Kako bi pa vi tole pokomentirali?
Normalno, da to ni dovolj za dolgotrajen partnerski odnos. Zato pa sem napisal, da bi lahko bila kvečjemu sostanovalca, če bi se oba s tem strinjala. Pa se nista. 🙂
Iz njenega zornega kota je verjetno res dala vse, kar je lahko. Ker drugega ali drugače ne zna. Bi pa se morala naučiti, če bi želela odnos ohraniti.
Ma to kar se dogaja s temi ločitvami in prevarami in ljubicami in ljubimci,….ma to je katastrofa.
Ma v kakšnem svetu moram jaz živet no?
Vsi ki se spuščamo v nek odnos, se prepuščamo čustvom in se vanj spustimo na osnovi nekih čustev, ki jih gojimo do te osebe, ker drugače ne vidim povoda za nek začetek.Torej smo zadovoljili čustveni ravni. In ko sem čustveno zadovoljen….mi razum govori, da sem zadovoljen, da sem srečen, da pa moram v odnos dajat, dajat in dajat, če ga hočem ohranit, ker ga želim ohranit, torej razumem, da ga želim ohranit.
S tem, ko sem prišel na neko zadovoljivo čustveno raven, še nisem zmagal, to je le del zgodbe.
Za ohranjat dolgotrajen, uspešen in trden partnerski odnos, bom moral računat na moj razum.
Ma jaz se vedno vračam k osnovam, torej.
Ko smo že enkrat na taki čustveni ravni(kakor sta tudi akterja iz zgodbe tudi bila, saj sta si ustvarila družino, torej???), ko smo že tako daleč, ko imamo praktično vse na dlani in da to razumemo….Kaj je še potreba? Kaj je potreba spremenit? Kaj je tako kritičnega?
A ne bi ravno tukaj moral razum prevladat? Kaj smo slepi?
Jaz ne vem no, a je to tako težko?
Se spomnit kako lepo je bilo,…itd.
Verjetno bi imela lahko čudovit odnos(kot je krivokljunka rekla), če bi se oba enako trudila, tako kot se je ona, bi se lahko tudi on,pa verjetno niti seks ne bi bil več problem….ker prava ljubezen premaga vse, ali vsaj pravi pristop, iz česar se lahko marsikaj razvije.
Gupi, tole si zelo lepo napisala, bravo:)
Le zaključek,.. je preveč odvisno od obeh, da bi lahko tako sklepali.
Tako čustva kot razum, se morajo prepletat vzporedno in stremet k skupnemu cilju.
Čustva naredijo partnerstvo lepo, vzdržno, razum pa nam govori kakšni so cilji in kako jih doseč.
Ma ja, saj v končni fazi je samo moje mnenje in moj pogled…..:))lp
Drage ženske, žal takšne ste, da se rade pretvarjate, samo da se kateri za vas ogreje. Vsak od moških v takšnem odnosu sčasoma začuti, koliko je v resnici pristno ljubljen, sprejet, spoštovan ali je vse le “igrica”, ki naredi vaše življenje nekoliko bolj spodobno, preskrbljeno, navidezno urejeno in se konstantno tolažite z vizijo boljši je kakor pa nič, da nisem sama….TAK ODNOS NI VREDEN NIČ NITI ZDRAV! Dajte si to že enkrat dopovedat, temu primerno živet!
V tem primeru ženska piše, da je storila največ kar je lahko. Manjkala pa je tista čustvena komponenta oziroma strast, ki pogojuje dober seks in s tem osmisli sam intimen odnos.
Same strasti, čustvene povezanosti in pripadnosti pa ni možno kompenzirati z nekimi razumskimi dejanji. Njen bivši se je zato odločil, da bo to kompenziral z ljubico. 🙂
Res sta bila idealna. Ampak idealna kot sostanovalca ali kot prijatelja. Kot partnerja pa ne, ker ni bilo strasti in posteljnega užitka. Tisto, kar običajen odnos loči od partnerskega.[/quote]
to ni res, da dober seks pogojuje čustvena komponenta. dober seks pogojuje božja danost, libido, ki pa ni odvisen od čustev. libido je tako kot pamet, lahko jo imaš, ali je nimaš, če pameti nimaš, je nikoli ne boš imel. (mimogrede: pameten pa je vsak, ki preživi)…enako je z libidom. dan nam je v različnih dozah.
dober seks lahko imata dva s približno isto dozo libida, nikakor pa ne z različno.
dva z nizko stopnjo libida seksata 1 x na dva meseca in je njun seks lahko zanju tudi vrhunski.
velja tudi nasprotno. dober, je relativno.
razlike so (ne samo v seksu) , nastajajo in ostajajo, za skupnost in posameznika pa je bolj pomembna pamet, saj so ponovitve skupnosti biološko – ekonomsko, pri enakem tveganju še težje breme za posameznika.
v vsakem primeru z “drugo serijo otrok”, narediš opazno škodo prvi.
Z vsem dolžnim spoštovanjem, jaz vidim težavo nekje drugje in ne tam, kjer jo vidi večina. Ženska se je odločila za zakon “po pameti”, potem pa kar naenkrat pričakovala zvestobo, čeprav sama priznava, da seks ni bil oh in sploh???? Mislim, da če greš v zakon po pameti in ni neke hude strasti, se moraš zavedati dveh možnih tveganj: da partnerja/ko odnese nora ljubezen, ali da si poišče strast (in seks) nekje drugje. Z obojim bi moral biti pripravljen soočiti se … bolj pametno kot z ločitvijo, če ne v primeru ljubezni, vsaj v primeru seksa…
Stoletja so se zakoni sklepali “po pameti” in ne nujno na osnovi čustev. Ti zakoni so se tudi jemali in “živeli” kot neke vrste pogodba/partnerstvo, kjer seksualna zvestoba ni bila ravno pogosta… z moške strani prav gotovo ne, v nekaterih zgodovinskih obdobjih pa so nezvestobo tolerirali tudi pri ženskah.
Če njen mož ni bil zadovoljen, obstajata le dve možnosti: je stopal v zakon čustveno in bi razočaran nad njenim pomanjkanjem “ljubezni”. Ali pa je stopal “po pameti”, in se, tako kot ona, potem ni znal držati pravil igre in sploh ni razumel, kaj prinese s seboj izbira partnerja “po pameti :/
Seks je osnova partnerskega odnosa. Če na tistem področju že pred sklenitvijo zakona stvari vsaj približno ne štimajo, je zelo malo možnosti, da se takšen odnos obnese in ohrani – razen seveda, če sta oba enako nezainteresirana za to področje.
Pamet je ključnega pomena pri izbiri življenjskega sopotnika. Moraš se ujeti v ključnih vrednotah, pogledih na življenje, ciljih. Sicer so prej ali slej težave (če ne drugače vsaj v tem, da se eden od dveh v celoti podreja partnerju/ki in njegovim pogledom, željam, ambicijam).
Zaljubljenost in ljubezen … hja, na tem področju imam jaz malce drugačne izkušnje, zato ne bi preveč razpredala. Se mi pa zdi, da če dva dovolj dolgo hodita in se morda celo “preizkusita” v skupnem življenju preden se poročita, se lahko izniči nekaj tisti učinkov zaslepljenosti, ki spremljajo čustvene odločitve.
Mogoče res.
Samo, zakaj se je potem trudila in ga je, kot pravi imela res iskreno rada? Ali ni za to potrebno oboje, razum in čustva?
(Za nekoga, do katerega ne gojiš nekih čustev, se ne trudiš, niti ga nimaš rad, niti na prijateljski ravni, kaj šele na ravni partnerstva.)[/quote]
tudi fo svojih otrok, staršev, bratov,, sester… gojimo neka čustva, vendar se z njimi ne poročamo.
Se strinjam, da je odvisno od libida. Na libido pa prav tako vpliva čustvena komponenta oziroma to, v kakšnem odnosu živimo in če smo s partnerjem zadovoljni.
Ponavadi imajo moški, pa tudi ženske naenkrat večjo libido, ko so z ljubicami/ljubimci. Razen če rečeš, da je ljubica ali ljubimec, božja danost. 🙂
Mogoče res.
Samo, zakaj se je potem trudila in ga je, kot pravi imela res iskreno rada? Ali ni za to potrebno oboje, razum in čustva?
(Za nekoga, do katerega ne gojiš nekih čustev, se ne trudiš, niti ga nimaš rad, niti na prijateljski ravni, kaj šele na ravni partnerstva.)[/quote]
To lahko vsak zase trdi, da se je trudil in imel iskreno rad. Predvsem zato, da krivdo prevali na drugega. Vendar je pomembno, kako je partner doživljal ta trud in iskrenost.
Mogoče je on imel drugačne želje in pričakovanja, kot pa ona sama.
Se strinjam. In v tem primeru že na začetku ni štimal, zato je mož to manjkajočo komponento poiskal drugje.
razlika med tistimi zakoni in tem ter podobnimi je, da ponavadi tam vesta oba za kaj se gre. V takih kot je ta, ponavadi samo eden. Celo možno je, da tisti, ki tega ne ve, vsaj na začetku celo dobiva drugačne signale v veliko primerih, pravi temelj odločitve pa se morda le nakaže šele pozneje, ko je drugi vsaj delno dosegel, kar je želel. Ali moda tudi to ne, saj je zelo velika verjetnost, da na direktno vprašanje ne bi dobil iskrenega odgovora.
Mogoče res.
Samo, zakaj se je potem trudila in ga je, kot pravi imela res iskreno rada? Ali ni za to potrebno oboje, razum in čustva?
(Za nekoga, do katerega ne gojiš nekih čustev, se ne trudiš, niti ga nimaš rad, niti na prijateljski ravni, kaj šele na ravni partnerstva.)[/quote]
tudi fo svojih otrok, staršev, bratov,, sester… gojimo neka čustva, vendar se z njimi ne poročamo.[/quote]To že, jaz sem govoril o ljudeh, do katerih ne gojimo čustev, z njimi se tudi ne poročamo.
Tadva (kot še toliko drugih) pa sta se, verjetno sta nekaj čutila, pa ja sta tudi seksala, saj sta tudi otroke naredila, kar pomeni da je tudi trajalo…
Ja Robi, se strinjam, največkrat se zgodi in najlažje je zvaliti krivdo na drugega,….odpeketal je pa le on.
Pa pustimo pri kraju sex, ki je resda zelo pomemben faktor, toda ali res toliko, da se postavi na kocko družino.
Tu sta imela bistveno več scenarijev, toda le če bi obstajalo dovolj želje pri obeh…….. čeprav nisem čisto prepričan, da je bil z njene strani sex dolgočasen ali pač,… lahko bi skupaj kaj več naredila zato, da bi ga izboljšala, a je težko:)), pa še uživala bi pri tem,… zvestoba pa ni bila ravno njegova vrlina, kar se je mogoče odražalo v odnosu do nje, (in v zadovoljstvu do nje),..recimo.
Zagotovo so se med njima čustva ohladila, in znašla sta se v situaciji, ko se je ona posvetila samo družini, misleč da dela in daje največ kar lahko, on pa čakal na primerno priložnost da odpeketa z drugo, tačas pa vztrajal v apatičnem zakonu(varnem zavetju), tako ona kot on…samo da nekje si, kar je pa že problem in takrat odpove tudi razum, če se zadev, ki se dogajajo, konstruktivno in ažurno ne rešuje.
S katere strani je glavni vzrok, je pa težko rečt, verjetno sta oba imela nekaj masla na glavi, vsak na svojem področju.
Vedno se da stvari reševat, le če obstaja želja po tem(čustva) in razumevanje tega(razum) na kakšen način stvari speljat,…….za moje dojemanje in moj razum vedno, le pravočasno, najbolje pa preventivno.
Razen ob prevari, potem je pa vsega konec.
Dejstvo je, da se večina ne bi spuščala v zvezo z nekom, ki nam (tudi) seksualno ne sede. Ona je naredila točno to. Močno dvomim tudi, da bi tebi bilo všeč, če bi tvoji bil telesno nula, čeprav v ostalih ozirih idealen. Tudi trudi se ponavadi večina ne, če jim do nečesa ni. Še posebej, če se je v nekaj treba “prisiljevati”, da ne rečem žrtvovati (no, to je ponavadi oseben občutek) in slednje vedno početi samo zaradi drugega, ne pa tudi v lastno zadovoljstvo. Dejstvo je, da ji do seksa ni bilo. Lahko zaradi njenega manjšega ali pa zato, ker ji po tej plati ni sedel.
Kar pa se razdiranja družine tiče je vprašanje ali je bolje, da otroci vso mladost gledajo nezadovoljne starše in občutijo vse posledice, ki iz tega izvirajo ali da se gre narazen.
boom vprašuje: kako izbirati partnerja (s čustvi ali razumom)
Koliko mislite, da je takih primerov, še posebej tam, kjer posledično pride do prevar?
prave ocene bi bile le pravilni statistični podatki
in
nedolgo nazaj sem bral in me niti ni presenetila ena dunajsko-avstrijska (torej gre samo za Dunaj in celotno Avstrijo) statistika, da je varajočih v vezah ( zakoni in slično) okoli 80%
kako je pri nas ne vem. lahko bi kaj sklepali, verjetno je ta procent zaradi drugačnega okolja malo manjši.
kako so se vezali ne vem, običajno čustva zavedejo razum in tudi razum se da čustveno zapeljati.
možno je, da so bolj pridni in se mora razum malo spočiti in razvedriti:))
možno je “svaštaranje” in to je ob zdravi pameti čar življenja. ni formule in je ne bo.
Včasih oboje – čustva in razum lahko odpovejo na pram nagona. Ker ta neposredno ni odvisen ne od enega in ne od drugega (čustev in ne od razuma) za zadovoljevanje recimo spolne sle. Človek je pač tudi žival. Zvestoba je zraven kakovosti zveze in psihologiej posameznika tudi na nek način verjetno razumska odločitev (v razmislek, če prizadeneš partnerja, kršiš dogovor, ločitev bo pripeljala k razpadu družine…) . To verjetno velja v nekoliko večji meri za moške, ker moški hormonski ustroj ima nekoliko drugačne zakonitosti kot ženski (precej bolj “eksploziven”) – eden od teh je zagotovo “zunanji dražljaj” (ličenje žensk, izpostavljanje določenih seksualnih atributov…). Ponavadi moški ne rabimo dosti vzpodbude za skok čez plot – torej so vse krive zapeljive in lepe ženske, ki izzovejo naše pradavninske lovske instinkte, ki jim z lahkoto podležemo!? :))
Ja Boom, se strinjam.
Samo ne razumem, kako ji je, ali mu je/sta si nakje na začetku zgodbe sedla, potem kar naenkrat pa ne več.
Tega so sposobni samo troti, ki niso dorasli zreli in zdravi zvezi ter ohranjanju le-te.
Res je da vsaj na začetku, ko se zaljubimo, nimamo pred seboj celotne slike osebe, oz. kahko nekatere napake spregledamo, torej iz prve ja, računamo na čustva, na medsebojno seksualno energijo-libido, kemijo, to drži kot pribito, tudi sam tako delujem,…. samo potem,…ko je ta uvodni del mimo,lahko tudi ta energija splahni, če ni v ozadju tiste povezovalnosti pa tudi vzrtajnosti in vsega ostalega.
Torej vemo, da smo sposobni čustvenega vpletanja, kaj se potem spremeni, da kar naenkrat tega ni več?
Zgodi se vpliv okolja, ker si vsak želi ponovno izkusit, tisto začetno kemijo in posledično se zgodi naša šibkost, nesposobbnost ohranjanja tistega kar imamo.
Ker sex, na seksu se da gradit, to vem iz lastnih izkušenj, ker sem imel dolgoletno partnerko, ki v štartu ni imela nekega libida, ji je bil seks tam nekje v ozadju po prioriteti, meni pa ravno obratno. Samo sčasoma, ne čez noč, je kar en dan eksplodirala, samo s pravim pristopom in vztrajnostjo, brez psihičnih pritiskov.
Samo zato sem jaz vedno in vedno bom mnenja, da je vedno mogoče vse.
Pa tudi o razdiranju družine. Otroci so v takih zgodbah najmanj krivi, največkrat pa najbolj prizadeti, ker potrebujejo svoje starše, očeta in mamo.
Ne pa še dva otroka, ki se ne znata brzdat oziroma nista sposobna osnovne resnosti.
Z vsem dolžnim spoštovanjem, ona od njega ni pričakovala nič več, kot je sama dajala. Če je njej zneslo biti zvesta, ni videla razloga, zakaj ne bi bil zvest tudi on (ki je v čustvenem oziru v zakon morda vlagal več kot ona). Sicer sta pa tvoj uvod in zaključek protislovna.[/quote]
Moj zaključek in uvod nista prostislovna, čeprav sem se mogoče res izrazila malce hermetično..
Ko sem zapisala , sem s tem mislila, da bi človek moral imet malce več pameti, kot da jo obtožuje, da ga nima rada ali da ga ne ljubi… Saj to vendarle ni del “deal”-a zakona “po pameti”:
Njej je zneslo bit zvesta … ja, in kaj potem? Zneslo ji je verjetno še veliko drugih stvari, ki pa (seveda zgolj po mojem mnenju) niso del zakona “po pameti”. Malo več odprtih kart na začetku – kaj mu lahko nudi in kaj želi v zameno; ter seveda kaj on nudi in kaj želi v zameno, ne bi škodilo … Več kot očitno nista bila dovolj usklajena ali pa jasna glede pričakovanj …
razlika med tistimi zakoni in tem ter podobnimi je, da ponavadi tam vesta oba za kaj se gre. V takih kot je ta, ponavadi samo eden. Celo možno je, da tisti, ki tega ne ve, vsaj na začetku celo dobiva drugačne signale v veliko primerih, pravi temelj odločitve pa se morda le nakaže šele pozneje, ko je drugi vsaj delno dosegel, kar je želel. Ali moda tudi to ne, saj je zelo velika verjetnost, da na direktno vprašanje ne bi dobil iskrenega odgovora.[/quote]
Se strinjam popolnoma … In tu se vrnemo na tisto mojo temo o lažeh in odkritosti v vezi …
Forum je zaprt za komentiranje.