Kaj pa beremo januarja?
Sem malo razmišljala tudi o varianti, da počakam do naslednjega poletja in mojega ležalnika pod borovci, a nisem zdržala 🙂
Avgust Demšar: Obsedenosti v času krize
Moram priznati, da sem ob naslovu kar malo cviknila, da bodo stvari (spet) zašle v moraliziranje, a je bil strah neupravičen. Obsedenosti so v knjigo lepo vpete, kriza pa tudi :-). En velik plus za oboje. Drug velik plus gre obširnejšemu posvečanju vsem trem kriminalistom. Res je bil užitek podrobneje brati, kako dejansko deluje vsak od njih (no, čeprav za Vrenka seveda vemo – zato je logično, da se Demšar z njim ukvarja najmanj), službeno in privatno. Strašno všeč mi je bilo tudi (ravno prav podrobno) opisovanje čisto obrobnih zadev, kot npr. tega, kakšno joto kuhajo v Livadi :-). No, ampak ker ti opisi posegajo na vsa mogoča področja, je seveda potrebno za to, da jih spišeš, veliko vedeti o marsičem. Ne vem, če si dal dele o dedovanju prebrat kakšnemu pravniku, pilgrim, ampak pri – za vsebino kriminalne zgodbe nepomembnem – podrobnem opisu dedovanja po očetu Aleksandru, je po mojem par precejšnjih kiksov. Ampak to je obrobno, opazimo pač profesionalni deformiranci :-). Drugače je knjiga ravno zaradi teh podrobnih opisov en tak strašno simpatičen posnetek stanja duha nekega kraja in časa. Bravo!
Kriminalni del me je navdušil malo manj. Tokrat za moj okus preveč indicev, se prehitro ugane, kdo je bil in zakaj. Čeprav se mi zdi, da je bila tale knjiga morda celo najbolj do zdaj pisana tako kot jaz jemljem vse Demšarjeve knjige – torej, da je važna pot (do morilca) in ne cilj. Zame je tako dejstvo, da sem morilca in motiv ugotovila že kmalu, irelevantno. Edino tista slepa ulica, ki se kar naenkrat konča, je po mojem vseeno zasedla nekoliko preobsežen del romana. Sem malo pričakovala, da se bo povezala vsaj s požigom kangooja :-).
Pod črto: se mi zdi, da sem tole Demšarjevo delo prebrala z največjim užitkom do sedaj. Kljub temu, da ima največ strani, ga je bilo čisto prehitro konec. Zelo zelo zanimivo bi se mi zdelo, če bi se Demšar čez leta odločil napisati še kakšno knjigo iz serije o inšpektorju Vrenku, pač Vrenko&Co 15 let kasneje ali kaj takšnega…
Že lani sem začela in zaključila v januarju obe:
Sarah Waters: Okušanje žameta
Zanimiv roman, branje, ki vleče kljub dolžini. Čeprav se v bistvu “nič ne dogaja” me je knjiga vlekla od prve do zadnje strani, saj mi je bilo tuje tako okolje (London v drugi polovici 19. stoletja) kot življenje, ki ga opisuje v vseh fazah junakinjinega življenja, tako da je bilo branje na več nivojih zame zanimivo.
Vsekakor po delih te avtorice še posežem.
J. K. Rowling – Nadomestne volitve
Harryji Potterji mene niso ravno vlekli, tukaj so mi zagotovili, da ni nobenih čarovnikov, tako da sem se lotila branja. Všeč, všeč, všeč. Vsa tista prepletena majhna in manj majhna življenja, ki so lepo vtkana v enotno pripoved, utrip malega mesteca je opisan točno tako, kot si ga predstavljam in kot ga nenazadnje poznano, te stvari poznamo “povsod”.
Oboje priporočam.
Lili Potpara: Zgodbe na dušek
In res so na dušek. Vsako lahko namreč prebereš na dušek. So kratke, branje teče, pusti prijeten občutek, potegne v svoj svet. Precej vsakdanje prigode, s katerimi se lahko na več ravneh poistovetimo – nekaj me jih je spravilo do solz. Pa ni nobene patetike in sentimentalizma, brez skrbi. Zadnja zgodba je že mini roman zase, zelo zanimiv, kar ne moreš nehati brati. Priporočam!
Pritrjujem tvojemu mnenje: tudi meni so bile Zgodbe na dušek všeč, mislim, da sem jih pred leti na tem mestu že pohvalila, zato nič drugega kot to: res jih prebereš na dušek, sploh če imaš rad dobro napisane stvarne štorije.
Ojoj, prebrala sem »knjigo« Bogdana Baroviča Barabe živijo dolgo. Če je to kakšna literatura, sem pa jaz kontejner! Šit, šit, šit. Potem pa najdem na spletu še pozitivne kritike mojega nekdanjega profesorja slovenščine, pa nekega doktorja prava in še nekaterih, da je knjigo vredno prebrati. Da se napetega romana ne bi sramoval niti Harlan Coben, so rekli. A sem čisto za luno?
Naguib Mahfouz: CUKRARSKA ULICA
Še zadnja knjiga Kairske trilogije.
Tukaj ima osrednje mesto politika: Muslimanski bratje, Vafd, komunisti, pa tudi veze in poznanstva brez katerih se v Egiptu ne najde nobene dobre službe; v občutljivih letih neposredno pred, med in po 2.svetovni vojni. Pomenljiva je bitka pri El-Alameinu, kjer so bile simpatije Egipčanov na strani Nemcev, češ “Sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj”, grozljivi so zračni napadi na Kairo…
Vloge nastopajočih se malo obrnejo. Najobčutnejša je sprememba v položaju žensk – iz ujetnic doma se npr. lahko prelevijo v urednice časopisov s komunistično vsebino.
Dialogi med osebami so še vedno eden izmed viškov knjige, polni duhovitosti in splošne človeške modrosti, pa tudi naštudirane filozofske in sociološke znanosti.
Fajn. Odlična trilogija, ki na najboljši način iz vseh možnih kotov oriše Egipt v prvi polovici prejšnega stoletja.
No, meni osebno je bil prvi del, Pot med palačama, kljub vsemu najljubši:-)
P.S.
Rada bi pohvalila založbo *cf (Zbirka Kaif), ki je z izdajo trilogije opravila odlično delo. Tudi prevajalka se je zelo potrudila in poleg odličnega prevoda iz arabščine prispevala tudi enkratne spremne besede in pripomočke za branje k vsem trem knjigam.
Takšne bi morale biti vse knjige;-)
Esteban Martín, Andreu Carranza: Gaudijev ključ
Nisem se mogla otresti občutka, da gre za eno (švoh) posnemanje Da Vincijeve šifre. Preveč enih podatkov in napletanj, v zgodbo kar naprej vstopajo nove osebe. Po mojem je avtorjema v trudu ustvariti dobro kriminalko spodletelo, ker sta vpletla preveč vsega in vse to zmešala v eno konfuzno zgodbo, v kateri do konca ni čisto jasno, kaj točno bi rada. Zaradi tega “preveč vsega” pa je osnovna zgodba kar malo potisnjena vstran in zato nekako nedodelana. Konca s fantazijskimi elementi sploh ne bom omenjala. Običajno knjigo, ki mi ne potegne, odložim, pri tej sem vztrajala, ker sem po vsaki prebrani strani upala, da zdaj pa bo – ampak ni bilo 🙂 Zato končna ocena: fejst mlačno. En plusek ji dam zaradi tega, ker mi je prebudila zanimanje za Barcelono, saj ga do zdaj nisem imela.
Ravnokar, sicer s kar nekaj “matranja” zaključila prvo knjigo za odrasle J.K.Rowling Nadomestne volitve. Ne vem, zakaj je bil ta matr, ko sem se odločila (na polovici), je branje steklo. Zanimivo, se mi zdi, da krasno opiše Britance in njihovo britanskost (ne najdem drugega izraza), definitivno pa ni Harry Potter.:)))
Sedaj pa štartam z Murakamijem in njegovim Letom 1Q84 – že po 100 straneh vidim, da bom spet čist navdušena.))).
Tolstojeva Ana Karenina:
sem šele na začetku prve knjige, pa moram priznati, da sta me slog, živahnost in iskrivost stila presenetila. Se prav zabavam. Poročam kaj več, ko končam.
Delo je nastalo konec 19. stoletja, v letih 1873-1877. Zgodba je izhajala po delih v reviji The Russian Messenger, vendar ne do konca, saj Tolstojevi pogledi niso bili najbolj priljubljeni in najbolje sprejeti, kar je vodilo v konflikt z urednikom revije. Ana Karenina je tako izšla prvič v celoti v obliki knjige. Grof Lev Nikolajevič Tolstoj je že za svojega časa dobil priznanje številnih intelektualcev, med drugim tudi Fyodorja Dostoevskyega, Vladimirja Nabokova in Williama Faulknerja.
Več o delu si lahko preberete tukaj.
Mimi Malenšek: Črtomir in Bogomila
To knjigo bi morala prej prebrati. Spominjam se, kako sem bila konec osnovne šole ali v začetku srednje šole navdušena nad Bratstvom (še ena zgodovinska knjiga M.Malenšek) in kako sem knjigo zagovarjala pred očetovo kritiko. Tudi tale bi mi bila takrat všeč; zdaj pa… no, tako tako.
Gre za prozno interpretacijo Prešernovega Krsta pri Savici, a samo zadnjih 70 strani od skupno 380 strani knjige povzema dogajanje, ki ga opisuje Prešeren. Vsa množica strani prej opisuje Črtomirovo rodbino, in pa Valjuha, Kajtimara, Droha in Avrelja – pri Prešernu omenjeni le enkrat v prvi kitici Uvoda, tukaj pa dokaj natančno popisani. Popisani ja, ne pa orisani, saj kakšne globine, razen Črtomira, osebe na žalost nimajo. Največje razočaranje je Bogomila! Tako brezizrazne naslovne osebe pa že dolgo ne. In ona naj bi bila vzrok za dramatične spremembe v mišljenju in vedenju Črtomira. Nemogoče.
No, knjigo je bilo vseeno vredno prebrati. Že zaradi kraja dogajanja, saj so to kraji, ki so mi ljubi in kjer se večinoma zadržujem. Zanimivo si je predstavljati, kako je bilo na teh istih mestih več kot tisoč dvesto let nazaj. Ja, tudi čas, v katerem se knjiga dogaja me je vedno vznemirjal – zgodnji fevdalizem, ko je bilo življenje bolj neposredno in jasno, ko ni bilo (toliko) manipulacij in to življenje Mimi Malenšek zelo nazorno in verodostojno opisuje. Poleg tega iz ust svojih junakov uspe izvabiti marsikatero modrost. Samo ena, bolj aktualna, npr.: Kdor hoče vladati, mora spoznati ljudsko neumnost in ljudi voditi na tisti vrvici, ki jo najmanj čutijo. 😉
Tudi zaradi tega še vedno menim, da je Mimi Malenšek precej boljša pisateljica zgodovinskih knjig kot marsikateri sodobni pisec tega žanra.
Prebrala Kosmačevo Varnost. Berljiv roman, sestavljen iz epizodnih prigod boemskega junaka, ki malo zaradi okoliščin, predvsem pa po lastni krivdi, zapada v zmeraj nove probleme. Kratkočasno branje za zabavo: ni mi žal, da sem ga prebrala, še enkrat pa ga najbrž ne bom vzela v roke.
Začela brati Sodbo v imenu ljudstva Toma Podstenška. Trenutno nekje na tretjini romana.
Napeta in neverjetno aktualna zgodba o mladih ljudeh, ki v obstoječi družbeni situaciji ne vidijo perspektive in začno razmišljati o terorističnih akcijah, da bi politično elito prisilili k večji odgovornosti in spoštovanju zakonov. Zaenkrat zelo obetajoče,bomo videli, kam se bo vse skupaj razvilo …
Mark Twain: Humoreske
Potem ko sem Toma Sawyerja prebrala verjetno desetkrat ali več (in ga še bom), enkrat samkrat in z manj navdušenja pa še Kraljeviča in berača in Bankovec za milijon funtov (bom pa posegla še po drugih njegovih delih), so mi bolj po naključju prišle v roke Humoreske (izšle 1977). Niso me razočarale. Kratke zgodbe, v katerih sicer ne mrgoli humorja, vsaj zame ne, razen zadnje (ki izvrstno opisuje težave anglosaškega govorca, ki se želi naučiti nemščine – no, pri slovenščini bi imel Twain še več gradiva za razsajanje :), pustijo prijeten okus, so dovolj zanimive in zabavne (eno samo sem po eni strani preskočila). Priporočam! Lahko tudi kot lahkotno branje.
Elmore Leonard: Get Shorty
Zaradi dokaj napornega dela se zadnje čase pri branju ne pretegnem – ne po količini ne po kakovosti. In ker sem imela en hud manko, ko gre za avtorje krimičev, sem spoznavanje z EL začela z eno od najbolj znanih knjig. Res luštna akcija, ultra lahkotno branje o svetu izterjevalcev dolgov, trgovcev z drogo druge do tretje lige, izsiljevalcev, igralcev, zapufancev, producentov grozljivk Ž-lige … Simpatičen glavni junak (izterjevalec) se zaradi vročega domačega terena in zanimive “delovne naloge” znajde v LA, kjer se mu začne dogajati – med drugim tudi na področju, ki ga je dotlej kot filmski navdušenec poznal samo zelo od daleč in zelo posredno. Obrobno: presenečenje je dama, ki jo naš junak seveda naposled tudi osvoji – pri tem žanru bi človek vsekakor pričakoval zgolj in samo standardno lepotico. Ogromno dogajanja, nežen, vendar lepo doziran humor, napeta štorija … Tematika za C, morda celo D-filme, ki pa je napisana v manirir solidne B-lige.
Garrison Keillor: Leaving Home
Tole je pa totalno presenečenje – prebrala sem morda tretjino knjige, vendar že vpijem, da bi jo bilo treba prevesti. Zgodne, ki jih ne bi bilo mogoče označiti kot ravno kratke, so me totalno navdušile! Po obilici “postmodernističnih” (tudi odličnih), pa množici zgolj wannabe Carver zbirk je tole prava osvežitev. Štorije se dogajajo v majhnem fiktivnem kraju, govorijo o “majhnih” ljudeh”, ki ne ustvarjajo zgodovine, vendar so tako odlično napisane, da premorejo tudi dovolj univerzalnosti. Ne furajo se na eno “foro”, na eno finto, ampak so predvsem pripovedi o večjih in manjših dogodkih, napisane z neverjetno občutljivostjo, sem in tja je v njih za ščepec humorja, za ščepec bolečine, vsega po malem. Nekako “ljudske” in obenem sodobne, mestoma polne detajlov, ki pa niso sami sebi namen, ampak vsak prispeva k odličnosti zgodbe.
Za avtorja sem prvič slišala (sramota?). Kar zadeva mene, neodložljiva poslastica.
Nova mariborska zgodba, Litera
Knjiga je izbor leposlovnih besedil različnih avtorjev, ki so Mariborčani ali pa ne čisto, zgodbe pa imajo čisto vse opraviti z Mariborom. V zbirki je objavljenih nekaj novih kratkih zgodb in nekaj odlomkov iz že objavljenih romanov. Romani so bili svoji kritik že deležni, po vsebini odlomki vsekakor sodijo v knjigo, ampak izpostaviti je treba nove zgodbe.
Urednica je storila prav to in jih tudi z občutkom zvrstila od najboljše dalje.
Tadej Golob z grofom Monte Cristom in Godzilo je ponovno izvrsten, poln črnega humorja, cinizma in realnosti in tistih drobnih zbadljivih zafrkljivosti, ki ti vedno znova usta zavijejo v nasmeh – razgaljajoč nas in sebe. Kot je bilo napisano na tem forumu ob njegovem Zlatem zobu – bravo, maestro. Kapo dol in hvala, ker me ob vsem ostalem tudi vedno nasmeješ.
Nataša Kramberger z avtobusno postajo je iz povsem drugega sveta, vedno nekoliko sanjava, pa vendar opisujoč trenutno realnost, človeško brezbrižnost in nekje v globini tudi človeško dobroto. Samo upam, da se vse skupaj ni dogajalo takrat, ko se je bližala Godzila.
Orlando Uršič in Kolo sodita že skoraj v socialni realizem. Tematika je že prava, na srečo pa obdelava sodobna in zelo tukajšnja, ne samo mariborska.
Vredno branja že samo zaradi teh treh in posebnega truda urednice Petre Vidali, ki si je duška dala tudi pri predstavitvah avtorjev. To ponavadi spustimo, tu pa nikar 🙂
Zares fantastična knjiga, Tisoč veličastnih sonc, zares vredna branja. Dogaja se v Afganistanu, prikazuje pa življenje afganistanskih žensk, trpljenje in krivice, ki se jim dogajajo. Knjiga, ki te pretrese in ti pusti močan vtis.
Za bolj pustolovske duše svetujem od Raymonda Khoury-ja, Zadnji templjar. Knjiga je napeta od začetka do konca, je pa o krščanstvu, ali je Jezus res božji sin ali ne. Dobra knjiga! Za iskalce zakladov pa svetujem Kodeks, avtorja Douglasa Prestona. Zelo napeta knjiga, polna presenečenj.
Za tiste, ki imate radi fantazijo, priporočam trilogijo Njegova temna tvar: Severni sij, Jantarni daljnogled, Pretanjeni nož…gre se pa o vzporednih vesoljih. po prvi je bil posnet film Zlati kompas.
Zadnja knjiga, ki sem jo prebral pa je bila od Zafona: Senca vetra. tudi odlična knjiga, sicer se na sredini malo vleče, vendar jo moraš prebrati do konca.