Kaj namesto new age literature?
Ne drznem si trditi, da gre za pravo filozofsko literaturo in še manj za kakšno klasiko! 😉
Zase lahko rečem, da v zadnjem času – v svoje veselje – veliko odgovorov (spet zase) »odkrivam« v mnogih delih Igorja Grdine.
Zdaj prav užitkarim v branju knjige: Vladarji, lakaji, bohemi (1999).
Kanček poskusnega branja – besedilo s hrbtne strani knjige:
[list][list]
»Neuresničena zgodovina ni zmerom spekulativna ali virtualna; ko je pred nami, je možnost; šele ko je uzremo v vzvratnemu ogledalu, postane nemožnost. Toda kljub temu se ni zmerom povsem neproduktivno ukvarjati z njo: važno je vedeti, katere ideje so bile v tem ali onem času na trgu duhovne ponudbe in povpraševanja (in morda še bolj: zakaj so ene zmagale, druge pa podlegle, kajti to ni vedno stvar njihove kakovosti; pogosto je odločilna agresivnost njihovih zagovornikov).«
[/list][/list]
Med drugim, zanimiva je prav izvirna interpretacija Verinike Deseniške in Celjskih grofov (Anton Novačan in njegov Herman Celjski, str. 179–192), ki se spogleduje tudi z nitzschejanskim nadčlovekom.
Vsaj zase lahko rečem, da si dovolim, da posamične misli in izraze (le zase!) ustrezno prilagodim ali si jih razlagam malo po svoje (bolj po kmečko!, po zdravi pameti) in jih mimogrede apliciram na moje življenje kot »človeka brez (p)osebnosti« in jih »izkoristim« v vsakdanjih »modrovanjih«. Če nič drugega, marsikaj je na dlani in človeku je nekako lažje pri duši, ko se mu vse zdi bolj razumljivo, ne le v preteklosti, temveč tudi v (negotovi) sedanjosti, morda pa tudi v (predvidljivi) prihodnosti. 😉
Peter Vodopivec je v predgovoru zapisal besede (credo) Igorja Grdine:
»Zgodovinopisje (spet) postaja zgodba[.]«
Sam pa še vedno rad berem (dobre!) zgodbe. 😉
.
V srednji šoli, med študijem in še nekaj let za tem (beri: ko sem imela dovolj časa) sem predelala velik del klasikov, brez katerih “ne gre”, zdaj pa zaradi narave dela berem predvsem tista, ki so v povezavi z delom, ki ga imam na mizi. Torej, milo rečeno, kaotično.
Tako bom v teh dneh začela brati Izbiro Renate Salecl. Ni ravno hoch filozofija, a vseeno. V grobem gre za to, kako se je nekaj, kar se je nekoč zdelo samo dobro (možnost izbire) sprevrača v že skoraj teror. Vsaka malenkost od nas zahteva, da sprejmemo odločitev, po možnosti tako, ki se ji reče “odgovorna”. Ne moremo v štacuno po kruh in mleko in to opraviti v sekundi, pojesti in popiti in se posvetiti življenju. Blagoslovljeni smo s tem, da moramo presoditi, ali želimo: trajno mleko ali sveže mleko, z x, y ali z % maščobe, “prazno”, z dodatkom kalcija, vitaminov ali Q10, v pollitrski ali litrski embalaži, katerega od 66 proizvajalcev, razmisliti o strašnih stroških zdravljenja, ki jih bo imel ZZZS, ko nas bo zato, ker bomo danes kupili polnomastno mleko, seveda brez milosti udaril infarkt, pretehtati moramo še, kakšna naj bo embalaža, da ja ne bomo ogrozili “prihodnosti svojih otrok”,a ne, potem je tu še izbira, ali bomo “kupovali slovensko”, morda bi veljalo razmisliti še o tem, kako kateri proizvajalec ravna s kravami, kaj jim daje jesti, kje se pasejo, ali skrbi za humane razmere njihovega bivanja, kot dobri potrošniki moramo upoštevati razmerje med ceno in kakovostjo. Ko vse to opravimo, nas briga še kruh, kaj šele tole mleko, za vse drugo smo pa preveč živčni.
No, kakšni implikacije ima to nenehno “izbiranje” za naše življenje, o čem se odloča in kaj počnejo z nami, medtem ko sprejemamo tako “usodne” odločitve za svoje zdravje, finančni položaj in prihodnost celotnega planeta, no, o tem bo pa najbrž zanimivo razmišljati, ko bo knjiga prebrana.
Tudi sama sem prebrala Izbiro Renate Salecl in se v večini primerov strinjala z njenim prikazom problematike sodobne družbe. Ker pa me je predvsem zanimalo, kako se bolj na osebni ravni spopasti s pastmi izbiranja in predvsem spopadanja s konflikti, kako ustreči vsem in vsakomur, priporočam knjigo Izkažite vsej svoji biti čast, ki si jo zasluži (Sparado). Knjiga na enostaven način in s številnimi primeri ponazori vsakodnevne pomisleke predvsem žensk, ki smo še bolj vzgajane v duhu, da moramo vedno pomagati drugim, kar nam seveda vzame veliko oz. preveč energije.
Zame tako branje predstavlja Anthony de Mello. Prebrala sem (po večkrat) Ptičjo pesem in Žabjo molitev. Čeprav se v zbranih zgodbicah, anekdotah itd. pogosto navezuje na boga, to ni kakšno versko čtivo. Gre za zgodb(ic)e, katerih številne te sicer spravijo v smeh (kar je itak plus :)), predvsem pa ti dajo misliti, odpirajo drugačne perspektive, širijo um.
Primer (po spominu):
Moški je na avtobusu prisedel k tipu, ki je imel samo en čevelj. Gotovo je hipi, si je mislil, rekel pa je: “Si en čevelj izgubil?”
“Hipi” pa je odvrnil: “Ne. Enega sem našel.”
Kerstin