Kaj pa beremo aprila?
Najbolj afriški od afriških pisateljev, pravkar preminuli Chinua Achebe (za katerega so mnogi menili, da bo prejel Nobelovo nagrado) in njegovo najbolj znano in spoštovano delo Razpad, v slovenščini izdano v že večkrat omenjeni in cenjeni zbirki Kalif:
Prav lahko bi bila ta knjiga še ena v vrsti tragičnih knjig o trku predkolonialne Afrike z zahodno civilizacijo, oz. s krščanskimi misijonarji, pa ni tako. Njena prednost je v tem, da je pisana s prve roke, se pravi s strani domačinov in da se med prebiranjem bralec tega tudi zelo dobro zaveda. Tako žive in doživete knjige o plemenskem življenju v črni Afriki namreč še nisem brala. Dihaš z afriškimi ljudmi, njihovimi občutji, razumeš njihove običaje in obrede, vero. Nobene rasistične navlake. A na drugi strani tudi nobenega poveličevanja avtohtonega, poganskega življenja, ki ga v zadnjem času tako pogosto srečamo. Nič ni črno belo in takšne knjige v sivih odtenkih so mi vedno všeč.
Enkratno se mi zdi, da je v središče dogajanja postavljen eden od afriških klanov, ne pa beli človek. Ta je – vsaj v začetku, samo nekje v ozadju; v pripovedih, govoricah. Potem seveda pridobi na moči in veljavi, a pravo vzdušje v knjigi je že ustvarjeno.
Na koncu sem ostala malo zmedena. Seveda je jasno, kdo je bil v takšnih primerih največja žrtev in kdo je izkoriščal drugega, za kar gre vsa obsodba in ogorčenje. Pa vendar – izpostvljanje dvojčkov v gozdu, nasilna smrt nedolžnega mladeniča, slepo sledenje plemenskim pravilom, kruto znašanje nad bolniki…. Obilo možnosti za premišljevanje.
Zelo priporočam.
Izkoristila sem možnost, ki jo po novem nudi naša knjižnica in si izposodila prvo e-knjigo.
Aleš Šteger: Berlin
Utrinki iz življenja v Berlinu, za katere ne morem reči, da so nezanimivi. Tudi opazovati pisatelj zna, a to se za umetnika nekako spodobi. Kakšna občutja in razmišljanja so izvirna in tako tudi zapisana.
To pa je tudi vse. Pričakovala sem več:-(
Ruth Prawer Jhabvala: Vročina in prah
Pred kratkim preminula pisateljica je vzbudila mojo pozornost potem, ko sem izvedela, da je napisala scenarij za film Soba z razgledom. Film – pa tudi knjiga, sta mi zelo všeč in logična poteza je bila, da sem posegla še po kateri od njenih knjig. V slovenščini imamo njeno, leta 1975 z bookerjem nagrajeno knjigo Vročina in prah.
No, pa se je – vsaj kar se mene tiče, izkazalo, da gospa scenarije piše bolje kot romane. Med prebiranjem knjige sem si namreč razločno predstavljala, kako bi filmskemu kadru, ko se igralka iz leta 1983 sprehaja po pokopališču in opazuje skoraj popolnoma porušen nagrobnik v obliki angela, sledil tisti, ko se druga igralka 60 let prej sprehaja po istem pokopališču, kamniti angel je pa ves bel in lep, čisto nov. Pisano je namreč na takšen način, da se dogajanje odvija na bolj ali manj istih prizoriščih (Indija), z dvema Angležinjama (prva je žena angleškega uradnika, druga je bolj ali manj nekakšna pustolovka), ki sta si precej podobni; prizorišče leta 1923 se pa izmenjuje s prizoriščem leta 1983.
Zgodba je precej romantična, saj gospa iz leta 1923 zapusti svojega dolgočasnega moža in pobegne z indijskim princem; gospodična iz leta 1983 pa tudi doživi romantično ljubezen z domačinom. Vse lepo in prav in zanimanje vzbujajoče, a tisto, kar sem pogrešala, je bilo pomanjkanje vsake strasti ali izrazitih čustev, ki skoraj morajo biti navzoči pri takšnih dogodkih:-) Ali pa so Angleži (in Angležinje!) res tako zelo hladni kot si včasih predstavljamo. Tudi mogoče.
Zgodba je torej precej v redu, osebe so pa malo nedodelane – posebno tiste iz sodobnejše zgodbe.
Roman je v slovenščini izšel v zbirki Za lahko noč. Čisto primerno:-)
P.S. Tole Aprilsko branje pa zgleda bolj blog kot forum:-)
Sicer sem pa pred kratkim res začela pisati nekakšen blog. Vabljeni na
hermionin blog[/url]
Da ti malo “pokvarim blog”, hermiona :)):
Stephen King: Everything’s Eventual
Zbirka “kratkih” zgodb (saj vemo, kako je King “kratek”), od katerih so prve tri po mojem čisto razočaranje in nevredne avtorja, kot je King (začenjam se pošteno ponavljati, opažam!!), ostale pa kar solidne, vredne branja, a se mi je zdelo, da bi moral vsako od njih dejansko razviti naprej v roman (vsaj 300-stranski :)), ker imajo ogromen potencial, potem pa vse skupaj nekako tako na hitro izzveni v (neprepričljiv oziroma “nepotešljiv”) zaključek.
Predzadnji dve sem že poznala s filmskega platna. 1408 je krasna srhljivka, a moram reči, da – kar je prej izjema kot pravilo, če govorimo o Kingovih knjigah in filmih! – je film precej boljši in vsa čast tistim, ki so iz te kratke zgodbe napravili kar solidno trajajoč in ves čas hudo napet film, ki si ga sama skorajda ne upam še enkrat pogledati. Res odlična srhljivka, in to na več ravneh! Ko sem se lotila branja, sem torej pričakovala “svega i svašta”, kar je v filmu, in me je čisto spodneslo, ko se je zgodba tam, kjer naj bi se najhujše šele začelo – končala. :))
Druga je Riding the bullet – tole še končujem, je pa film precej verodostojen, a razširjen in dopolnjen posnetek zgodbe, in sicer prav tako na tak način, da dvigne kakovost zgodbe (razen – spojlerček – tistega govorečega krokarja v filmu, ta je čisto mimo!).
Zmerno priporočam, zlasti če ste fen.
K.
Brala pred leti kot študentka, se spomnim, da sem si jo sposodila še na British Councilu (to so bili časi:)). Od knjige se spomnim, da je bila polna polna žalosti.
Sicer pa bera zadnjega meseca ali dveh:
Roald Dahl – Takšen kot ti: rahlo razočarana. Zbirka kratkih zgodb, a večina njih s precej podobno tematiko. Je pa spreten s črnim humorjem, to mu je treba priznat.
Harlan Coben – Odšel je za vedno: Prav fantastično se preobrne nekje na zadnji tretjini ali četrtini in se potem izpelje čisto proti pričakovanjem. Dokler nisem prišla do tistega dela, nisem točno vedela, zakaj ga tako hvalijo, saj je do tam čisto povprečen krimič. No, pa se pridružujem hvalam. Nisem pa še prepričana, da prekosi Larssona. In upam, da ne uporabi istega trika v ostalih svojih delih.
Carolly Erickson – Skrivnostno življenje Josephine: Roman o Napoleonovi ženi z nekaj zgodovinskimi dejstvi in veliko izmišljotinami, ki naredijo roman zelo berljiv.
Končno pa berem Čefurji, raus. Prvi dve poglavji nisem čisto vedela, a mi je ok a ne, zdaj že vem in se hahljam zraven 🙂
Lep aprilski pozdrav vsem moljem;)
Ravno sem odložila Hišo ob mošeji (Kader Abdolah), ki je izšla pri založbi Sanje in sem še polna vtisov ter prepričana, da bo “zgodba” še kar nekaj časa živela z mano…Enostavno se te dotakne ves ta iranski prostor, muslimanski duh, revolucija, šah in ajatole, režim, predvsem pa življenje ljudi, ki ga skozi pripoved odstiraš kot tančico, njihove usode…preobrat miselnosti, vsakodnevnega življenja pred in po revoluciji…Poskušaš doumeti, kaj dela ekstremizem, kako spreobrača ljudi, jim opere možgane, da jih ne prepoznaš več…
Pripoved o času, ko so se iranske ženske lahko odkrite in naličene sprehajale naokoli in pripoved o času, ko so bile obvezno zakrite s čadorjem…o času, ko je bil bazar središče vsega življenja nekega mesta in čas prevlade mošej…čas miru in čas ekstremizma…
Skratka, sem prevzeta in navdušena, o življenju žensk v Iranu sem precej izvedela tudi iz knjige Iran se prebuja (tudi priporočam), mogoče me ta del sveta že skozi prej prebrano literaturo tiho vabi, da bi kdaj stopila na njegova tla…
Še potrebujem nekaj časa, da vse skupaj počasi premeljem;) Nekaj pravljičnega se skriva v njej… Knjižna poslastica;)
Ta mesec brala tudi Vilo Amalio, ki mi je bila tudi zelo všeč, ker odstira čisto neko drugo, človekovo intimno življenje, je zgodba ki jo skozi glavno junakinjo podoživljaš skozi njene samotnosti…Tudi priporočam.
Lep pozdrav.
Erlend Loe: NAIVEN.SUPER.
Kratek roman, ki ga bralec »požre« v nekaj urah, skozi neverjetno, skorajda otroško naivnost glavnega junaka naslika vzorec preprostega razmišljanja, ki se vrti v približno takem krogu: kdo sem, kaj naj počnem s svojim življenjem, strah me je umreti, zakaj smo sploh na svetu, kaj je vesolje, prostor, čas, v čem je smisel vsega.
Junak med drugim bere knjigo o vesolju, katere avtor je Paul (hitro brskanje po spletu razkrije, da gre za Paula C. Daviesa in knjigo Space and time in the modern universe), in prav ta knjiga mu vzbuja dodatne skrbi: ali čas obstaja ali ne? Je bil veliki pok zgolj naključje? Kakšen je smisel našega obstoja in kolikšna naša odgovornost drug do drugega in do planeta, če bo nekoč Sonce pogoltnilo Zemljo, še dlje v prihodnosti pa bo vesolje implodiralo v velikem skrčku?
V bistvu lahkotno branje, čeprav ne gre za trivialno literaturo. Tako rekoč romanček za sprostitev, ki pa vam zlahka vzbudi kakšno malce globlje razmišljanje, npr. o tem, česa vsega šolanje ni dalo fantu, ki pripravlja že magisterij. Kaj so bistvene stvari, ki nas osmišljajo ali nam vsaj nudijo trdna tla pod nogami. Itd.
Priporočam.
Evald Flisar: Dekle, ki bi raje bilo drugje
Prva polovica knjige me je navdušila, potem pa je avtorju zmanjkalo sape. Na sredini sem začela preskakovati strani, a sem še vztrajala pri branju. Drugi del je popolno razočaranje. Kot sem bila sprva malce ogorčena, da knjiga ni prišla med prvih 10 nominirancev za kresnika, se zdaj strinjam, da si tega ne zasluži. Žal. Začne se pa res zelo obetajoče.
Še ena iz niza kvalitetnih skandinavskih kriminalk:
Jussi Adler-Olsen – Komora.
Vsakič znova me navdušijo, ker so njihovi junaki ljudje iz krvi in mesa, s skoraj več slabih lastnosti, kot dobrih – predvsem pa med njimi ni super junakov:))
Priporočam.
Na kratko: vsega naveličani policijski komisar, preiskuje stare, nerešene primere. Vsebino si lahko preberete pa na linku:
Katie Ward: Girl Reading
Uau, to pa je prvenec! Zelo smelo in pogumno delo. Dogajanje v sedmih slikah namreč pokriva dolgo obdobje od leta 1333 do leta 2060, kar za pisatelja vedno predstavlja veliko tveganje. Z vsakim poglavjem se prestavimo v novo zgodovinsko obdobje in se tako selimo iz leta 1333 v leto1668, 1775, 1864, 1916 , 2008 in končno v leto 2060. Predstavljam si, da pisatelju ni lahko vsakega obdobja opisovati enako suvereno in samozavestno, a Katie Ward to uspe. Že po nekaj vrsticah branja vsakega poglavja sem se zlahka vživela v posamezno zgodovinsko obdobje in začutila duh tistega časa. To se mi zdi nekaj enkratnega.
Posamezna poglavja (razen zadnjega) so navidezno nepovezana. Imamo šest umetniških del, okrog katerih so napletene zgodbe – nekaj podobnega kot Dekle z bisernim uhanom, a bistveno boljše – bolj drzno, napeto in zanimivo. Ob natančnejšem branju potem vendarle postane jasno, da so zgodbe povezane. Ni samo to, da v vsaki zgodbi nastopa ženska, ki bere; te ženske iščejo odgovore na ista vprašanja. Sprašujejo se o svobodi, ljubezni, poroki, družini in karieri ter iščejo prava ravnovesja med njimi. Da pa je vse skupaj še bolj zanimivo, zadnja zgodba prav konkretno poveže ostalih šest in je tako svojevrsten vrhunec knjige. Knjiga res postane roman in ne zbirka kratkih zgodb.
Poleg odličnega orisa časa dogajanja, se pisateljici uspe tudi izredno dobro vživeti v osebe – poleg ženske, tudi v otroško psiho, posebno, če so ti otroci bistri in ambiciozni.
Angleščina je lahko razumljiva, a je treba pazljivo brati. Hitro se namreč lahko zgodi, da bralec kaj pomembnega spregleda. V začetku vsakega poglavja sem bila tudi nekaj časa dezorientirana, a to me ni motilo, kvečjemu mi je bilo vse skupaj še bolj zanimivo.
Katie Ward ima izreden pisateljski talent in komaj čakam, da napiše še kakšno knjigo