Kaj mislite? (laganje)
Že nekaj časa se sprašujem ali je kaj narobe z menoj ali pa z preostalim svetom. Verjetno vsakega po malo 🙂
Moje vprašanje se v bistvu navezuje na laganje. Že kar nekaj let sem s partnerjem in se vedno bolj sprašujem določene stvari.
Enostavno mu ne morem lagat ali zamolčati kakšne stvari, za katero bi bilo morda boljše da bi jo.
Primer: partner je precej ljubosumen tip in ga zato zmoti že če me kdo malo lepše pogleda. Fantje me osvajajo tudi, ko njega ni poleg, potem pa vedno čutim neko bolestno potrebo, da mu to povem. Na ta način se njegovo ljubosumje še nekako razpihuje, čeprav to ni moj namen. Zdi se mi pač, da jaz nisem naredila nič narobe in zato nimam potrebe česa skrivati. V bistvu je tako skoraj pri vsaki stvari. Povem mu vse, dobro ali slabo, čeprav bi menda bila boljša kakšna “bela” laž. A če mu kaj prikrijem se počutim krivo in me razžira.
Ne vem ali je to dobro, slabo, imam problem ali ga nimam… Vaša mnenja?
Hmmm… torej lažemo, če ne povemo vedno, da nas je nekdo lepo pogledal???!!
Mogoče pa ti zadeve potenciraš oz. tvoj partner tako razume vse te tvoje silne razlage, da si temu in onemu všeč. Ker včasih res ni treba delati drame iz tega, če smo nekomu všeč… razen, če želimo to poudariti, ker ima za nas to dodano vrednost na našo vrednost. 😉
Če sem prav razumela avtorico (… čutim neko bolestno potrebo, da mu to povem) in tebe; torej ženska, ki privlači moške poglede zaradi zunanjosti, karizme, simpatičnosti… mora to redno poudarjati in govoriti o tem?
No, to je zdaj izpadlo drugače kot sem mislila povedati…. Problem je v tem, da me recimo nekdo povabi na pijačo… Lahko bi mirno zamolčala ampak bi me potem v sebi grizlo… Si mislim zakaj mu ne bi povedala, saj se vabilu tako nisem odzvala. Rajši mu povem sama kot da zve drugje, in po možnosti še “prirejeno” zgodbo… No v tem smislu je bilo zastavljeno vprašanje.
Je zate zgodba končana, ko odkloniš pijačo? Če rečeš NE, nisi naredila nič slabega, da bi bilo kaj za zvedeti od drugih. Saj si ga vendar zavrnila! Vse ostalo je stvar zuapanja in spoštovanja. Ampak, če sama nisi sigurna…
Torej je vaš nasvet, da se priučim veščine laganja? Super, pol pa se čudim kam gre ta svet…
Kje pa piše, da se ukvarjam z drugimi tipi? Če se oni z mano in jih jaz zavrnem, ne vem kje jaz delam napako…
Ja, zgodba za mene je končana, zato tudi odkrito vse povem… Če bi imela kaj skrivati ali bi se počutila krivo za kaj bi najbrž lagala. Ker pa se ne pač povem… Gre pa ravno za to fantovo ljubosumnost, da prej drugim verjame kot meni… Vem, da je to njegova težava ampak pač tako je…
Zato, kot že napisano raje povem sama, kaj je bilo in kako preden pride kakšna “predelana” verzija na njegova ušesa…Saj vsi vemo kakšen zna biti prizadet moški ego.
Ja, zgodba za mene je končana, zato tudi odkrito vse povem… Če bi imela kaj skrivati ali bi se počutila krivo za kaj bi najbrž lagala. Ker pa se ne pač povem… Gre pa ravno za to fantovo ljubosumnost, da prej drugim verjame kot meni… Vem, da je to njegova težava ampak pač tako je…
Zato, kot že napisano raje povem sama, kaj je bilo in kako preden pride kakšna “predelana” verzija na njegova ušesa…Saj vsi vemo kakšen zna biti prizadet moški ego.[/quote]
Kako se zgodba ne konča, če si ti zavrnila stik? Za vsako nedokončano zgodbo sta potrebna dva.
Vidva imata težavo in to je njegova ljubosumnost in nezaupanje tebi. In ne, to ni njegova težava temveč je težava obeh, vsaj dokler si z njim.
Torej je vaš nasvet, da se priučim veščine laganja? Super, pol pa se čudim kam gre ta svet…
Kje pa piše, da se ukvarjam z drugimi tipi? Če se oni z mano in jih jaz zavrnem, ne vem kje jaz delam napako…
Ja, zgodba za mene je končana, zato tudi odkrito vse povem… Če bi imela kaj skrivati ali bi se počutila krivo za kaj bi najbrž lagala. Ker pa se ne pač povem… Gre pa ravno za to fantovo ljubosumnost, da prej drugim verjame kot meni… Vem, da je to njegova težava ampak pač tako je…
Zato, kot že napisano raje povem sama, kaj je bilo in kako preden pride kakšna “predelana” verzija na njegova ušesa…Saj vsi vemo kakšen zna biti prizadet moški ego.[/quote]
Če vztraja pri tem, da prej drugim verjame , kot tebi , je rešitev sila enostavna ( zanj seveda ) – med tistimi “drugimi” naj si najde par in bo končno srečen … in ti svobodna …
Dobre rešitve so vedno preproste.
Ne gre se za to, da drugim prej verjame, kot tebi. Na druge ni ljubosumen, zato mu je bolj ali manj vseeno, če govorijo resnico ali pa ne.
Fant je na splošno velik dvomljivec in poln strahu. Ta strah pa se sedaj prenaša na tebe, zaradi česar čutiš željo, da bi se raje zlagala, kot pa se soočila s posledicami prizadetega moškega ega.
Problem imata sedaj oba, saj živita skupaj. Sama pa se vprašaj, če se ti zdi vredno živeti v takšnem okolju. In če ne, bo treba nekaj spremeniti.
Nizko se samovrednotiš kot ženska, kot seksualno bitje, odtod izvira potreba potrjevanju s strani drugih moških, da opaziš vse realne, kakor verjetno tudi malo namišljene in prenapihjene “indice”, ko te naj bi kakšen moški “bolj globoko” pogledal. Svojo vrednost pa potrjuješ tako, da to poveš partnerju, ki očitno ni po naključju ljubousmen, ampak je tvoj partner ravno zato, ker je ljubosumen, ker ti takšnega rabiš. Namreč če ne bi bilo te reakcije z njegove strani, da bi ostal ravnodušen ali neodziven, ne bi verjetno dobila te prepotrebne potrditve, da te moški “osvajajo”, da si tako “čudovita”, da se naj zaveda “kaj ima”, tako začasno lastno vrednost o sebi dvigneš, ki pa spet hitro pade in je partnerski ping-pong krog sklenjen…
Očitno je res zelo nesiguren v najino zvezo, saj ga po njegovo ogroža vse kar leze in gre. Ne razumem pa njegovega načina. Če vidi, da me nekdo osvaja (znanec, naključna oseba) je v tistem trenutku popolnoma miren in hladen kot špricer. Doma pa hoče potem mene živo požreti, čeprav jaz nimam vpliva na dejanja drugih oseb. Zakaj na mestu ne reče tej osebi, kaj se pa ti greš ali karkoli?? Ne rečem, da bi dajala povod za karkoli ampak niti to ne, se samo normalno pogovarjam z osebo in je to zanj dovolj, da se potem psihično izživlja.
Enak primer je kadar ga ni zraven in mu recimo povem, da sem srečala koga poznanega in z njim izmenjala par besed… Meni se to ne zdi nič spornega in nimam razloga za prikrivanje zato tudi NOČEM PRIKRIVATI RESNICE, ker je nimam zakaj…
Sva že skupaj precej let in sem mi mislila, da se bo z leti stanje umirilo, ampak je vedno hujši…
Kaj pa recimo potem, če imaš s takim človekom družino? Ima kdo izkušnje, ali se potem to kaj spremeni?
Ne vem no, sem že kar psihično utrujena od tega….
OK, pojma nimam, ker si mi kaj takega ni nikoli dogajalo .
Imam pa vseeno idejo – neprenehoma nam razlagaš, da mu raportiraš s kom vse si se srečala in govorila – to malo umiri in skenslaj – če ti ni nič sporno, potem je vse v redu… a, ne ? Ne razlagaj mu .
Tisto drugo – debate, ko se s kom srečata in v njegovi prisotnosti rečeš z znancem to in ono, pa naj ostanejo tako, kot da se ni nič dogodilo … če bo na te “normalne pogovore” še naprej utrujal in se metal na zobe, potem pa z njim res ni vse v redu …
Edino kar mi pride na pamet je to, da morda nima jajc posredovati v tistem trenutku. Da si upa živo požreti le šibkejšo osebo, torej tebe. Bojda to pomeni, da gre za strahopeten tip človeka. Strahopetec, nesamozavesten, nesiguren vase, nad tabo izvaja psihično nasilje… S takim človekom si boš ustvarila prihodnost, družino? Zdaj pa pozorno beri: oba se usedita in mu povej, kako ti doživljaš njegovo ravnanje. Postavi mu ultimat, ali naj si poišče strokovno pomoč, ali pa ga zapusti. Resno.
Dejansko mu povem za vse to, ker če sam izve je še huje in potem sploh nimam miru. Zato po eni strani tudi razlog, da mu takšne stvari povem.
Ne bi rekla, da iščem kakšno samopotrditev kot pravi matjažko, ali pa je tudi to možno podzavestno.
Avtomatsko ker sem že toliko let v tem razmerju, lahko vem kaj pričakovati, če določene stvari razjasnim ali ne in sem se že navadila določenih mehanizmov. Saj sem že poskušala, da sem neke stvari zadržala zase, ampak potem ni vrag, da me ni nekdo ravno videl ko sem izmenjala par besed ali poklepetala za par minut. Ko je to mojemu prišlo na ušesa pa ogenj v strehi… Češ kaj delam, ko ga ni zraven, če bi imela čisto vest bi mu povedala :D. Ko pa mu povem, pa spet ni OK. Enostavno ne moreš zmagati v takem primeru, saj se lahko prerekaš v neskončnost…
Rada bi našla kakšno rešitev za to, saj v drugih pogledih najina zveza kar štima…
Se opravičujem ker sem malo zatežila in se razpisala ampak me vedno bolj mučijo te stvari.
Še enkrat hvala za nasvete.
Forum je zaprt za komentiranje.