Kaj si mislite o teh mojih blodnjah??

Pri kakšne 19. letih in četrt v 4. letniku srednje šole, sem kar naenkrat začela izkrivljeno dojemati realnost oz. sem se začela ukvarjati z blodnjami v svoji glavi, oz. sej jst nevem kaj je to, ker potem kasneje, ko sem pri 22. pristala v umobolnici (prvič sem se zdravila že pri 15. na pedopsihiatriji), nisem o tem nič niti omenila.

In sicer sem se kar naenkrat začela počutiti kot duh oz. kot da ne obstajam, in to zato, ker se ne morem videti od zunaj. Začela sem se počutiti kot da ne obstajam, ker (tako sem si razlagala) z naravnostnim gledanjem ne morem videti ne svoje leve ne desne roke, ne zadnjega hrbtnega ne sprednjega trebušnega dela telesa, ne leve in desne noge, ne sprednjega in zadnjega dela vratu.

To kar govorim z usti, se mi je začela zdeti popolnoma druga zavest kot to kar gledam z očmi, ker z očmi ne morem govoriti, in usta so zame tko kot da so mrtva, ker znotraj ust ni oči, s katerimi bi lahko iz ust gledala, in tudi oči kot take so popolnoma svoja zavest, ker z njimi ne morem govoriti. Tako sem si začela predstavljati, da bi morala biti usta in oči skupen organ oz. bi morala biti znotraj ust tudi oči, da bi to postala skupna zavest, ker sedaj jst to dojemam kot da sta to ločeni zavesti.

 In poleg tega zame zavest obstaja samo znotraj oči in ust in zame nikjer drugje po telesu ta zavest ne obstaja (niti na levem in desnem delu nosnice, na levem in desnem licu, na čelu, na vratu, na zgornjem in zadnjem delu glave itd.), tako da sem si začela predstavljati, da bi morala imeti po celem telesu nedoločeno število oči in ust oz. nedoločeno število obrazov ali glav, da bi tako moja zavest lahko obstajala po celem telesu.

POLEG TEGA pa sem se verjetno takrat verjetno istočasno s temi blodnjami kar naenkrat začela počutiti tudi utesnjeno in majhno v svojem telesu, začela sem se počutiti majhno proti vsem drevesom, proti vsem stavbam. Ljudi sem začela dojemati kot tako neskončno majhne lutke, ki so že na 20, 30 metrov razdalje tako neskončno majhni kot da sploh ne obstajajo oz. so tako neskončno majhni, da se lahko vidi samo še zadnji hrbtni in sprednji trebušni del telesa, leva in desna noga in mogoče leva in desna roka, glava, kaj šele oči ali pa usta, ki so temelj zavesti, pa se praktično ne morejo videti.

In potem sem to stopnjevala, da so že na ‪50 – 60‬metrov razdalje ljudje tako neskončno majhni kot praktično sploh ne obstajajo oz. sploh več NE OBSTAJAJO. In zato sem si začela predstavljati, da bi morala s svojim telesom oz. da bi morali biti vsi ljudje visoke metre in metre, desetine in desetine metrov kot popolnoma celotne stavbe ali drevesa, in to samo zato, da bi se ljudi videlo tudi na desetine metrov razdalje oz. da na desetine metrov razdalje ne bi bili tako majhni, kot da sploh ne obstajajo. Oz. sem si začela prestavljati, da bi morali biti ljudje visoke kar cele stotine metrov ali pa celo cele tisoče metrov v višino kot popolnoma celotne gore, in to samo zato, da bi se nas videlo na cele stotine, tisoče ali pa celo na cele desettisoče metrov oz. desetine kilometrov razdalje.

Potem naprej sem si začela predstavljati, da bi s svojim telesom morala segati v višino vse do vesolja. POLEG TEGA pa sem si začela predstavljati še, da ne samo, da bi s svojim telesom mogla biti visoka cele tisoče metrov v višino, ampak bi morala hkrati s tem s svojim telesom obsegati tudi v širino in dolžino cele kvadratne in kvadratne metre širine in dolžine, cele desetine in stotine kvadratnih metrov širine in dolžine, cele tisoče in tisoče, … cele stotisoče in stotisoče kvadratnih metrov širine in dolžine, da bi torej s svojim telesom obsegala kar celo zemljo. In to samo zato, da bi s svojo zavestjo obstajala po celi zemlji!!! 

Poleg tega sem se začela gibati po gozdovih oziroma po naravnem okolju in to, ker tam ne obstaja nikakršna koli človeška logična zavest, kot si razlagam, oz. kjer ni ljudi. Oz. se gibljem po kvadratnih metrih širine in dolžine, po desetinah in stotinah kvadratnih metrov širine in dolžine, po tisočih in tisočih kvadratnih metrov širine in dolžine okolja, kjer ne obstaja nikakršna koli človeška logična zavest, in tako sem začela hoditi v naravno okolje dobesedno futrati svoje blodnje.

In da sploh ne omenjam, da ljudje sploh ne bi smeli biti sposobni nikakršnega logičnega sklepanja, nikakršnega mišljenja, zavedanja ali samozavedanja, kaj šele razmišljanja ali komuniciranja, in da bi morali iti evolucijsko nazaj in živeti v naravno okolje tako kot opice in se ne bi smeli zavedati ne sebe in ničesar okoli sebe in nikoli več razmišljati in z nikomer več ne spregovoriti ene same črke!!!

Kaj si mislim? Da te že dolgo nismo brali in da si očitno še vedno zunaj, na prostosti.

Zanimivo. Če si toliko v naravi ti predlagam, da zaviješ v gozd in zacneš jurčke iskat, se malo konstruktivno zamotiš ? Verjemi, deluje zelo terapevtsko.