Kaj vas pri ženskah najbolj moti?
Jaz si težko predstavljam partnerko s katero ne bi bila prijatelja.
Partnerstvo je pogojeno z večimi pričakovanji. Od prijatelja ne pričakuješ, da bo dober oče ali mati, da bo dobra ali dober v postelji, da bo dober v kuhinji…:)
Za partnerstvo mora biti izpolnjeno več pogojev, ki jih lahko pri sebi sprejemamo. Za prijatelja je dovolj na primer, le skupen hobi.[/quote]Ni nujno. Imaš takšna, ki so ljubeča, globoka, pa nimata niti enega skupnega hobija niti ne načina življenja, še fizično deljujeta, kot da ne pašeta skupaj, en je objektivno nadpovprečno lep, drug na primer sploh ne. In potem se nepoklicani sprašujejo, zakaj sta skupaj. Duše partnerjev se dotikajo drugače, tu je razlog, da lahko prijatelja ostajata prijatelja, čeprav sta si fizično všeč, prepričana sem v to. Partnerstvo je v temeljih drugačno od prijateljstva, če le zmoreš to videti.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
Jaz si težko predstavljam partnerko s katero ne bi bila prijatelja.
Partnerstvo je pogojeno z večimi pričakovanji. Od prijatelja ne pričakuješ, da bo dober oče ali mati, da bo dobra ali dober v postelji, da bo dober v kuhinji…:)
Za partnerstvo mora biti izpolnjeno več pogojev, ki jih lahko pri sebi sprejemamo. Za prijatelja je dovolj na primer, le skupen hobi.[/quote]
Ponavadi več, ko pričakuješ, manj dobiš na koncu. Kuhat se pa lahko tud sam naučiš, tako, da to ne more biti lih nek pogoj, da bi bil z njo samo zaradi tega. Ko končata greš pa na fast food ali kaj ?[/quote]
Saj ne pravim, da sem z nekom le zaradi kuhanja. V resnici sem jaz tisti, ki večkrat kaj skuha, kot pa ženska. Seveda pa pričakujem neko pošteno delitev dela. Da ne delam samo jaz, ona pa uživa.
Skupno življenje prinese več pričakovanj, kot pa le prijateljstvo, kjer si z nekom le občasno.
Včasih ga pa res pihneš, mlada dama! Ravno s tem se ustvarja mitično prepričanje, da je ljubezen dovolj, saj premaga vse težave. Samo ljubezen nikoli ni dovolj. Za skupno jadranje skozi življenje rabiš pa še kaj več kot samo čustva in ostale lastnosti (spoštovanje itd.).
Samo ljubezen še ne pomeni ujemanja na pomembnih področjih življenja. In brez ujemanja ni bližine in brez bližine ni ljubečnosti in globoke povezanosti.
Preveč razlik terja ogromno prilagajanja z obeh straneh in vemo, da se ne prilagajata oba enako, en si želi več tega, drug več onega, potem je nenehno nekdo prikrajšan. Brezveze. Najt si je treba partnerja, ki ti je čim bolj podoben na pomembnih področjih življenja (sam način življenja, individualist/družabni človek, coach potatoe/aktivna oseba, preživljanje prostega časa), ostalo je poljubno. Pa še to ni rečeno, da se čez leta ne bo spremenilo, saj se ljudje spreminjamo in naše želje tudi.
Ne vem, s čim bi tako nesrečno mimo pihnila, mislim, da sta si lahko dva na zunaj povsem različna, pa sta skupaj, in je njuna veza manj stresna kot pri kom, ki sta si bolj podobna. Spoštovanje je pa pravzaprav še celo bolj stvar prijateljstva kot partnerstva… mislim da je liz taylor nekje rekla, da se da nekoga spoštovati namesto ljubiti… kaj neki je mislila s tem? Menda je bila 8 krat poročena?
Če sta si dva podobna, se začneta prilagajati, če si nista podobna, se zavedata, da s prilagajanjem ne bost adosegla nič. Si pustita več časa in prostora, da se imata preprosto rada. Prilagajanje, pričakovanje, in kar je temu podobno je lahko varljiva pot v konec…
Glej, moje izkušnje so take, vem kaj pišem, in ni se nama izšlo- sicer pa še vedno verjamem v to, da si moraš biti s partnerjem pač podoben. Ali pač tisto, da se podobno raztaplja v podobnem, karkoli si pač pod to vsak predstavlja…
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]
Nepoklicani se res sprašujejo, ker vidijo le zunanjost.
Je pa vse pogojeno v tem vesolju. Prav tako zaljubljenost, ki nam zaradi omamno lepih občutkov zamegli racionalni um.
V prilagajanju res ni rešitev…Mogoče le v nekih nepomembnih navadah, ki jih lahko prilagodimo, če partnerja motijo. Če seveda na njih nismo preveč navezani.
Ohranjanje odnosa je možno le, če smo sposobni pri sebi sprejeti tisto, česar prej zaradi prepričanj, nismo mogli.
Torej se gre bolj za to, da se moramo sami sebi prilagoditi, če menimo, da se splača in je sam odnos pomembnejši.
Kako smo si različni! Jaz pa si ne predstavljam odnosa, kjer prilagajanj (in kompromisov) ne bi bilo! Saj je logično, da si nismo povsod enaki, kako bomo skup prišli, če stojimo vsak na svojem koncu?! Če želim jaz k tebi, bom prišla do tebe in obratno, kajne? Ne za vsako figo, ampak v situacijah, kjer mi je pomembno (oz. njemu), da sva skupaj.
Kako smo si različni! Jaz pa si ne predstavljam odnosa, kjer prilagajanj (in kompromisov) ne bi bilo! Saj je logično, da si nismo povsod enaki, kako bomo skup prišli, če stojimo vsak na svojem koncu?! Če želim jaz k tebi, bom prišla do tebe in obratno, kajne? Ne za vsako figo, ampak v situacijah, kjer mi je pomembno (oz. njemu), da sva skupaj.[/quote]Odvisno, kaj si predstavljaš pod stati vsak na svojem koncu…
Na primer, znani slovenski alpinist ante mahkota in pevka marjana deržaj, vsak s svojim življenjem pravzaprav. Ali pa recimo Paul McCartney in Linda McCartney. Kaj neki je videl na njej, starejša je bila pa še otroka je imela od prej? Pač, nekateri so nad tistim prilagajanjem, ker se enostavno zavedajo, da nima smisla, in to kar imajo, je lahko lepše in globlje kot pri drugih, ki sta oba v istem poklicu, oba z istimi konjički, hišo, vikendom, otroci…in potem ostajata skupaj ravno zaradi tega, da ne bosta stran vrgla skupnih let in družinskega imena. Pa trpita in se prilagajata ves čas.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Kako smo si različni! Jaz pa si ne predstavljam odnosa, kjer prilagajanj (in kompromisov) ne bi bilo! Saj je logično, da si nismo povsod enaki, kako bomo skup prišli, če stojimo vsak na svojem koncu?! Če želim jaz k tebi, bom prišla do tebe in obratno, kajne? Ne za vsako figo, ampak v situacijah, kjer mi je pomembno (oz. njemu), da sva skupaj.[/quote]
Namen vsakega partnerskega, pa tudi prjateljskega odnosa je ravno to, da si lahko v njem to, kar si.
Neki kompromisi so res potrebni. A le, če se gre za navade na katere nismo pretirano navezani in nam prilagoditev ne predstavlja nekega napora.
Z vsakim prilagajanjem delamo proti sebi. Zato vsako prilagajanje zahteva delo na sebi in razčiščevanje lastnih prepričanj. Če je tega preveč, se pojavi občutek, da nam odnos predstavlja le napor in občutke nesprejemanja. Začnemo verjeti, da nas partner ne sprejema takšnega, kot smo…Če se moramo preveč prilagajati.
Danes se nihče ne bi več prilagodil niti za milimeter, vsi bi se redi imeli lepo, pri čemer pa sami ne bi za to naredili nič, in vsi bi imeli instant rešitve…
Meni se pa zdi v zvezi najbolj pomembno ravno to, da se znaš prilagajat, pogovarjat in da razumeš tudi partnerja, ne pa da samo egoistično vztrajaš na svojem. Glede na to, da imaš namen s partnerjem ostati več let (če seveda imaš ta namen),moraš vzeti v zakup tudi to, da ti ne bo v vsem ustrezal, poleg tega pa se s časom tudi spreminjamo in to oba dva.
Jasno da se ne moreš prilagodit, če eden od partnerjev hoče imeti otroke, drugi pa ne, ali pa da je nekomu bolj pomembna služba drugemu pa prosti čas… ampak danes se pa obešamo že na malenkosti…
To je posledica današnjega, vedno bolj modernega perfekcionizma, ki ga vsiljuje moderen kapitalisičen pogled na svet.
Vedno večje zahteve, ki nam jih vsiljuje sistem v katerega smo vsi bolj ali manj vpeti, pušča vedno manj svobode in možnosti imeti nekoga rad, pa čeprav ne zadosti vsem kriterijem.
Posledično je vedno več nezadovoljnih ljudi, ki svoj notranji svet le izražajo navzven…Začaran krog…..
Drugače pa se strinjam s tabo.
Forum je zaprt za komentiranje.