Kaj pa beremo februarja?
Bernard Beckett: Geneza
Ideja je dobra. Pa tudi presenetljiv zaključek knjige. Vmes je pa kar precej (dolgočasnega in prisiljenega) razmišljanja o razlikah med človekom in umetno inteligenco.
Zgodba je postavljena daleč v prihodnost, v čas, ko so bila dogajanja v letu 2075 že stvar davne zgodovine.
Nekaj malega upanja za človeštvo pa le ostane 😉
Di Morrissey: Barra Creek
Zgodba novozelandskega dekleta, ki se po spletu okoliščin preseli za eno leto na en ranč v avstralski outback, kar jo zaznamuje do konca življenja. Čisto simpatična zgodba, lepo berljiva, ampak proti koncu preveč predvidljiva in sploh na koncu preveč pocukrana. Kar me je še motilo, je bilo malo čudno posvečanje posameznim obdobjem in preskakovanje ostalih v Sallyjinem življenju, čeprav po zadnji prebrani strani je imelo vse skupaj malo več smisla. Page turner – ja, ampak nič izjemnega. Mogoče ena novodobna Sidney Sheldon 🙂
Jedci rži: Aleksandra Kocmut
Prebrano v dveh popoldnevih. Zadnje čase mi ležijo krajša dela, saj debelejših romanov kljub podaljšanju izposoje po navadi ne uspem prebrati.
93 strani dolg roman ima zelo dober slog in prav naostren dramaturški lok. Vse osebe so unikatne, čudaške, povezuje jih temna skrivnost iz hroščevega leta, ko je mrčes požrla rž in skoraj razkrila krvavo breme. In ko sem že pomislil, da je avtorica začela pretiravati, se vse niti pametno in zelo vešče povežejo, čeprav so tudi te obarvano rdeče in povoskane s srhom. Odgovor se skriva v naslovu – v rži in v teh, ki so usodnega novembrskega jutra jedli kruh slaboumnega Rafa iz pekarne Rožmarin.
Priporočam.
Andrew Miller: Pure. Živ dokaz, da imava s hermiono diametralno nasproten okus. Pri Millerju grem vedno znova na led: Oxygen – katastrofa, Ingenious Pain – katastrofa, The Optimists – katastrofa, Pure – katastrofa. Po mojem vedno znova mislim, da gre za nekega drugega Millerja ali kaj, in zadevščino kupim.
Predrevolucionarni Pariz, obilica znanih zgodovinskih likov, ustrezna literarna umestitev – nič ne pomaga, da Millerju zgodba ne bi zvodenela in počasi crknila. In tu so tudi cvetke. Kaj naj si mislim o 51. strani? “He replaces the straw … He will speak to her … He takes off his clothes … He is interested … He grips his cock … He is savouring … He waits … He goes … He crouches …” Devet od petnajstih stavkov se začne s “he”? In urednik se ne vrže v besnilu na tla in popeni do konca?
Neverjetno. Costa 2012.
Christie Watson: Tiny Sunbirds Far Away. Costa 2012 za prvenec, mimogrede. Prva liga.
Delta reke Niger in nafta, ki jo kapitalizem vleče od tam, sta prizorišče tega ženskega romana. Dvanajstletno Blessing in njenega brata usoda frcne iz varnega naročja bogate družine in očeta uradnika tja v zabačeno podeželje, kjer sta babica in dedek. Blessing postane babiška vajenka, brat Ezikiel pa čedalje manj hodi v šolo in se čedalje bolj spreminja v upornika. Zgodba ima toliko ravni, da peče glava: bogastvo-revščina, kapitalizem, uporništvo, obrezovanje žensk, rojevanje, meja med prostitucijo in preživetjem, mešani zakoni, odraščanje … Kar žal Watsonovi prej škodi kot pomaga.
Proza je izsušena, impotentna in na trenutke tragično smešna: “I ate some soup from a spoon. It tasted exactly like pepper soup. Exactly. If someone else had served me it I would not have questioned it at all. It tasted exactly as it was meant to taste!” Ali pa vrhunski: “Dan! Oh!”
Knjige ne bi niti slučajno prebral do konca, če ne bi bil dvanajst ur zataknjen v letalu, kjer mi je bila edina alternativa še en film na zahtevo ali pa Air France Magazine.
Roman zna zavladati na družbeno angažiranem področju, ki ga je v preteklosti dobro pokrila kakšna Bela Masajka, literarno pa je popoln poraz.
Hej, Toro, kako moreš tako grdo pisati o Andrewu Millerju?!!! Mislim, katastrofa na katastrofo! Halo!?
(hi, hi,hi, malo za šalo..)
Ne vem točno, zakaj mi je A.M. tako zelo všeč. V njegovih knjigah enostavno vse štima. Da mi je knjiga všeč, ni vedno nujno potrebna dobra zgodba, a tukaj je poleg odlično zarisanih oseb, fajn kraja in časa dogajanja (nobene knjige ne poznam, ki bi tako zadela nekakšno utesnjenost tik pred francosko revolucijo), tudi zgodba naravnost enkratna, ki proti koncu prav nič ne zvodeni. Daleč od tega.
In način pisanja. Tisto 51.stran sem še enkrat prebrala. Zdi se mi, da stavki, ki jih omenjaš čisto lepo pašejo tja noter. Ostali deli knjige – pa tudi ostale Millerjeve knjige, pa ne pustijo niti drobčka dvoma, da se Miller ne zna tudi drugače, se pravi bolj zapleteno izražati. Če je to potrebno.
Ja, na žalost sem tudi jaz opazila, da sta najina okusa za knjige povsem nasprotna. Precej raje bi videla, da bi bilo obratno, a kaj češ.
Kljub temu pa zeloooooo rada berem tvoje prispevke v Knjižnih moljih. So pravi mali literarni užitki. Pa kakšen navdih za branje tudi najdem – npr. verjetno bo prav kmalu prišla na vrsto Hilary Mantel in njen Wolf Hall 😉
Cormac McCarthy, Ni dežela za starce
roman avtorja Ceste iz leta 2005 po katerem je bil takoj posnet film cratov Coen in takoj ovenčan z oskarji. Gre pa za nekakšno kriminalko kjer teče kri v potokih morilci so hladnokrvni nasilje je opisovano brez čustvenih ali etično moralnih dilem. Knjiga se prebere a meni je bila rahlo dolgočasna in brez napetosti. Pisec spremne besede sicer pravi da je popolno umanjkanje ločil kot literarni prijem v knjigi na začetku moteče potem pa ko se navadiš da ni nikjer nobene vejice ti to omogoča da bolj padeš v tekst. jaz nisem in me je motilo do konca. knjiga zna biti marsikomu všeč po moje najbolj tistim ki imajo recimo radi filme Quentina Tarantina.
Carol Shields: Larry’s Party
Dvajset let življenja sodobnega moškega, od njegovega 26. do 46. leta starosti, od leta 1977 do leta 1997.
Všeč mi je, kako je ta del življenja Larryja Wellerja opisan. Pravzaprav kronološko – za vsako leto ali dve, poglavje, pa vendar ne čisto tako (kot se izrazi pisateljica sama) kot bi s CT-jem na rezine razrezal človeško telo (se pravi življenje na posamezna leta ). Svojega preteklega življenja se namreč večinoma na spominjamo po posameznih točno določenih letih, pač pa se nam spomini urejajo v gruče okrog tem, kakršni so npr. naslovi poglavij v tej knjigi: Larry’s Work, Larry’s Folks, Larry’s Love, Larry’s Friends, Larry’s Penis….
Šibka stran knjige so osebe, ki so preveč medle, razen mogoče naslovnega junaka, ki pa se mi je tudi večkrat zdel ves brezbarven. Pa rože in zelenje okrog njega gor ali dol.
Ob koncu knjige Larry pripravi zabavo. V zraku je, da se bo nekaj zgodilo. In potem začnejo razpravljati o tem, kaj ob koncu 20.stol. pomeni biti moški. Bljek! Kakšne neumnosti. Menda je moški samo še hodeči in govoreči paketek z genskim materialom, ki si ne upa pohvaliti lepe obleke ženske, da ga ne bi obdolžili spolnega nadlegovanja.
No, a potem se zgodi še nekaj in to knjigo postavi v prave tirnice, osrednja ideja knjige se razjasni in zaradi tega sem bila pripravljena pozabiti na vse slabosti in pomanjkljivosti romana.
Suzanne Collins: The Hunger Games (v naših knjižnicah je to Arena smrti) sem že prebrala. Zdaj nadaljujem s Catching Fire (ki je prav tako v knjižnicah Kruto maščevanje). Priporočam tistim, ki jih zanima sci fi postapokaliptična (sicer mladinska) literatura.
Vesna Milek: Cavazza
Biografski roman, kjer si je menda avtorica (z dovoljenjem Borisa Cavazze) vzela tudi nekaj svobode in zadeve interpretirala po občutku, se bere fantastično. Kot bi ti ga Cavazza s tistim svojim glasom sam pripovedoval. Če ne bi vedela, da ni tako, bi šla stavit, da ga je napisal igralec sam. Velik poklon avtorici (ki ji sicer do te knjige nisem bila posebej naklonjena)!
Dave Eggers: You Shall Know Our Velocity!
Pred leti sem prebrala Eggersove spomine Heartbreaking Work of Staggering Genius, ki se mi je zdela sijajna – v bistvu niti pomislila nisem, da gre za spomine, ampak bleščeč roman. Nad knjigo so bili v enaki meri navdušeni tako bralci kot kritiki, kar je redko, vendar gre v takih primerih praviloma za kalorično branje. Knjiga se je upravičeno znašlo tudi med finalisti za Pulitzerja, zato sem se naposled lotila še te.
Štorija je prejkone kaotična: mlademu Willu tako rekoč z neba prileti velika vsota, njegov frend pa se skoraj sočasno poškoduje v prometni nesreči. Želja, da bi mu s tem denarjem pomagal do operacije, se mu ne uresniči, saj prijatelj umre. Ob urejanju frendove zapuščine Willa napadejo neznanci in ga totalno sesujejo. Temu sledi ultra kratko potovanje (prišla naj bi okrog sveta) z drugim od trojice prijateljev, Handom. Namen poti je v tem, da se v dobrodelni maniri znebita keša – motiv ni čisto prepričljiv, se jima pa med potjo dogaja svašta.
Knjiga je ena zmeda, ima pa na kupe dobrih trenutkov, smešnih in ganljivih, najboljši pa so nekateri Willovi notranji dialogi.
Ves čas se mi je zdelo, kot da – sicer odličen avtor – sploh ni bral za seboj ali pa je bil zaradi pisanja že ob vso distanco. Že če bi rokopis poslal v branje na Knjižne molje, recimo v obdelavo, kakršne pogumno prenaša naš pilgrim, bi bil tale izdelek veliko boljši, se mi zdi 😉 Potencialno res odlično delo je tako samo malo zmedena knjiga s kopico sijajnih prebliskov.
Skratka, You Shall Know Our Velocity! bi še najlažje označila kot uredniški fiasko par excellence.
Aleš Debeljak: Balkanska brv
Kar obsežno knjigo, ki bi jo žanrsko še najlaže opisala kot zmedo, vsebuje vse živo: govori o obdobju pred med in po vojni v ex YU, v ta okvir pa postavlja zgodovinske orise, zapise o velikih pisateljskih imenih s tega območja in obdobja ter stike z njimi, svoje poglede na vsa možna vprašanja, povezana s tem, in kar nekaj osebnih spominskih zapisov. Obravnava odraščanja v ex YU ne ponuja kaj novega, nikakor pa tega ne prikazuje bolje od vrste avtorjev iz svoje generacije (+/- nekaj let), ki se že leta dajejo s to tematiko – nekako povprečno, že videno, da ne rečem klišejsko. Ko gre za obravnavane pisatelje in pesnike & njihova dela, pa mi je knjiga le ponudila nekatere misli in podatke, ki so dosegli, da sem vztrajala pri branju, saj so prispevali k celovitejšemu pogledu nanje, pa tudi nekatere stvari, ki so mi bile sicer znane ali/in na katere imam sorodne poglede, so izražene veliko bolje, kot bi to storila sama. Branje moti predvsem skakanje z ene reči na drugo, to pa dodatno okrepi še Debeljakova ideja, da bo stvari sicer obravnaval po posameznih letih, vendar pri tem skače npr. od leta 1993 na 2005 pa spet nazaj na 1984 in nato na 1999 …
Zmotila me je občasna pretirana razčustvovanost, pa tudi nekakšna samovšečnost, ki tu in tam pokuka s strani.
Če bralca tematika zanima, nekako prenese, da je stvar podana v obliki solate – nikoli nimaš pojma, kaj boš zaužil, potem ko si vanjo zabodel vilice.
Ivan S. Turgenjev: Očetje in sinovi
Med ruskimi pisatelji 19.stol., ki jih imam zelo rada, vedno znova najdem presežke. V delu W. Trevorja: Reading Turgenev, ki sem ga pred časom brala in mi je bilo zelo všeč, se glavna junakinja tako zelo vživi v Turgenjeve romane, da skoraj izgubi stik z realnim svetom. To se mi je zdel dober razlog, da tudi sama preberem kakšno njegovo delo. Po Očetih in sinovih sem več kot zadovoljna!
Velik povdarek je na vedno aktualnih razmerjih med starši in otroci ( ta stari se ti zasmilijo do dna srca, ko bereš, kako brezobzirni so do njih ta mladi), med ženskami in moškimi (nekaj romantične ljubezni in nekaj zrele razumske naklonjenosti, ki je ali pa ni ljubezen).
Predvsem pa knjigo priporočam oboževalcem nihilizma in Nietzscheja. Odličen portret mladega nihilista, ki je celo osrednja oseba romana. Tako nekako se je vse skupaj začelo v Rusiji. Še preden je stvar zagrabil Nietzsche.
Stephen King: 11.22.63
Končno spet roman, ki ga lahko postavim ob bok Kingovim mojstrovinam (vsaj zame), kot so Christine, Bag of bones, The green mile, Skrivno okno, skrivni vrt, Mačje pokopališče, Firestarter, The body, The shining, Deklica, ki je oboževala Toma Gordona, Dolores Claiborne in njena sestrska Gerald’s game pa še katera.
Že ogrodje zgodbe je hudo: Jake Epping dobi priložnost, da skozi “zajčjo luknjo” (analogija z Alice v čudežni deželi se še tu in tam pojavi) vstopi v leto 1959 in spremeni preteklost. Prepreči, da bi deklico zadel zablodeli strel in jo za vse življenje paraliziral. Prepreči, da bi pobesneli mož in oče pobil skoraj vso svojo družino. In seveda prepreči – Kennedyjev umor (naslov knjige!).
King mojstrsko opravi s prilagajanjem junaka na preteklost, z vsemi zakaji, ki mučijo tudi bralca; zgodbo prepleta kopica preobratov, ovir, ki stopnjujejo napetost; in ko bralec že misli, da mu je približno jasno in da ve, kje se skriva rešitev, se vse zaobrne. Gre spet za 740-stranski špeh (in to večjega formata, ne A5), in kljub vsemu si drznem reči, da bi vsaj sto strani lahko likvidirali, večina besedila pa je tam, ker preprosto mora biti tam. Zato, da ima King čas in prostor splesti tudi preprosto, a prepričljivo ljubezensko zgodbo, in ta je tista, ki morda bralca na koncu še najbolj presune (vsaj mene je), čeprav je dejstvo, da bom še dolgo razmišljala (znova) o Einsteinovi relativnosti in o vzporednih svetovih in o tem, čemur lahko rečemo “Veliki načrt” ali “naključje” ali …, pa vendar je prav tako, kot je, osnovni gradnik naše stvarnosti. Razmišljala bom tudi o Bachovih Iluzijah in še marsikateri modri ali zanimivi misli velikih in manj velikih piscev, ki so me od nekdaj fascinirale. Ja, ta knjiga bo ostala v meni, dokler bo ostal moj spomin živ.
Zelo priporočam. Znanstvene fantastike je za ščepec (“rabit hole”), srhljivosti pa sploh ni. Razen seveda, kolikor je srhljiva itak stvarnost, v kateri živimo.
K.
Mogoče e-knjige?
– slovenski klasiki
– svetovni klasiki
– osebni razvoj in duhovnost
NANOOK IN enka jst imam za domače branje v šoli obnovo te knjige pa bi me zanimalo če bi se dalo kako da bi mi obnovila tole zgodbo tko ne zastonj itak za denar pač če bi se strinjala ker men 300 strani se neda brat ;P če sta zainteresirana email je ludaleki@hotmail.com