Kaj je vaš cilj v življenju?

Kaj vas poganja? K čemu stremite? Kaj je vašo poslanstvo, doživljenjska naloga? Kako si osmišljate svoj obstoj na tem drobcenem planetu?

Ste hvaležni staršem, da so vas rodili, spravili na svet? Ste zadovoljni? Ali trpite?

Mislite, da vam bo uspelo?

Pesnim, pišem, ustvarjam…

Znanstvena in ali umetniška zapuščina osmislita človekov obstoj. Enkrat te ne bo več, ampak tvoji izumi ali stihi ali glasba bo večna. Ne daj se!

živim od danes do jutri. Kot da je vsaki dan zadnji. Iskreno povedan, čakam da me bog pokliče k sebi.

Krasno 🙂 Avtor teme operira na višjem nivoju. Vse pohvale za odličen uvoden post 🙂

Poganja me zadovoljstvo, dobro počutje in lepi trenutki – pa tudi premagovanje naporov, adrenalin in izboljševanje – pri sebi in bližnjih. Tudi prinašanje tega vsem ki jih zanima in se družimo.

Dodatno me poganja tudi dobra in smiselna zapuščina za bližnje otroke in kogarkoli, ki ga bo zanimalo.

In ja, zelo sem hvaležen staršem in tudi starim staršem za njihove izkušnje, klepete in vzgojo – pa tudi samo dejstvo, da so me spravili na svet. Zadovoljen večinoma sem, včasih pa tudi ne. Včasih kaj potrpim, še največkrat svojo neumnost. Veliko mi je že uspelo, nekaj pa še bo. Prej ali slej.

Dolžan sem obrazložitev 🙂 Avtor teme je izza teh vprašanj. Kot na drugi strani v odnosu na nas. S tem povzroča neko razliko potencialov.

Hvalezna sem, da zivim tu in zdaj.

Hvalezna sem starsem, da so me rodili in prednikom, da so mi postavili dobre temelje (haha, ne, ne, ne mislim na materialne). Zapustila bom ohranitev in nadgradnjo teh temeljev svojim potomcem.

Glede zivljenjskega poslanstva, ko mi to kdo omeni, mora biti zelo pogumen, ker dejansko riskira zivljenje z uporabo te besedne zveze v moji prisotnosti!

Nimam zivljenjskega poslanstva, ker sem samo ena od 8 milijard ljudi na tem svetu in sem eno mini majceno bitje v tem velikem svetu, ki nima nobene tenzije in iluzije, da lahko naredi kaj tako velikega, da bi bilo sploh cemu pomembno! Ne delam si nobenih utvar, da sem nekaj specialnega in nadcloveskega, da bom s svojim poslanstvom resila svet ali vsaj svojo ulico pred cemerkoli!

Ce bom uspela svojim potomcem predati zapuscino svojih orednikov in jo se posodobiti ali celo nadgraditi, bo super. In ce spotoma resim kakega padlega pticka iz gnezda, nahranim kaksno cebelico in ponudim mackici ali psu dober dom, je to moj maksimum in vec ne potrebujem!

Aja, pa naj le ostane tako, da kliknes in se luc prizge ter da odpres pipo in tece voda! Vse kar bo vec od tega je samo v plus!

Ja, hvaležna sem za življenje. Rada živim. Ja, seveda mi bo uspelo.

Kako si pa ti?

Poganja me misel na smrt. Nisem morbidno, vendar opažam, da razmišljanje o smrti, ki nikakor ni depresivno, osmislja moje življenje in prav to me žene, da želim postati še boljši človek, Človek z veliko začetnico.

“Toliko.” (iz terena v studio ?, kakor rečejo poročevalci pri Dnevniku)

Rada sem njuna hci, torej vesela sem, da sta moja starsa- moja starsa. Rada imam moja otroka in mojega moza. Moj cilj je videt moja otroka srecna s svojo druzino, da smo zdravi in vnuke razvajat, da mi bo le dano, vse drugo imam. Ne bojim se umret, kajti lepo sem zivela. Ne vem kaj je revscina, ne vem kaj je trdo delo, zdravje mi sluzi (trkam) sem gospodar svojega casa, od malega so me vsi v druzini razvajali, nasla sem ljubezen zivljenja, pa hb bog mi je podaril tudi pamet. Ce bi zelela se kaj vec kot mi je dano, bi bilo ze nesramno :))

Smrt je kot točka prehoda. Peščena ura, ki se obrača. Človek je bitje dvojnosti. Ste v tostranstvu in hkrati tudi v onostranstvu. Iz onostranstva gledate v tostranstvo.

a cilj … končni cilj – hitra, nenadna smrt, brez komplikacij za družino, znance, poznane … in brez medicinske oskrbe

Nimam cilja. Služba in dom. Malo stvari je, ki me pritegnejo ali razveselijo.

V uvodu je omenjen drobceni planet. Res je, ta planet je tak kot, da ga ni. In to nas rešuje. V resnici je ta drobceni planet samo kontaktna točka.

Ponosna na svoja starša, da me nista nikoli omejevala pri moji odločitvah, ciljih,  kar sta dobila potem nazaj povrnjeno z rezultati; tudi sama sta mi bila s svojim partnerskim odnosom za zgled ( nobenega varanja, med njima je bilo spoštovanje, ljubezen, zdrav partnerski odnos, nobenega alkohola, skupaj smo hodili na lepe dopuste, ipd, imam lep spomin na našo primarno družino).

Po določeni hudi osebni partnerski izkušnji  imam plane za naprej, da si želim doživeti svoje vnuke,  v življenju pa odslej naprej početi samo še stvari, ki me ne omejujejo, ne povzročajo psihičnega stresa, odrekanj – tega je bila preteklih dekadnih let preveč; imam srečo, da sem oseba, ki sem se  stres naučila zatreti z zmernim športom in določenim umetniškim ustvarjanjem, ki je lahko koeneckoncev tudi moj vir preživetja v preostalem življenju. Novega sobivanja z novim  partnerjem si ne želim, ker si ne želim več z nekom sobivati pod skupno streho; za določena srečanja prijateljstvo, skušne hobije, da , sobivanje ne. Ker tudi nisem pripravljena deliti ničesar več na polno ne čustveno ne materialno,  sem si ustvarila v življenju, sama, s svojim delom in si še bom.  Sem tudi neodvisna od moškega penisa – v smislu, da mi morala nuditi vse in še več, da bi ga redno imela na voljo. Ne – za občasnost, če ti zaprija, je tega na voljo, kmolikor žliš – brez obveznosti.  Nič mi ne manjka, prav fino je, ko si gospodar svojega časa in življenja, ko se ti ni treba prilagajati nikomu in  ker tudi ne želim biti nikomur več služkinja, izvrševalka uslug in dejanj za izključno njegovo  korist, da me začne poniževati, omalovaževati. Niti me ni strah starosti- sicer pa, do tja je še nekje 30+ let -morda pa najdem takrat sorodno dušo, da bova skušaj takrat preživela v sožitju in deljenju , vsak s svojimi vnuki, skupaj. Takrat bom pripravljena deliti tudi materialno, sedaj pa ga nisem.

Imeti veliko otrok!