kako dolgo še, ko ne gre več

Ojla!

Imam kratko, a resno vprašanje, ki ga vedno znova rešujem, pa ga ne znam in ne znam rešiti.

Starost: 24 let.
Diagnoza: suicidalno vedenje + depresija.

Po 2-letni hospitalizaciji v Psihiatrični bolnišnici (Begunje na Gorenjskem) sem popolnoma nov človek, prvič v življenju zagledam dan, sonce, luč… Ne morem verjeti, da je to možno. Kot da bi se rodila na ta svet šele zdaj. Prvič. Čudežno se mi zdi vse skupaj! Učim se hoditi in dobro mi gre, vsaj počutim se tako. Včasih je malo težko, ampak nič hudega, težave so sestavni del življenja vsakega človeka in se potrudim in grem naprej. Čutim moč za življenje, ki je do sedaj nisem še nikoli. Mislim si, da mi bo uspelo preživeti in se veselim. A vedno znova me nekaj spomni, da naj ne bom tako korajžna. Vedno znova me duša intenzivno spomni, kje sem bila nekoč in mi spet da okusiti tiste občutke nemoči in obupa. Sprašujem se, bo sploh kdaj konec tega nihanja in guganja??? Je to sploh možno? Vsakič ko udari, se mi zdi, da udari bolj grenko, bolj odločno, obupano, izčrpavajoče in bolj trpko… Poskušam ostati odprta in se pogovarjati z drugimi in mi je malo bolje. Ampak ne želim jim več težiti, in niti več poslušati njihovih prepričevanj. To ne pomaga več… pa tudi oni sami se zavedajo in pravijo, da problemu niso kos.

Kam naj se obrnem, kaj naj storim, ko/ker se bojim sama sebe? Resno ne vem več. Kam naj se obrnem, ko vidim, da je stalno ob meni in me vabi, močno vabi, ko vidim, da me bo spremljala vedno in tega ne bo nikoli konec??? BOJIM SE SAME SEBE in svoje lastne odločitve, ki si je ne želim… Kam naj grem, ko čutim in vidim, da se tega ne bom nikoli rešila? Ko čutim, da se izteka? Da ni več daleč? Da ni moči, ne volje… Sama si ne znam več pomagat… a si želim pomoči… Prosim za prijateljstvo…

V pisanju ne znam predstaviti čutenja tako resnično kot si to želim, a kljub temu se obračam na širši krog ljudi in Vaše izkušnje… mogoče pa kdo razume…

Lp, -Anna-

Pozdravljena Anna!

Tvoje pisanje mi je seglo v srce, saj sem nekoč bila v takem razpoloženju tudi sama in te popolnoma razumem. Tvoje pisanje je odraz tvoje želje po bivanju, življenju. Želiš si živeti, a ne veš kako?

Kar se tiče opominjanja duše, kje si bila včasih in kako nemočna si bila.
V življenju ni stvari, ki se ne bi zgodile z določenim namenom. Zato je za življenje bistveno, da ga SPREJMEŠ, saj kljub temu, da si želiš, da bi bilo vse v tvoji oblasti, temu ni tako. Je žalostno, mogoče depresivna ta ugotovitev, ampak pluvati proti vetru je neumno.
Zavedaj se, da si pametnejša za veliko izkušnjo, malo ljudi ve koliko je človek sploh na dnu in TI si tista, ki je iz dna vstala, čisto sama, kar pomeni, da je tvoje želja, moč do življenja še vedno večja od notranje sile, ki želi v onostranstvo.

Take in drugačne slutnje, notranje sle imajo VSI in ne smeš na to gledati kot posledico depresijo temveč kot del življenja. NIHČE ni v vsakem trenutku srečen in vsakega popadejo misli, ki so zanj destruktivne.

Ljudje, TI, pa se morajo samo naučiti spopadati se s tem. Potrebno je najti misel, ki te osvobaja dvomov, žalosti, pobega. Dobo je priti v stik z naravo, najti smisel v vseh rečeh, čeprav vem, da je to težko.

Na spletni strani medovernet je veliko pozitivnih, resničnih trditev, ki bi ti lahko pomagale, če se v njih malo poglobiš.

In zapomni si življenje je lepo, le takrat, ko živiš. In prej ko boš začla, se prepustila toku življenja, prej boš našla smisel.

Oglasi se še kaj in srečno

Živjo!

Ne bom ti govorila kaj počni in kako izboljšati staje, ker sama nisem bila nikoli v taki situaciji. Lahko pa ti povem nekaj naslovov knjig, ki so meni pomagale, da sem postala močnejša oseba:

Paulo Coelho – Alkimist (in vse ostale njegove knjige)
Richard Bach – Galeb (tudi ostale njegove knjige so dobre)
Mali princ, Celestinska prerokba,…

Poskusi, mogoče ti bodo knjige dale tisto, česar ti ostali ne moremo dati – notranjo moč in vero v življenje.

Srečno!!!

Lep pozdravček,
Iana.