Kaj vas pri ženskah najbolj moti?

Seveda, zelo všečno napisano. Sploh vi trije don juani tu na forumu, Robi in vidva m&m, pišete isto, kot da so vam všeč iste ženske, a ste mogoče kloni drug drugega ali se nočete opredeliti? Ali pa je res to, da so ljudje preko interneta malo čudni 🙂 🙂
No saj jaz sem tudi taka, raje bi pisala, katere stvari so mi na moških všeč, samo kaj, sem zelo prilagodljiva in potrpežljiva, bom napisala v oni drugi temi en dolg seznam vseh motečih lastnosti za tipa… samo malo še počakam, da postanem zaspana, ko se logika umakne domišljiji in intuiciji, prav vse bom nsapisala, sicer ne z veseljem, ampak kaj morem, če se pa po tem sprašuje…

To je zelo dobro napisano, predobro za nekega tipa, ki je za nameček še tehniške stroke,predobro, da bi to lahko poznal samo iz teorije. Mi je žal, res, iskreno upam,da se motim.
Namreč, nekje sem prebrala, da smo slovenske punce, še preden postanemo mame, žene, torej, ko bi nam življenje bilo lahko še čista poezija, obremenjene s principi svojih mater, ki so se zgledovale po cankarjevi materi, (ne glede na to, če so jih poznale iz literature ali ne, to je sploh fantastično) Zdaj ne vem, verjetno neko vlogo imajo pri vsem tem tudi naši očetje, al pač… pa vendar… ko bi vsaj šlo za principe cankarjeve matere, pa ne gre, niti slučajno. Veliko žensk je nezadovoljnih in samo rabi neko paliativno terapijo tečnarjenja, torej, da poudarjajo, kako so uboge, kako se ne morejo na nikogar zanesti, kako je problem tisto in ono, pri čemer pravih problemov itak ne zmorejo iz-abstrahirati skupaj in jih reševati, ampak se izgubljajo v nekih detajlih, vedno znova, ob vsaki rešitvi z novim problemom.
Pogosto rešitve sploh nočejo poslušati, ker saj jim nihče ne more pomagati, po drugi strani pa znajo pametovati in dajati nasvete drugim.
Moški so v tem dosti boljši, to pač je treba napisati, škoda da ni teme posebej za to 🙂 🙂
Namreč moški redko kdaj vprašajo za nasvet, in že že vprašajo, ga bodo tudi kritično ovrednotili, po drugi strani pa svetujejo tudi samo v primeru, ko vejo kaj svetovati in ti nasveti so navadno pametni. Ja nič, tako je, mije prav žal.

Kako je lahko stališče napačno, če je osebno, kar se tiče okusa (o ženskah)??[/quote]
Napačno stališče je, da je ista stvar, lastnost, obnašanje isto moteča, (družbeno (ne)sprejemljiva ) za oba spola. Namreč, za ženske oz moške se predpostavljajo določene različne lastnosti, ker to izvira iz naših -za enkrat še vsaj nekaterih obstoječih- razlik med spoloma.
Saj si tudi sam pisal lastnosti, ki se nakak za žensko ne prepostavljajo oz. so nesimpatične večini tipom. Verjetno bi jih pri prijatelju pač lažje toleriral, ali pač? Verjetno bi-boš tudi otroke vzgajal malo drugače glede na spol?[/quote]

Tu imam bolj tradicionalna poglede in vrednote, kar pa ne bi upredelil kot “napačno stališče”, ker mi ni všeč, da se vse razlike med spoloma “zabrišejo” v tej naši tehnicistični družbi. Če nekdo npr. pije, preklinja in je vulgaren je seveda pri obeh spolih grdo, ampak za moje osebne pojme to pri ženskah izpade še grše, pa bodisi je to kulturno ali kako drugače pogojeno, govorimo pač o svojem osebnem okusu, ker odstopa od mojih predstav, kakšna bi naj bila “dobra” ženska..

Matjaž

Kaj zdaj, isto grdo ali zavisi od spola…; a bi se mogoče odločil, namreč tako neodločno se obnašajo majhni otroci, nekateri pa še očitno v tvojih letih.
Kaj sem pa jaz napisala, kaj je napačno stališče? Ne to, kakšna ženska je zate dobra, (kaj pa mene to briga), ampak ravno to, da naj bi iste moteče stvari enako veljale za oba spola. (tako si prej napisal?)

Katenjka, če napako nekoga sprejmeš, pomeni, da te več ne moti ni več napaka a ne?

Lenoba, napuh, ošabnost, občutek, da se cel svet vrti okoli nje, nerazgledanost..

V prvi vrsti ogovarjanje (saj moški tudi, ampak pretežno je to ženski šport), hinavščino – zahrbtnost, postavljanje z umetno narejeno lepoto, preveč izstopajoče obnašanje (napol naga, da zbuja pozornost,..)

A to pomeni, da bi morali uslišati vsako njeno željo ?

Če bo ona uslišala vsako mojo, potem ni problema…Bom tudi jaz vsako njeno željo.
Seveda moški tako radi ne tečnarimo, ampak se prej umaknemo, kar pa ne pomeni, da je ženska uslišala našo prošnjo in da potem živi v lažnem prepričanju, kako je ona dobra.

S tečnostjo pa se ne bo izboljšalo njeno razumevanje…Mogoče to pomeni le, da je treba zadevo razložiti na drugačen način.

Včasih ljudje težko govorimo o svojih občutkih..Predvsem zato, ker se bojimo zavračanja ali nerazumevanja, kar bi le poglobilo neko bolečino.
Ali pa, ker mislimo, da ni prav, da o čem govorimo…Mogoče občutke že v sebi obsojamo in jih nočemo deliti, ker jih niti ne bi smeli čutiti.

Pa napiši kaj ti je všeč na moških…To še ni nek offtopic.

Res ni le teorija…..
Je pa res, da ni lahko česa spremeniti pri sebi. In to velja za vse.

Tudi ti dobro razumeš v čem je stvar….A to iz prakse ali je le teorija ?
Dokler ne presežemo nekih svojih resnic iz otroštva, težko opazimo, da naš partner ni čisto isti, da bi ga lahko sodili le na podlagi spominov.

Že. Koliko pa je “tečnost” tečnost, če je vmes nerazumevanje?
Kaj pa če ti vidiš to kot tečnost, za drugega v odnosu pa ni niti takšen namen niti NI tečnost?

Ali ni tečnost pravzaprav zelo subjektivna razlaga.

Za nekoga je nek način izražanja lahko videno/slišano kot tečnost, za drugega kot vztrajnost…

Ah, dajmo rečt bobu bob – nekatere ženske so dejansko tečne, pika. Z eno tako je poročen moj brat in vem, o čem govorim. Pelje vse štiri otroke ven, da ima ona dve, tri ure mir pred njimi, otroci so majhni, razposajeni, med igro se seveda umažejo … In evo, potem posluša, zakaj so umazani, zakaj so mokri, zakaj oni nima kape, zakaj jim ni dal vmes jesti (vsi štirje so lepo okrogli), zakaj jih je peljal tja in ne raje tja … Ona sama vseh štirih sploh ne folga in sama z njimi ne gre nikamor, edino da jih spoka v avto in k svoji mami.
Na obiske sploh ne hodim več, ker je ona čisto preveč tečna. Ima že takšno zoprno faco, da ti je takoj vse jasno. Pustimo, kaj je mislil moj brat, ko se je spečal z njo, prav veliko očitno že ne. Tudi njena lepota ga ni mogla zaslepiti, ker ni lepa, prej obratno. Hočem povedati le, da je ona en tak primerek tečne ženske v absolutnem merilu, ni tukaj način izražanja in način dojemanja nedolžnega poslušalca.

Tečen je težka beseda, ki se preenostavno uporablja za vse ljudi, kar nas motijo. Otrok je tečen – če nas sprašuje več kot 3x eno in isto, mož je tečen, če mu ni všeč kosilo, nam nekaj nasprotuje, ….
Za vsako od te enostavne besede tečen, je neka druga definicija. Posplošeno je reči, da je nekdo tečen, hkrati pa bo to vsak razumel. Kolegica reče – moj je danes tako tečen – vsi vemo, da se je ta dan potrebno izogniti njihove hiše. Ampak – zakaj je nekdo tečen – ker se mu je zgodilo kaj slabega, ker ga je nekdo po krivici nekaj obsodil, ker mu je nekdo lagal,…
Moja soseda je tudi tečna – ampak v resnici je jezna na celi svet, ker mora kuhati, ker mora pospravljati, hoditi v službo,… in s tem najeda vsakemu, ki jo želi poslušati. Torej če ji dovoliš, jo poslušaš bo tečna, če ji pogovor usmeriš drugam, se bo normalno pogovarjala. Jaz ne morem rečti, da je z mano tečna – ali jo pustim, ali pa pogovor speljem drugam in ni težav.

No, zdajle iz glave se ne morem spomniti nikogar, ki bi bil tak kot tvoja soseda. Moja svakinja je pa konstantno tečna. Zakaj, pa še sama po mojem ne ve.

Aroganca!

Jaz pravim, noben človek ni tečen. Je samo nerazumljen. Mogoče samo ne razume sebe, mogoče ga pa samo drugi ne razumejo.

Tudi to je lahko res..
Se pa nivo tečnosti zviša, če smo slabe volje.
Lastno nezadovoljstvo pa se potem projicira v vse druge stvari in osebe, da potem vsepovsod vidimo le napake.

Nekdo lahko postane tečen tudi, ko ne upa direktno izrazit svojih pravih občutkov, ker se boji, da bodo občutki zavrnjeni in neupoštevani, zato jih raje zamaskira za neko “tečnobo”. Lahko pa, da se svojih občutkov niti ne prepozna, običajno takrat druge krivimo za svojo slabo voljo. Pravzaprav je tako v večini primerov, v to sem prepričan.

Nekateri imamo to nesrečo, da potem o tem sanjamo, začarani krog je sklenjen, in prepad med idealom in realnostjo se samo poglablja…

Saj kdaj pa kdaj napišem. Bi še večkrat, pa se bojim, da se ne boste preveč sončili ob prijaznih besedah…in postali za ženske senčni, torej pogubni moški 🙂 :))))

Mislim, da je oboje. Poznam ženski princip razmišljanja, sama sem mogoče rahlo atipična, ali pa tudi ne. Poznam tudi moški način razmišljanja, vsaj nekaterih, ki mi je všeč, ne morem si pomagati, v mnogih primerih je v njem enostavno manj nesmislov.
Sicer ne vem, ali se to nanaša na izbiro parnerja-partnerke ali kaj drugega, ampak načeloma zelo težko odpravimo vzorce obnašanj, prepričanj iz otroštva, ker so enostavno vžgani v našo zavest. Včasih je dovolj že samo to, da se jih zavemo kot take in pač poskušamo živeti z njimi… pa ljubezen pomaga… da te ima kdo rad in ti njega. Če se le takrat vse ne začne in hkrati konča…

Napako moraš znati ovrednotiti, postaviti na pravo mesto, torej se učiti iz nje, zaradi nje, in postajati boljši človek zaradi nje, ne pa se delati, da je ok, če jo imaš ali ti ali partner(ka). Ni nujno, da jo odpraviš, ne smeš je pa podcenjevati. Svetniki niso tisti, ki niso naredili nobenega greha, ampak tisti, ki so delali dobra dela. Ko na to pomislim, mi je žal za vsako črko, ki jo pišem sem, namesto da bi delala kaj boljšega 🙂 🙂 ne resno.

Se strinjam, da vzorci ostanejo in jih ne gre kar izbrisati…Presežemo le tako, da se zaradi njih ne obremenjujemo, ampak se naučimo z njimi živeti.
Kot praviš, ljubezen pomaga….Saj so itak problematični le tisti vzorci, ki nam vzbujajo obtoževanje..Zaradi česar obsojamo sebe in druge…..Ljubezen potem vnese nek mir.

Vžgani pa so v naš nezavedni del…Zavest nam le omogoča, da jih s svojim umom poskušamo razumeti in delovati drugače, da bi nam bilo lažje.

Napako moraš znati ovrednotiti, postaviti na pravo mesto, torej se učiti iz nje, zaradi nje, in postajati boljši človek zaradi nje, ne pa se delati, da je ok, če jo imaš ali ti ali partner(ka). Ni nujno, da jo odpraviš, ne smeš je pa podcenjevati. Svetniki niso tisti, ki niso naredili nobenega greha, ampak tisti, ki so delali dobra dela. Ko na to pomislim, mi je žal za vsako črko, ki jo pišem sem, namesto da bi delala kaj boljšega 🙂 🙂 ne resno.[/quote]
Odvisno od tega, za kakšno napako se gre in kako zelo te moti.
Obstajajo navade ali lastnosti, ki nas ne motijo tako zelo…Obstajajo pa lastnosti, ki jih ne moremo sprejeti. In obsojanje je potem tisto, kar nekaj označi za napako.
V takih primerih se potem pojavi dilema…Kdo bi naj delal na tem, da se konflikt odpravi.
Največkrat gre potem odnos v smeri odtujevanja, saj s tem zmanjšamo možnost konflikta….Po drugi strani pa postajamo nezadovoljni, ker odnos več ni tako pristen.

Ok, to pač jaz mislim a ne. Nekaterim mogoče pomaga hrana, drugim provociranje, kaj pa jaz vem… jaz imam pač rada mir…
No, pač, ja.

Pa ja. Lažje? Proti sebi…?

Jaz imam tudi rad mir…Midva se potemtakem ne bi nikoli kregala…Vsak bi le šel v svoj kot in v miru razmišljal…:)

Pa ja…Proti drugim, pa hkrati proti sebi. Če lažje shajaš z drugimi, potem tudi lažje s sabo. Ker nisi več v konfliktu.

Hja potem se včasih odločaš med odtujenostjo (čustveno hladnostjo) in tečnarjenjem… pa smo tam…

Ja, točno. Exactly. Kot da je toliko za razmišljat na tem svetu 🙂 🙂

Jaz z drugimi nimam problemov, konfliktov. Itak me nihče ne razume 🙂 🙂