“Nebesa v robidah” so “roman v zgodbah” Natase Kramberger. Izid romana je bila nagrada za zmago na natecaju Urska, ki ga letno organizira revija Mentor. Gre torej za precej mlado avtorico.

Pisanje po mojem mnenju odlikuje zelo iskriv jezik, ki pa je po drugi strani tudi problem romana – saj ga mestoma dela precej tezko berljivega.

Primož, kar zadeva Kresnika sem letos popolnoma odpovedala – prebrala nisem še niti ene knjige z izjemo Olja. Najbrž bom to opravila s precejšnjo zamudo …

kar se letošnjega kresnika tiče, sem najprej seveda zelo vesel in zadovoljen, da je bila moja detektivka med deseterico.

dogodek sem izkoristil tudi zato, da sem se končno spravil brati slovenske avtorje in se lotil sonominirancev.

prebral sem vseh pet, ki so prišli v finale:

Suzana Tratnik mi je nudila precej užitka, lepo piše, berljivo, s precejšno potrebno distanco, humorjem, tematika se mi je zdela zanimiva, sploh se mi ne zdi “lezbična literatura” ampak lep roman o odraščanju ene take simpatične lezbijke.
prebral 100%
ocena: 8

Rizling polka se mi je zdela na trenutke zanimiva, na trenutke pa ne preveč konsistentna. npr: policijski inšpektor, ki nastopi v romanu je najprej podan kot hudo antipatično bitje in trotl, potem pa v istem odstavku kot velik intelektualec celo citira nekaj v ruščini (v romanu zapisano v tistih njihovih kockah, ki jih živ bog ne razume), jezik se mi je zdel malo nabuhel, ne vem, opombe pod črto se mi zdi, da bolj sodijo v strokovno besedilo kot pa v roman.
prebral 85%
ocena: 4,8

Nebesa v robidah Nataše Kramberger je krasno napisan roman. užival sem v načinu pripovedovanja. lep “tok misli” krasna uporaba štajerščine
vidi pa se, da je knjiga nastalal kot nagrada za nekje nagrajene trikrat po pol strani teksta, ki jih je poslala na natečaj, potem pa je bila “prisiljena) iz tega spesniti 250 strani. Zgodba (meni) razpade in se vleče ter se nikamor ne privleče.
prebral 78%
ocena: 7,1
odlomek, vreden omembe: “Primi ga, drži ga, leti! Prasec je tekel mimo oreha, mimo slive, kristus kako blato, ona je letela za njim s piskrom za kri v rokah, deda v bata škornjih, leti pubec, saj si ja mlad, on je res dirkal …

Nedotakljivi je prvi Lainščkov roman, ki sem ga prebral. Prebral sem ves roman, nekateri deli so se mi zdeli zelo dobri in vidi se, da je profesionalec, ni pa ravno sto let samote, bere se lepo, kot epopeji nekje nekaj zmanjka,
prebral 100%
ocena: 6,4
odlomek vreden omembe je, ko pride skupina romov v cerkev in župnik, ko jih vidi, reče:”Ljudje? pa ja ne boste tega počeli zdaj že sredi belega dne?”
“Gospod, saj nismo prišli krast. Samo mimo smo šli in smo prišli prosit.”
“Prosit? Sem ste prišli prosit?”

Biljard v dobrayu pa sem moral danes vrniti, ker je bil rezerviran in so zamudnine tako visoke, da si lahko za en opomin kupiš kar celo knjigo, zato sem prebral samo prvih trideset strani. bi mogoče prebral več, če bi imel čas, slutim pa, da gre za kakovostno napisan roman. čeprav dvomim, da bi me tematika tako pritegnila, da bi bral do konca (ampak jaz sem omejen s tem, kar sam pišem, tako da vem, da so moji pogledi zelo subjektivni).

če bi prebral do konca bi mogoče dal oceno nekje med 5,9 in 7,9.

kresnika ne vem, kdo bo dobil, ker ne poznam načina razmišljanja in kriterijev komisije.

če bi mene vprašali, bi ga pa dal eni od punc.

(ocene niso rezultat kakšne izdelane metodologije ampak dane v trenutku intuicije takoj po prebranem zadnjem stavku)

Uf, sem nekje tam kot Katja, se mi zdi :-). Sem pa ugibala peterico na podlagi vaših (letos sicer bolj skopih) mnenj in opombic, tako da imam doma pripravljene Tratnikovo, Rizling polko in Šarotarja. Na gdč. Krambergar nisem računala, Lainščka sem pa poskusila brat samo enkrat, pa mislim, da ga ne bom spet kmalu, meni je enostavno preveč…hm…soft? Zato Nedotakljivih nimam doma, sem pa računala, da bodo med peterico.

Prebrala sem prvih nekaj strani Tretjega sveta in bila pozitivno presenečena, knjiga enostavno vleče. Odložena je le zato, ker se trudim najprej končat eno drugo knjigo.Po Tratnikovi se bom lotila Biljarda. Prvič, ker mu (glede na vaše komentarje) dajem največ možnosti za Kresnika, in drugič, ker ga bo knjižnica kmalu zahtevala nazaj :-).

U, Pilgrim, hvala za tole. Sem ženske dala na stran, pa me je sedaj, po tvojem opisu, zamikalo. To sta tudi knjigi, ki jih od peterice še nisem uspela prebrati.
Šarotarju bi sama dala tvojo tavišjo oceno. Lainščku popolnoma enako. Rizling polki malo nižjo.

No ja, Primož, tale o nebranju Suzane zaradi nesorodnih nagnjenj se mi pa zdi prav mimo. Kaj, če bi jaz rekla, da tebe ne bom brala, ker nisem Gorenjka? Ali Ferija, ker nisem Romkinja? Kaj bi potemtakem sploh lahko brala – knjig o vladnih prevajalkah z dvema otrokoma, vrtom in mačko konec koncev ni v izobilju.

Presenečenje je zame neuvrstitev Flisarja in uvrstitev Rizling polke. Krambergerjeve še nisem brala, pa bom, čeprav sumim, da bom navdušena (na podlagi ocen ljudi, katerih okusu zaupam). Stavim pa na Šarotarja.

Aja, še ena hecna podrobnost: razen Nataše Kramberger so vsi Prekmurci (za nameček pa še Flisar). Severovzhod je letos popolnoma dominanten. :)))

Nagrado bi morali podeljevati na, npr. 5 let. V tem času bi verjetno dobili 5 romano, ki bi sploh bili nekakšen presežek…

Hm, saj tudi Natasa Kramberger v bistvu geografsko “spada” na SV Slovenije 🙂 (seveda ne v Prekmurje)

Kar hitro sem se presukala skozi Rizling polko, berljivost torej ni problem, no, kresnika ji ne bi ravno dala, pa čeprav je tole šele druga knjiga kandidatka, ki sem jo prebrala.

Še najbolj me je motila nekakšna žanrska zmeda/zmedenost. Kot da avtor ni čisto vedel, kaj bi – ali pa je hotel ustvariti mešanico, ki pa se ni posrečila. Zdi se mi, da bi bil rezultat veliko boljši, če bi se Š. Kardoš odločil, ali naj bo to humorna/tragična/samo “življenjska” … zgodba.

Nabuhel jezik, kot mu pravi Pilgrim – hm, morda res, ampak za tale primestno-kmečki “milje” se mi je zdel kar ustrezen. Če bi ga srečala v kakšni drugačni povezavi, mi zagotovo ne bi bil všeč, tu mi pa kar funkcionira.

Še kar zadeva opombe, ki so tudi zmotile Pilgrima. Ja, načeloma res bolj sodijo v strokovna besedila kot v leposlovje. Ampak če so dobro umeščene in imajo pravo vlogo, so lahko prav fina poživitev, pa ne samo to. Samo škoda, ker je tudi to ostalo bolj kot ravni prebliska, na pol poti; pojavijo se samo nekajkrat, tako da bolj motijo kot ne. Sem pa prepričana, da če bi jim avtor namenil nekaj več razmisleka in jih bolj “organsko” vpletel v zgodbo, bi lahko iz njih precej iztisnil …

@Katja 10 – tole pa stodesetprocentno podpišem!

Prebrala sem še Nedotakljive, tako da je moj izkupiček zdaj 80%. Knjiga me je močno navdušila – zgodba teče, osebe so žive, veliko je humorja. Slog je pravzaprav netipičen za Lainščka, prav nič ni značilnega hrepenenjskega tona oziroma ‘soft’ štimunge, kot je zgoraj nekdo zapisal. Edino konec bi se dalo izboljšati – glede na to, da gre za nekakšen mit, bi bil lahko bolj zaokrožen, se npr. navezoval na predhodno zgodbo in dogajanje, tako pa je prav novodobno odprt. No, Feriju možnosti za kresnika kljub temu ne pripisujem prav dosti – zgodovinske okoliščine pač. 😉

Po dobrem štartu se mi je Tretji svet začel zatikati. Saj ne znam definirati, kaj točno me moti v romanih Suzane Tratnik, ampak nekaj mi ne sede. Slog je definitivno berljiv in tekoč, tako da gre bolj za vsebino ali like. Slutim, da bi lahko šlo za nedosledne preskoke od subjektivnega k objektivnemu, od osebne note k distanci, nekaj takega no. Kakorkoli, S. Tratnik ni po mojem okusu in definitivno ni moj kandidat za Kresnika, pa čeprav je zaenkrat edina prebrana od peterice.

Aja, še to. Čeprav se je primož izrazil direktno, če že ne grobo (kot vedno :-)), se v bistvu na nek način strinjam z njim. Po mojem dojemanju sta obe deli madam Tratnik, ki sem ju prebrala, pač kar precej lezbična literatura. Če ta termin obstaja :-). Vsekakor se sama z 90% problematike nisem mogla istovetiti. In komur je homoseksualna tematika tuja, nezanimiva ali pa celo antipatična, res nima kaj brat Suzane Tratnik.

(v roza disku je bil vedno dober žur press)

Enka, jaz sem Tretji svet brala v prvi vrsti kot razvojni roman. Punca odkriva sebe, eksperimentira, zaradi zaletavosti zapravi morda usodno ljubezen, se politično angažira… To, da pač ljubi punce in ne fantov, se mi je zdelo pravzaprav postransko. Moj ugovor je tako zgolj šibek konec.

Ravno zaradi primoževe pripombe sem se ves čas trudila knjigo brati ravno tako kot jo je tebi, Oja, očitno uspelo. Meni ni šlo. Nekako se mi je zdelo, da se je vsako vprašanje/problem/izkušnja, ki bi načelno sicer lahko bilo splošno, v neki fazi “izrodilo” v problem, bolj kot ne tipičen za istospolno usmerjene mladince (vključno s koncem, ki se mi v tem kontekstu ne zdi šibak). Zato opombica, da gre za “lezbičo literaturo”. Glede na to, da sem res dosti nedelj prežurala v K4 in imela v določenem obdobju ogromno znank in znancev iz lezbično/gejevskih krogov, si drznim domnevati, da opisano ni posledica kakšne homofobičnosti. To tudi zagotovo ni tisto, kar bi mene motilo pri pisanju Suzane Tratnik, da se razumemo. Obakrat sem njeni knjigi vzela v roke tudi zaradi pričakovanj o spoznavanju tovrstne tematike z bolj intimne plati in to sta mi knjigi delno dali. Ampak nekaj mi pri Tratnikovi pač zmanjka, pa ne znam definirat.

Huh, tole nas je pa vse malo presenetilo ne? Rizling polka.

Mene so dobili dobesedno brez gat. Preprosto ne razumem, v čem bi bila Polka lahko boljša od Biljarda, Nedotakljivih ali Tretjega sveta. Za žirijo bi imela kup vprašanj, hm.

Tudi jaz … Pa kaj je to letos, da v enem tednu padeta kar dve, milo rečeno, čudni odločitvi?

Letošnji Kresnik je absolutna katastrofa, vsaj kar se mene tiče – pač produkt popolne zmešnjave, ki vlada na slovenskem knjižnem trgu in posledično slovenskem leposlovju nasploh, popolnoma zgrešenega in norega sistema slovenske literarne produkcije, in, kakopak, še bolj posledično čisto zmešanih ljudi, ki odločajo o njenih “najvišjih” dosežkih, vse skupaj pa je seveda posledica družbeno globalizirane norosti (kapitalistične gonje po profitu, merkantilizma, amerikanizacije, itd.), v kateri zadnje čase na žalost živimo.

Hm, Primož, kaj ima s tem gonja po profitu? Reč ne bo ravno bestseler, kot še praktično noben Kresnik ni bil. Razen, če namiguješ na podkupovanje – potem bo treba raziskati, ali za Litero stoji kakšen tajkun. 😉

Aja, Insajder: če si tole zadel, si jasnovidec.

Še nikoli bolj zgrešil. Stavil sem na Šarotarja, kot večina, se mi zdi.
Vseeno mi je zelo všeč, da je slovensko literarno prizorišče lahko tako nepredvidljivo!
No, zdaj grem pa brat knjigo 😉 …

Oja, s tem, da se ljudem čisto preprosto meša – kdo od spoštovanih žirantov pa misliš, da je prebral vseh 120 romanov (kapitalistične gonje po profitu ne v smislu bestsellerjev, kar je v naši majhnosti popolnoma brezpredmeten teorem, pač pa majhnih profitčkov nizkih naklad številnih izdaj sumljive literarne vrednosti – izgleda, da se tovrstno početje splača in ga nekdo plača, drugače se to pač ne bi počelo, razen če ni vmes entuziazem in ljubezen do slovenske pisane besede, v kar pa zadnje čase vedno bolj dvomim, z izjemo vedno redkejših, malodane obupavajočih posameznikov nad stanjem v slovenskem založništvu -, ki, če in ko jih sestaviš, prinesejo kar nekaj), ki so bili v igri za letošnjega Kresnika; mogoče je to storil insajder, ki se je enkrat hvalil, da prebere vse slovenske romane!? Insajder, če si že prebral letošnjega Kresnika, nam posreduj svoje insajdersko mnenje.

Prebiral sem jih vse do takrat, ko so presegli 70 letno, tako da zdaj pri založbi Ved sledim samo poznane, hehe … Letos mi med deseterico manjkata dva, med njima ravno zmagovalec, ki sem ga prelistal in odložil za čakanje na boljše čase. Zato sem pa po podelitvi skesan rekel “No, zdaj grem pa brat knjigo 😉 …”
Kar pa se branja žirije tiče, pa bi spomnil na reklo Josipa Vidmarja: “Ni treba spiti celega soda, da veš, kakšno je vino.” Hehe.

Meni se zdi zanimiv roman Dušana Šarotarja Noč v Dobrayu. Bo ga treba prebrati.