prebere kakšnega Rollinsa, Cusslerja, Dana Browna, potem se pa neha. Tudi sama vse omenjeno prežvečim, z veseljem. Prav zadovoljna pa sem, da vsaj tukaj najdem kakšen namig še za kakšno knjigo ki ostane dlje kot do takrat, ko jo po prebrani zadnji strani odložiš na polico.

@Toro: Prav veliko jih ni.

Od mojih domačih recimo beremo vsi. Očim non-stop, ko ni v službi. Njega recimo ne dohajam in tudi marsikaj od tega, kar on prebere, je meni kar prezahtevno, velikokrat pa se najina okusa popolnoma razlikujeta (Paasilina je samo en primer). Tudi mami in sestra bereta kar precej, čeprav mogoče bolj nezahtevne. Prav tako babica, ona vztraja pri starejših slovenskih avtorjih (večernice in te reči).

Po drugi strani pa moj fant redkokdaj prime kakšno knjigo v roke, običajno le na dopustu, pa še to ne kar vse po vrsti. Zdaj se recimo že od lanskega poznega poletja, ko sva bila na dopustu, ukvarja s Tekom za zmajem, ampak glede na to, da še vztraja, pomeni, da mu je všeč 🙂 Tudi pri njem doma niso bralci, mogoče sestra sem in tja kaj.

Par prijateljev in prijateljic in nekaj sodelavk, ampak morda od ene ali dveh kdaj dobim kakšen namig za dobro knjigo,ki je vreden upoštevanja, vsem ostalim solim pamet jaz :)) Pa saj tudi jaz ne preberem 5 knjig na mesec, ampak recimo tako, da mora biti res izredno stanje, da na omarici nimam načete knjige.

Veliko, če ne kar večina mojih prijateljev, bere leposlovje. A se z nikomer ne poklopim glede okusa toliko, da bi lahko brez rezerve sledila njihovim priporočilom. Zato knjige izbiram predvsem glede na zapisano tule na forumu, sledim preizkušenim avtorjem, tu in tam pa me zrajca kakšen zapis kje v medijih. Izjemoma mi pade kakšna knjiga v roko v knjižnici kar tako, na prvi pogled oziroma dotik :-).

Takšnih je večina, čeprav je res, da so nekateri, ki so bili v mladosti hardkor bralci prestopili v kategorijo “počitniških” – ne po zahtevnosti knjig, ampak po tem, da berejo le še na dopustih, kao zaradi pomanjkanja časa. Sama berem vsak dan, pa četudi sem zato ob kako uro spanja. Odvisnost, pač, ki pa se je niti slučajno ne namravam odvajati.

Še vedno najbolj zaupam sebi, pomeni, da sem najmanjkrat razočaran, če si knjigo izberem kar sam. Najprej preberem začetek, mogoče tri četrt strani, potem dvakrat vmes in še konec. Če me prebrano ne razočara, si knjigo sposodim ali kupim. Prijatelji in znanci so kar pridni bralci, a imamo ponavadi različen okus. Tako kot pri glasbi. Večkrat se kar pošteno spričkamo, ker trdijo, da je samo klasika glasba. Saj me Bach ponese v nebesa, če malo pretiravam, toda mnogi skladetelji so mi vseeno sterilni, kot da bi me potisnilli v pomito čakalnico privatnih zobozdravnikov. Še največ dobrih knjig sem odkril s pomočjo filmov. Če so dialogi zanimivi, takoj vem, da so film posneli po knjižni predlogi. Tako sem recimo odkril Morrisonovo. V glavnem znanci berejo v angleščini in italijanščini, v slovenščini prav redko, vendar to večkrat gre v njihovo škodo, saj moraš poznati jezik zelo dobro, da zares odkriješ vse plasti in lepote zgodbe. Ko sem jim predlagal, naj Morrisonovo preberejo še v slovenščini, saj jim v angleščini ni bila všeč, so to vehementno odklonili. Drugače pa nimam slabe vesti, če knjigo odložim neprebrano. Nazadnje se je to zgodilo s Pasjeglavci. Pravzaprav jih do konca preberem le tretjino. Nagrajevanih del ne berem rad, ker od takih del pričakujem več. Na koncu rečem, da je knjiga slaba, če pa se o njej ne bi pisalo, pa bi jo imel za solidno.

Skoraj popolnoma nobenega.
Včasih sva s sestro prekomentirali kakšno knjigo, zdaj pa ona bolj malo bere – se razume, majhen otrok, služba, študij.
Mož bere večinoma le med dopustom (a takrat hitreje od mene) in večinoma po mojem priporočilu.
Ena od prijateljic je začela več brati – zelo obetavno in meni zelo všečno.
Pred leti sem imela e-mail prijateljico, s katero sva se spoznali nekje na Amazonu in ona mi je predlagala v branje veliko super knjig. Imeli sva precej podoben okus, a potem je Gabrielle nekako izpuhtela. Škoda.
Sodelovke in sodelovci – absolutno nič. No, ali pa se kje kdo skriva, pa jaz ne vem zanj, ker o literaturi se pa res nikoli ne pogovarjamo.
Tako, bolj žalostno vse skupaj.

Koga pa štejemo v kategorijo ljudi, “ki berejo”? Tudi tiste, ki npr. preberejo eno samo (čeprav bolj debelo) knjigo na leto?

Veliko berejo moja mama in moja otroka (no, zdaj jima večinoma še jaz – a to šteje? :)). Mož prebere eno knjigo na leto, čeprav je včasih rad bral, ker ne utegne zaradi nore službe. Imam nekaj kolegic, ki menda ne preberejo knjige v več letih, eno, ki letno prebere morda dve ali tri. Skratka, kot pravi hermiona v zadnjem stavku.

K.

Samo preblisk: pridem zadnjič na obisk k dragim sorodnikom v zaselek pri neznani vasi, penziča, v bistvu končana osnovna šola, na mizici pa na tričetrt prebran McEwanov Amsterdam. Hja.

Naj še jaz dodam enega. Mojemu sinu je ime Tristan. Vsaj polovica ljudi ima težave z usvojitvijo tega imena, zato ga kličejo Kristan, Kristjan in celo – Tristijan. Od ostale slabe polovice jih morda spet polovica ali manj reče, aha, Tristan in Izolda.(Ali pa vprašajo: A hčerka je pa Izolda? :)) Finta je v tem, da se mi je velikokrat zgodilo, da so me s tem vprašanjem presenetili ljudje, ki jim nikakor ne bi pripisala, da ta junaka poznajo (kljub še ne tako staremu filmu o tej legendi), in sem ravno že zajemala sapo, da bi pojasnila pogosto vprašanje, ki sledi: Od kod pa to ime? – potem me pa “potolčejo” s tem. :)) In obratno, ljudje, za katere bi stavila, da poznajo vsaj naslov knjige, me debelo gledajo in prvič slišijo za to ime (btw, Tristan je bil tudi Brad Pitt v Jesenski pripovedi, in ne bom rekla, da to ni vplivalo na izbiro imena :)). Res zanimivo – nekdo z OŠ ali triletno SŠ izstreli tole Izoldo, drugi z diplomo in kaj vem kakim položajem pa pojma nima.

Ker smo na knjižnem forumu, naj dodam, da mi je bil roman Tristan in Izolda všeč in ga priporočam vsem, ki vas zanimajo “davne zgodbe”.

K.

Mene pa vsakokrat, kadar grem na obisk k dobrim prijateljem, presune pogled na odsotnost knjig na njihovih policah. Najprej optimistično pomislim, da jih imajo gotovo v skritih delovnih sobah ali spalnicah, da zbirka, ki je pred leti izšla pri Delu in se tako nevsiljivo ujema s pohištvom (in 2×2 m velikim plazma tv ekranom), gotovo še kje ima svoje sorodnike. Potem odkrijem, da imajo v delovni sobi samo še kakšen star učbenik iz študentskih let in da še največ knjig premorejo kuhinjske police. Se ve, kakšne vrste priročnikov.
To dejstvo me vsakokrat znova globoko razočara. Saj ne mislim, da bi jih morali imeti za intelektualno fasado, če že ne berejo, ampak vseeno pa tudi ne razumem, ko mi zelo dobro situirana prijateljica pove, da si knjige izključno sposoja v knjižnici.

He he, torej se mi je upravičeno dobro zdelo, ko je oni dan Bralka, ko je po dolgem času prišla k meni, zajela sapo: “A to so vse tvoje knjige?!” Pa spalnice z mojimi glavnimi knjižnimi policami sploh ni videla :-).

Mene pa vse to ne preseneča. Mama ima le poklicno šolo, pa zna skoraj vse Prešernove pesmi na pamet. Znanec krojač ima v vsakem prostoru vsaj eno knjižno polico, celo na stranišču, kjer ima tudi zbirko najrazličnejših nočnih posodic. Poznam kmeta z ožuljenimi rokami, ki v prostem času igra violino … Poznam pa tudi mlado psihiatrinjo, k nima v velikem stanovanju niti ene knjige, ker nima časa, da bi z njih spihovala prah.

Poznam primer drugačne družine, ki je imela prenatrpane police dnevne sobe z zbirkami knjig – a večina njih je bila nedotaknjena. Uspelo mi je dobiti enega od priljubljenih izvodov in ne verjamem, da ga je po tistem razen mene prebral še kdo.

Za domače knjige je v sobah hčera rezervirana po ena (zaprta) omara, zato niso vidne naključnemu opazovalcu. Ko se spet lotim katere od njih, zagotovo “prezračim” še kak primerek. 🙂 Med njimi najdeš otroške zbirke (tudi slikanice) in meni ljube izvode, ki sem si jih kupila, da jih bom imela pri roki takrat, ko si jih bom želela prelistati ali ponovno prebrati. Knjigo posodim sorodnikom ali prijateljicam, a obenem preverim, če je podpisana – da se vrne tudi od tistih bralcev, ki kasneje niso čisto prepričani, kje so jo dobili …

Bukla, forumi, priporočila prijateljev, recenzije v medijih, spletne strani založb…

He he, še en vir idej sem našla. Verjetno sem tako zadnja na tem planetu, ki je odkrila Book depository 🙂 oz Book depository live – Watch people shop. To so se pa res zelo dobro spomnili, da lahko opazuješ, kaj drugi ljudje kupujejo in v kateri državi.

Tudi moja pokojna mama je imela samo osnovno šolo, bila je kmetica, delala od zore do mraka, zvečer in ponoči pa brala, brala….,da sem ji komaj “folgala” nositi knjige iz knjižnice. Čeprav smo bili revni, se je vsako leto kupila – starejši se bodo spomnili – zbirka knjig Prešernove in Mohorjeve družbe. Imam kompletno zbirko Naša beseda – tisto rdečo in še mnogo, mnogo drugih knjig, tudi takih, ki so jih kaki prijatli hoteli vreči med star papir, ker jim niso več pristojale v novo dnevno sobo…. No, branje sem podedovala tudi jaz in moja devetletna vnukinja. Enostavno si ne morem predstavljat, kako duševno sušo imajo ljudje, ki ne berejo radi…V življenju sem imela obdobja, ko več kot eno knjigo na mesec nisem prebrala, zdaj, ko sem v pokoju, pa vse “noter spravljam”.
Trenutno berem kriminalke, potopise ali pa gledam v knjižnici kupe nazaj prinešenih knjig in se na osnovi kratkih opisov odločim za nabor. Koliko berem: včasih tudi ena debelejša knjiga v dveh večerih…..Poprečno pa vsaj 3 knjige v dveh tednih.

@TINA-S: tvoj opis me je spomnil na isto: enosobno stanovanje s premalo prostora, mama zaposlena preko glave, na hodniku pa v kartonskih kraševih škatlah knjige, knjige in knjige, ki čakajo na svoj trenutek. ta je potem prišel s selitvijo v prostornejše stanovanje, kjer se je končno našel denar tudi za knjižne omare, da so naša beseda, sto romanov, nobelovci, beseda sodobnih jugoslovanskih pisateljev (taka lepa zeleno zlata obroba z nekaterimi vrhunskimi romani, recimo marinkovićevim kiklopom), zbrana mladinska dela ericha kästnerja, zbirka agathe christie in kup drugih knjig končno dobile svoj prostor pod soncem.
to je bil tudi prvi vir, v katerem sem izbiral knjige za branje.