Kaj mislite? (laganje)
Problem imaš, ker imaš problematičnega, zelo nesigurnega partnerja. To, da stvari poveš po resnici, je gotovo prav. Ljubosumnost mora reševati partner sam pri sebi, lahko pa mu pomagaš tako, da mu prisluhneš, ampak ne njegovim izbruhom, pač pa njegovim občutjem, o čemer pa kot kaže ne zna govorit. Verjetno celo za vse skupaj krivi tebe, kar je značilno za človeka, ki se ne sprejema oziroma za nekoga, ki je nesiguren vase.
Problem imaš, ker imaš problematičnega, zelo nesigurnega partnerja. To, da stvari poveš po resnici, je gotovo prav. Ljubosumnost mora reševati partner sam pri sebi, lahko pa mu pomagaš tako, da mu prisluhneš, ampak ne njegovim izbruhom, pač pa njegovim občutjem, o čemer pa kot kaže ne zna govorit. Verjetno celo za vse skupaj krivi tebe, kar je značilno za človeka, ki se ne sprejema oziroma za nekoga, ki je nesiguren vase.[/quote]
Tukaj je sedaj vprašanje, če bo on sploh zmožen spregovoriti o svojih občutjih. resnicoljubna, praviš da sta že več let skupaj. Je on takšen od samega začetka, ali je do tega prišlo pozneje? Problem tukaj je ta, če on tega svojega problema ne bo začel razreševati, in to sedaj odloča o tem, ali bo vajina zveza obstala.
Ma ne, vidva čisto lepo pašeta skupaj. Pravzaprav potrebujeta drug drugega… le tako lahko zadovoljitva vsak svoje bolestne (kot si sama napisala) potrebe.
Čisto na začetku razmerja ni bil tak, recimo prvega pol leta je bil super 🙂 Lahko sem šla kam sem želela, s kom sem želela kdaj sem želela…Nisem pa nikoli zlorabila njegovega zaupanja, da bi bil v tem problem. Potem pa je počasi začel kazati te svoje “čudovite” lastnosti… Nekaj časa še zmerno, ko pa sva začela skupaj živeti pa se je vedno bolj stopnjevalo. Zmotilo ga je če sem šla na kavo (četudi z njegovim sorodstvom), zmotilo ga je če smo bili v družbi in sem se predolgo s kom pogovarjala?!, da bi se šla kam sama zabavat ne pride v poštev.
Matjažko, malo narobe si ti to razumel ali pa sem se jaz nerodno izrazila. Ne razlagam mu, da me je ta pa ta pogledal tolk plehka pa res nisem. Povem mu recimo, da sem srečala to in to osebo, da sva se malo pogovarjala, sva udarila kako debato on pa začne zganjat ljubosumje. Saj pa si ne morem zavezati oči pa biti kot fijakarski konj ali pa iti mimo osebe, ki jo poznam. On se lahko pogovarja z vsemi, pri njem ni nič spornega.
Pa npr. se pogovarjama s kakšnim znancem, pa se ta ves čas posveča meni, njega kot da ni, pa še občasno znanec kakšno pikro na njegov račun pripomni…
Zakaj bi pa bila moški?!
Res je le to, da potrebujeta drug drugega. Ampak ne zato, da zadovoljita svoje bolestne potrebe, pač pa da jih skupaj odpravita. Saj je očitno, da nikomur ne godijo ali povzročajo nekih prijetnih občutij. Če jih bosta pa zadovoljevala, bosta večno imela te težave in nekoč se bosta tega naveličala. Šla bosta narazen, rešila pa ne bosta ničesar, ne ona pri sebi in niti on.
Res je le to, da potrebujeta drug drugega. Ampak ne zato, da zadovoljita svoje bolestne potrebe, pač pa da jih skupaj odpravita. Saj je očitno, da nikomur ne godijo ali povzročajo nekih prijetnih občutij. Če jih bosta pa zadovoljevala, bosta večno imela te težave in nekoč se bosta tega naveličala. Šla bosta narazen, rešila pa ne bosta ničesar, ne ona pri sebi in niti on.[/quote]
Zaenkrat je vse na nivoju zadovoljevanja in potrjevanja teh potreb.
Nič ne delata na tem, da jih odpravita.
Res je le to, da potrebujeta drug drugega. Ampak ne zato, da zadovoljita svoje bolestne potrebe, pač pa da jih skupaj odpravita. Saj je očitno, da nikomur ne godijo ali povzročajo nekih prijetnih občutij. Če jih bosta pa zadovoljevala, bosta večno imela te težave in nekoč se bosta tega naveličala. Šla bosta narazen, rešila pa ne bosta ničesar, ne ona pri sebi in niti on.[/quote]
Zaenkrat je vse na nivoju zadovoljevanja in potrjevanja teh potreb.
Nič ne delata na tem, da jih odpravita.[/quote]
No, ni čisto res. Ona se nekaj trudi, saj išče neke rešitve. Delata že, res pa je, da nista še nič naredila, kar bi prineslo rezultate. Delati bosta morala pa oba, da sploh kaj naredita, sicer bo vse zaman.
In to delo lahko traja leta, ne bo končano v enem tednu, da ne bi avtorica rezultatov pričakovala prehitro.
Zaenkrat je vse na nivoju zadovoljevanja in potrjevanja teh potreb.
Nič ne delata na tem, da jih odpravita.[/quote]
No, ni čisto res. Ona se nekaj trudi, saj išče neke rešitve. Delata že, res pa je, da nista še nič naredila, kar bi prineslo rezultate. Delati bosta morala pa oba, da sploh kaj naredita, sicer bo vse zaman.
In to delo lahko traja leta, ne bo končano v enem tednu, da ne bi avtorica rezultatov pričakovala prehitro.[/quote]
Avtorica se je šele prav začela zavedati tega problema in to zaradi psihičnih težav in še niti ne ve kje je problem in kdo je kriv.
[/quote]
Z zavedanjem se delo začne. 🙂
Bi pa avtorico opomnil, da naj ta občutja poveže z odnosi s svojimi starši in morala bi najti povezavo, od kot ji ta premočna potreba, da mora VSE povedati. Je imela katerega od staršev zelo nezaupljivega? Ponavadi tako vse podobne težave izhajajo iz otroštva. Vzorce od tam pa potem nosimo s sabo celo življenje, če jih ne ozavestimo in odpravimo. Dobrih nam ni treba. :))
Marko, avtorica dobro ve, da je čedalje slabše. Nikamor ne sme it sama… še pogovarjati se ne sme z znanci. In sprašuje, če lahko otrok oz. družina reši zadevo. A si ljudje res predstavljajo, da je imeti otroka ena sama romantika? Da se bo ljubosumen moški spremenil zaradi tega? Malo več realnosti pri teh zadevah, pa bi bilo v življenju veliko lažje. Metati pesek si v oči pač nikomur ne pomaga.
Se strinjam. Otrok prav ničesar ne reši v odnosu, ki že v osnovi ne laufa. Kvečjemu poslabša. V tem primeru bi se avtorica lahko zatekla k otroku, saj partnerju očitno ne more zaupati in s časom bo verjetno samo še slabše (če ne bosta reševala), partner pa bi lahko postal celo ljubosumen na otroka (ali pa še bolj jezen na avtorico), saj bi lahko narobe razumel, da mu je otrok odvzel pozornost oziroma, da je avtorica poiskala udobje drugje.
Pristopim kjerkoli se mi zdi. Na ulici, avtobusni postaji, v knjižnici, v gledlaišču med odmorom, v lokalu, fitnesu, pa še kje. Koliko je uspeha, te ne rabi zanimati, zagotovo ga pa imam več kot ti, ki si svoje udejstvovanje glede ženskega spola omejil na pametovanje na tem čveku. Imaš se za pametnega, pa sam pogruntaj, kako se lotiti žensk.
Japkica, ne želim reševati zadev z otrokom, niti najmanj. Drugače bi ga imela že zdavnaj, saj sva že več let skupaj kot napisano. Se pa zadnje čase pri obeh pojavlja želja po otrocih (predvsem pri partnerju), zato menim, da ljubosumja do otroka ne bi bilo. Hočem pa razčistiti pojme v glavi, saj vem, da je otrok vez za celo življenje in hočem dobro premisliti s kom bom to vez delila. Pač sem razmišljala, da bi se umiril z tovrstnimi izpadi, ko bi dejansko videl da se nima česa bati in da si želim življenje deliti z njim.
Pristopim kjerkoli se mi zdi. Na ulici, avtobusni postaji, v knjižnici, v gledlaišču med odmorom, v lokalu, fitnesu, pa še kje. Koliko je uspeha, te ne rabi zanimati, zagotovo ga pa imam več kot ti, ki si svoje udejstvovanje glede ženskega spola omejil na pametovanje na tem čveku. Imaš se za pametnega, pa sam pogruntaj, kako se lotiti žensk.[/quote]
Jah, vsak ima svojo strategijo. Ene ženske toliko ne moti, če jim težijo na vskem koraku “samozavestneži” 😀 , ki so nekje prebrali ali videli na youtube-u, da direktnost najbolj vžge, ker dokažeš ,da “imaš jajca”. :)) Pri tistih pametnejših bo verjetno “spoznavni večer” malce daljši, če te želijo bolje spoznati. Sadni je o tem precej pisal, zdaj pa ga ni, ko bi spet rabil lekcije. 😀
Ne vem, o kakšnih filmčkih in o kakšnem teženju pišeš. Tudi jaz rad žensko bolje spoznam, preden do česarkoli pride med nama, ampak da lahko do začetka spoznavanja sploh pride, mora prvo priti do kontakta. Do kontakta pa ponavadi pride tako, da moški pristopi. To nima veze s pametjo ženske, to je enostavna logika. Moški pristop ni nujno teženje in ni nujno primitiven. Imam občutek, da se samoprepričuješ, da je s pristopanjem nekaj narobe, ker pač sam nimaš poguma za to. Me prav zanima, kje ti sploh spoznaš kakšno žensko.
Forum je zaprt za komentiranje.