Kaj se mi dogaja
Hey vsi.
Rada bi se vam zaupala, ker ne vem kaj se z mano dogaja. Sem na začetku 30ih, imam partnerja s katerim načrtujeva the next step… skupno življenje in otrok, vse to sem si želela z njim, zdaj pa me je začelo dušiti. Ne vidim se več v tej vlogi oz. se še vidim ampak se v meni prebujajo neke druge želje, da me to duši, da si želim stran, ne vidim se več tukaj, ne vidim se v Sloveniji, ne osrečuje me niti služba. Vidim se v tujini, kjer živi tudi moj sorodnik, ki ga sicer še nikoli nisem srečala, smo pa v stikih. Želim si več od življenja, moja notranjost hrepeni po tej spremembi, ampak imam partnerjq, ki me ljubi, ne vara je sicer malo posesiven in težak na obdobja, vendar sva bila srečna, ker sem jaz drugačna od njega in sva se lepo dopolnjevala. Zakaj mi te želje prihajajo na površje, zakaj mi nekaj v meni govori, da bom srečna drugje, čeprav nimam pojma kako je tam in kako naj sploh grem tja in pustim vse za sabo, te misli mi ne dajo miru, ali je to mogoče bežanje pred realnostjo? Nekaj let sem živela za njega, sem taka oseba, zdaj pa sem se malo začela poglabljati vase in se zanimati za moč misli in osebnostno rast in teh misli in hrepenenja v meni ne morem več umiriti. Je to mogoče kakšna kriza ali obdobje?
Hvala vam
Če ti “naslednji korak” prinaša nelagodje, negotovost in strah, potem je to zgolj alarm, da je to napaka. Naslednja težava, s katero se nisi pripravljena spoprijeti, je, da tega človeka NE LJUBIŠ (več). Torej tvoj naslednji korak bi moral biti razčiščevanje odnosa, verjetno v smeri razveze, ker če fanta nimaš rada, je pošteno, da mu to poskušaš tudi predložiti in razjasniti, čeprav bo težko sprejel, imaš pravico biti svobodna.
A je človek, ki beži pred nečim ali samim sabo, svoboden ?[/quote]
Naj vztraja v zvezi in z moškim, do katerega so se čustva ohladila?
Partnerju moramo dopustiti vso svobodo, da odide še ta hip, če želi, tudi če bo za nas to zelo težko in boleče. Občutek imam, da ona tega ne zmore, ker se boji, da bo partnerja, ki je očitno tudi nekoliko posesiven, preveč prizadela in zato išče neke zunanje vzroke.
A je človek, ki beži pred nečim ali samim sabo, svoboden ?[/quote]
Naj vztraja v zvezi in z moškim, do katerega so se čustva ohladila?
Partnerju moramo dopustiti vso svobodo, da odide še ta hip, če želi, tudi če bo za nas to zelo težko in boleče. Občutek imam, da ona tega ne zmore, ker se boji, da bo partnerja, ki je očitno tudi nekoliko posesiven, preveč prizadela in zato išče neke zunanje vzroke.[/quote]
Zanimivo je, da se ta želja po odhodu pojavlja zdaj, ko sta načrtovala otroke.
Seveda to ne pomeni, da koga prepričujem, da mora vztrajati v vezi. Podajam samo svoje mnenje in menim, da je problem v strahu pred odgovornostjo in v ustaljenosti in ne v samem partnerju.
Če bi bil problem partner, se ne bi pojavljala želja po odhodu v tujino.
Mislim, da je v ozadju nek globlji odpor do družbe in v strahu pred izgubo neke svobode ali vsaj navideznega občutka svobode.
Bežanje pred samim sabo in pred vso odgovornostjo, ki jo bi s sabo prinesle tvoje realizirane želje okrog družine……
Da boš srečna drugje, je seveda le iluzija tvojega uma, saj ne moreš vedeti kako bi bilo drugje.[/quote]
To je tako kot bi si dolgo želel skoka z bungeejem, potem ko bi pa moral stopiti na rob mostu in skočiti, pa bi naenkrat začutil, da bi bolj srečen tam malo stran, v gostilni ob mostu (reki), kjer bi ob soku od daleč opazoval druge kako skačejo.
Pazi kako se boš odločala. Ne odločaj se po sistemu kaj je spodobno in prav in kar ti v glavo vtepajo sorodniki, starši, kolegi. Ampak delaj tisto, kar ti želiš.
Si res želiš odpovedati se vsemu temu po čemer hrepeniš? Ja, če si namisliš otroke, si izbij iz glave svoja hrepenenja, ki jih omenjaš. Ne bo časa.
Tebe duši next step, ker ob sebi nimaš partnerja, ki bi ti dajal občutek varnosti za next step, zato si poigravaš z mislijo kako se temu izognit. Njegova posesivnost in teža na trenutke se bo s časom še stopnjevala do tvoje popolne osamitve pred okolico, vse v imenu “ljubezni”. Tak partner ni za next step, žal.
Imaš želje, ki jih nimaš s kom uresničit zato ves ta nemir in negotovost.
Če nisi srečna tukaj, ti nobena tujina ne prinese sreče.
Ven bi šla samo zato, da bi zbežala pred neizogibno neprijetno zadevo,
ki te čaka – namreč razhod s človekom, do katerega ti ni več.
Pač nimaš poguma mu pogledati v oči in reči, da to ni to.
Najti moraš samo sebe. Svoje želje, svoje cilje, svoje življenje. Kar lahko
počneš kjerkoli…doma ali na tujem..
Če čutiš, da še nisi zrela za otroke, potemi verjami, nisi! Očitno si kar nekaj časa živela pasivno življenje, se prilagajala in delala to, kar je od tebe pričakovala okolica. Naredi to, kar misliš in čutiš Pojdi za eno leto v tujino, delaj tam. Mogoče boš takrat ugotovila, kaj si imela oz. česar nisi imela! Nikoli ti ne bo žal za odločitve, ki si jih sprejela, vedno pa boš obžalovala odločitve, ki jih nisi sprejela.
Poglobi se v sebe in sprejmi odločitev, takšno za katero ti misliš, da je prav!
Ne vem, zakaj je potem problem, ko moški počne kar želi in zapusti partnerko ?
Zakaj bi moral skrbeti za otroka, če to od njega pričakuje okolica ?
Naj uživa, svobodno….
Ali pa mogoče ravno to pričakuje okolica ? Da bi vsi samo uživali svobodno, brez kakršnekoli odgovornosti in resnosti ?[/quote]
Nič ni narobe, če zapusti partnerko, zakaj bi bilo kaj narobe? Saj ni njena last. Avtorica je pametna, da nima otrok, tako, da z lahkoto zapusti partnerja ali pa on njo ali pa gresta skupaj uživat kakorkoli že imata urejeno.
Za otroka bi pa moral skrbeti oče, ker ga je on soustvaril. Ne pa, da to breme preveli samo na mater otroka.
Ne vem, zakaj je potem problem, ko moški počne kar želi in zapusti partnerko ?
Zakaj bi moral skrbeti za otroka, če to od njega pričakuje okolica ?
Naj uživa, svobodno….
Ali pa mogoče ravno to pričakuje okolica ? Da bi vsi samo uživali svobodno, brez kakršnekoli odgovornosti in resnosti ?[/quote]
Nič ni narobe, če zapusti partnerko, zakaj bi bilo kaj narobe? Saj ni njena last. Avtorica je pametna, da nima otrok, tako, da z lahkoto zapusti partnerja ali pa on njo ali pa gresta skupaj uživat kakorkoli že imata urejeno.
Za otroka bi pa moral skrbeti oče, ker ga je on soustvaril. Ne pa, da to breme preveli samo na mater otroka.[/quote]
Zakaj bi moral skrbeti, če hkrati zagovarjaš svobodnjaško miselnost, da naj ljudje počnemo kar želimo in se naj ne oziroma na pričakovanja okolice ?
Otrok je prav tako del okolice, pa partner/ka….
Robi, pošteno mešaš hruške in jabolka. Uživati še ne pomeni, da kršiš zakone, moralne ali kake drugačne.
Če delaš napake, moraš zanje tudi plačat.
Veš uživati življenje ne pomeni, da sedaj sosedu vrat zaviješ, povoziš kako žival malo tako za hec, ampak, da počneš stvari, ki te veselijo in so v skladu z zakoni. Ni pa nujno, da so v skladu z okolico.
Forum je zaprt za komentiranje.