kaj je materni jezik?
Kaj se smatra za materni jezik? Jezik tvojih staršev ali jezik države kjer se rodiš, delaš šolo, …
Primer: Si otrok slovenskih staršev, rojen si v Nemčiji, šolaš se v Nemčiji. Po 30 letih prideš živet v Slovenijo in trdiš da je tvoj materni jezik Nemščina. Je prav, ali je Slovenščina zaradi tvojih staršev?
Res me zanima
Lp
Če gledaš čisto “tehnično”, potem je materin jezik jezik tvoje matere.
Ampak. Kaj pa pri otrokih, ki odraščajo brez biološke materje, samo z očetom, pa ta govori en drug jezik? Ali pa s krušno, ki govori drug jezik? Pa danes je poleg biološkega starševstva še socialno tu (ljudje se ločujejo in znova povezujejo itd). Poleg tega lahko govoriš dva ali več “maternih” jezikov – recimo, da imaš bi- ali celo večlingvalno mati, pa morda še takega očeta. Kaj pa, če odraščaš brez staršev, v kakšni instituciji – potem je jezik tvojega zgodnjega otroštva pač jezik okolja, v katerem živiš.
Zato mislim, da pri izbiri svojega “osnovnega jezika” lahko komot malo omiliš ta pridevnik “materni”. Zato se temu ne reče več govorec maternega jezika, ampak native speaker – naravni govorec. Če ste doma govorili slovensko, z vrstniki pa si govorila nemško, si pač “naravni govorec” obeh jezikov.
(S to pripombo, da je v tvojih par stavkih precej slovničnih napak … no, ampak te delamo tudi drugi naravni govorci :))
Upam, da sem bila kaj v pomoč.
LP
materni jezik je večinoma jezik staršev.
materni jezik oziroma materinščina – jezik, ki se ga naučimo kot prvega in se v njem najlažje izražamo, večinoma jezik staršev;
drugi jezik ali jezik okolja – jezik, ki ni naš materni jezik in ki se ga naučimo zaradi stika z okoljem;
tuji jezik – jezik, ki se ga naučimo na tečajih oz. pri študiju.
Native speaker je rojeni govorec, ne naravni.
Je res, da je materni jezik večinoma jezik tvojih staršev. Ni pa nujno, kot ni nujno, da ima vsak otrok mamo, ki ga vzgaja. Materni jezik je enostavno jezik, ki ga govorimo prvega, ki ga govorijo tisti, ki nas vzgajajo in tvorijo naše najožje okolje ob odraščanju.
Ponavljam: zgornje definicije so v današnjem multikulturnem okolju in okolju, v katerem ni več samo bioloških staršev, ampak tudi socialni, močno zastarele. Ta osnovni jezik ni nujno samo en – že starši lahko govorijo po dva ali celo tri in več jezikov, ki se jih zelo hitro nauči tudi otrok. Ni malo takih primerov – celo v Sloveniji jih imamo.
Samo opozarjam, da materNI jezik ni isto kot materIN jezik.
Po osnovni definiciji je materni jezik tisti, ki se ga prvega naučiš IN V NJEM RAZMIŠLJAŠ. Se pravi, če si rojen v Nemčiji in starši s teboj govorijo od rojstva dalje nemško (čeprav sta sama Slovenca), je tvoj materni jezik nemščina. Bilingvizem pa je pojav, ko človek enakovredno obvlada 2 jezika kot primarna – v primeru mešanih družin, ko vsak starš komunicira z otrokom v svojem jeziku. Vendar je čisti bilingvizem kar redkost, saj večinoma en jezik prevlada nad drugim.
sammy82, imaš prav, materni bo bolj pravi izraz.
Jaz pa opozarjam, da situacija, v kateri se lahko (recimo pri raznih statističnih popisih) izrečeš samo za EN materni jezik, izhaja iz teze devetnajstega stoletja: en narod, en jezik. To še zdaleč ne drži, niti za Evropo, še manj za neevropske države. Že v severni Italiji recimo si lahko “rojeni govorec” tako nemščine kot italijanščine, pa še česa. Meje jezikov niso meje narodov, sploh pa niso meje družine ali še manj enega starša.
V Afriki je recimo to še bolj poudarjeno; obstajajo plemenski jeziki + jeziki vodilnega plemena + uradni jeziki, recimo francoščina, angleščina, arabščina, španščina. Maroko je recimo en tak primer. Proti njihovi multilingvalnosti se Evropa lahko samo skrije – tam otroci pogosto že od malega govorijo berberščino, arabščino in francoščino.
Zato pa ima evropski CV možnost izreči se o VEČ maternih jezikih:
“Materni jezik(i), Navedite materni jezik (po potrebi navedite več maternih jezikov, glejte navodila). Drug(i) jezik(i) …”
No, saj izraz se bo že uveljavil, čim ljudje sploh ugotovijo, da imajo pravico razmišljati drugače – tako, kot se sami počutijo in ne tako, kot jim vsiljujejo razni vprašalniki, kjer je glede maternega jezika še zdaj skoraj izključno moč najti samo en “predalček”.
Zato še konkreten nasvet za ao: glede na vse povedano in glede na to, da dandanes identiteta ni enoznačna (torej ni vezana ma poreklo a la “kri”, “zemlja”, “zgodovina” itd.) in je še manj tak tudi osnovni jezik, ki se ga naučiš, imaš pravico, da se tako glede identitete kot glede jezika izrečeš tako, kot sama želiš in kot se počutiš.
Evropski CV torej svetuje tole:
“Navedite materni jezik(i), npr.:
slovenščina
Ne pozabite: Če ste odraščali z več kot enim jezikom in se čutite enako sposobni v vseh, jih navedite kot materne jezike.”
Če tako želiš, se torej lahko izrečeš za dva ali več maternih jezikov. Če tam, kjer se izrekaš, te možnosti ni, jo lahko zahtevaš – nihče ti nima pravice kratiti tega, da si tako rekoč od rojstva dvo- ali večjezična.
Če pa se počutiš kot rojena/domača/naravna govorka samo nemščine (če čutiš, da je tvoj materni jezik kljub slovenskim staršem pač nemški), imaš tudi vso pravico, da se izrečeš tako.
Identiteta skratka ni ali vsaj ne bi smela biti nekaj od zunaj predpisanega, ampak to, kar sami občutimo kot resnično.
Lahko, da se vam zdi prevod butast, vendar to je prevod. Uporablja se na Oddelku za prevajalstvo in na Oddelku za anglistiko na FF, uporabljajo ga vsi strokovni kadri. Tudi študente se uči, da so native speakerji rojeni govorci.
Če boste ve uporabljale izraze domači ali naravni govorec, uporabljate napačen prevod.
P.S. Nočem reči, da je stroka VEDNO najvišja avtoriteta, ker ni. Še vedno pa je višja, kot ljubitelji tujega jezika.
Opa, anglistka. Samo malo. Niste anglisti in prevajalci EDINA stroka, ki ima kaj povedati na tem področju. Tu smo še sociologi pa etnologi, antropologi – najmanj. Ker jezikoslovci gledate samo dokaj ozek pomen izraza, manj pa poznate njegovo sociološko ozadje, sploh pa se niti ne vprašate, kdo bi ga poznal. Še manj povabite k razpravi koga, ki bi bil kompetenten. Zato se dogajajo takile izrazi. Nočem biti krivična, saj ni vedno tako, vendar je v marsikakem primeru. In tudi tu je videti podoben proces.
Saj verjetno strojniških in elektrotehniških in financ slovarjev tudi ne delate sami, kaj? Jih delate v sodelovanju z dotično drugo stroko, menda. Celo ravno obratno je včasih: strojniki in ekonomisti in medicinci delajo slovarje, in vas prosijo za pomoč, ko kaj ne gre.
Tule gre za isto stvar, za strokovni izraz. In ni strokovni samo za jezikoslovje.
Opa, slučajno sem tudi sociologinja.
In se zavedam, da vedno obstaja neko ozadje.
In ni lepo, da posplošuješ (“gledate samo na ozek pomen, manj poznate sociološko ozadje, …”). Če že govoriš o tem, potem daj konkretne primere, kdajse je to zgodilo in kaj se je zgodilo.
In meni osebno se zdi super, da lahko stroke med seboj sodelujejo.
In tudi nikjer nisem govorila o jezikoslovju kot o stroki, ampak o stroki(na splošno!). Ki ima prednost pred ugibanjem na forumu.
In še.. meni se zdi rojeni govorec v redu prevod. Nisem se ga spomnila jaz, niti ne vem, kdo se ga je. Ne zdi se mi, da bi ta izraz kogarkoli diskriminiral ali izključeval.
Glej, ljubica. Prevajalci ste usposobljeni za prevajanje izrazov, ki so že uveljavljeni. Niste pa tisti, ki bi imeli pravico uvajati nove izraze ali odločati o tem, kateri izraz naj se “prime”. Pa tudi slovenisti nimajo te pravice, da se razumemo.
Kaj se zgodi, ko si nekdo vzame pravico čisto po svoje postavljati pravila v slovenskem jeziku, smo videli ob izidu Slovenskega pravopisa pred nekaj leti.
A celo Toporišič, ki je nedvomno velika avtoriteta na tem področju, se je moral sprijazniti s tem, da ni edini in da mora upoštevati tudi pripombe drugih.
Aha, zdaj sem pa že ljubica.
Seveda imajo prevajalci pravico uvajati nove izraze in odločati o tem, kateri izraz naj se prime. Vendar nimajo samo oni te pravice – delijo si jo z slovenisti in še stotimi drugimi strokovnjaki.
Nikoli nisem govorila o tem “da si nekdo vzame pravico čisto po svoje postavljati pravila” in seveda se mi to zdi grozno.
Tole ne spada več pod temo. Pa ker sem že sama izzvala, naj še odgovorim.
Mislim, da bereš samo, kar želiš 🙂 Nisem posploševala, saj sem napisala še:
“Nočem biti krivična, saj ni vedno tako, vendar je v marsikakem primeru. In tudi tu je videti podoben proces.” NI VEDNO TAKO.
Da je pa v marsikakem primeru tako, pa drži. Trenutno se spomnim enega takega v nebo vpijočega. Odnosi z javnostmi. PR-ovci tulijo, da je strokovno reči “z javnostmi”, ker po njihovi strokovni presoji je javnosti več (ne vem, civilna, zainteresirana, itd.). Jezikoslovci vsakič vestno popravljajo v “z javnostjo”. Z enim in edinim argumentom, ker v slovenščini pa to tako ne gre.
In točno ta logika me je zmotila pri tebi. Pišeš:
“to je prevod. Uporablja se na Oddelku za prevajalstvo in na Oddelku za anglistiko na FF, uporabljajo ga vsi strokovni kadri. Tudi študente se uči, da so native speakerji rojeni govorci.”
Zato, ker se tako “uporablja na Oddelku za anglistiko na FF”. Ker se “tako uči študente”. Ker ga “uporabljajo vsi strokovni kadri”. Zato, ker se tako dela? Zakaj pa se tako dela? OK, priznaš, da ne veš. Ampak ravno to je – če ne veš, a je bila slučajno kakšna razprava na to temo, potem ne moreš tako kategorično trditi, to je to.
Saj v resnici za ta izraz tudi jaz ne vem, ali je šel skozi kako razpravo. Vidim pa, po rabi, da se tudi v strokovnih krogih niti slučajno ne uporablja samo rojeni govorec. Reče se tudi naravni in tudi domači.
Nič slabega ne želim reči, samo to, da ni fajn kategorično trditi, da se nekaj rabi v stroki “zato”, če človek ne ve, zakaj je temu tako. Ker mene bi recimo bolj kot tale razprava zdajle res zanimalo, zakaj se je ena ali druga stroka odločila za ta ali nek drug izraz.
Ja, že ko sem pisala zgornje besede, mi je moj drugi glas govoril: ampak to še pomeni, da je to pa najboljši izraz, kar jih je.
AMPAK, sem drugi glas potisnila nazaj (za ta čas), ker je dejstvo, da je to uradni prevod.
Ko je to razčiščeno, pa me seveda zelo zanima, kako kdaj zakaj je ta prevod nastal. In če ima kdo razlago ali kaj več informacij, bi bila zelo vesela.