Kaj ima povprečen človek od življenja?

A kdo ve?

Pojdi živeti ven, izza računalnika. Tam so vsi odgovori.

Nekaj trenutkov sreče (kolikor si jih ustvari), lepe malenkosti okrog sebe (kolikor jih vidi) in prijetne odnose s soljudmi (če se jih potrudi ustvariti).

Če pa ne ustvari/vidi nič od tega – pa nič.

Ne hodi ven med pokvarjene ljudi, ki gledajo samo svojo rit.

Povprečno življenje.

Kaj bi pa rad imel?

veliko – imaš mir, ni se ti treba pretvarjati in se prilizovati, lahko greš kamor želiš, si povprečen in se s teboj ne bodo dosti ukvarjali, si svoboden in svoj čas lahko preživljaš kot paše tebi, greš lahko sam pohajat, po nakupih in ne vem še kam in te ne bo nihče obsojal – si povprečen, nič posebnega

življenje, vsaj tisto osnovno, poteka na podoben način in popestrijo ti ga redni dnevni, meseči ali letni dogodki oz. težave. Lahko primerš v roke motiko in si skoplješ luknjo v zemljo, nihče se bo dal pažnje nad teboj – si povprečen.

Lahko sediš pred računalnikom ali si pol dneva v fitnesu ali na domačem kolesu – nihče se več kot toliko ne bo oziral za teboj – si povprečen.

Skratka, sama kot povprečna oseba s povprečnim življenjem, nič posebnega torej, nobeno posebno delo, le urejanje papirjev, nobenih zabav, žurk, pogostij, živim zelo lepo življenje.

Zakaj? Ker sem povprečna in moje življenje je povprečno in nič posebnega. Za marsikoga sem celo dolgočasna in ko primem tisto matiko, me ženske okoli in okoli spregledajo, ker primem motiko – za njih sem neuporabna, sem povprečna s povprečnim življenjem. Torej sem rešena še lenih nesmiselnih domačih kokoši, ker jih ne zanimam.

Zakaj? ker sem povprečna s povprečnim, dogločasnim življenjem.

Ampak – vsak dan grem nekam – grem hodit na bližnji hrib, s kolesom pohajat, na obalo na sladoled, v sosednjo državo po nakupih, si ogledovat znamenitosti vsak mesec v drug kraj, ko je sneg se usedem v avto in grem hodit po snegu, otroka peljem smučat, otroku lahko poleti privoščim športne kampe (ne zapravljam dnarja s kokošmi, ga imam za otroka), grem lahko v kino v sosednjo državo, z možem greva v trgovski center spet 80km proč od doma … in kdo o tem ve? Nihče

Zakaj ne? Ker si vsi mislijo, da sem povprečna koklja brez življenja, na smrt dolgočasna. In verjetno za njih sem res – ne žuram, ne pijem, ne kadim, še kave ne pijem, greva pa z možem na gala večerjo v tujo državo, ker smo bili povabljeni od podjetja. Ampak a kdo to ve? Ne, ker si vsi mislijo isto in ker dejansko sem res povprečna oseba s povprečnim življenjem in ga na polno, kolikor ga lahko in zmorem ali se mi ljubi tudi živim brez ostale neuporabne navlake

Če razmislim, se mi zdi, da je tudi v povprečnem življenju lahko veliko lepih trenutkov, le opaziti jih moraš in se jih zavedati. Resnici na ljubo, v ponedeljek zjutraj tudi sama mislim, da je vse, kar tvori moje življenje le kuča – poso in siten dedecter trenutki, ko še sebe težko prenašam.

Če pomislim, imam povprečno življenje, a veliko je bilo doživetij, za katere je vredno živeti. Rojstvo otroka, skoraj vse zaljubljenosti, diploma, prva plača, žuri s sodelavci, hribi in drugi izleti s prijatelji, urejanje prvega stanovanja, dobro mi uspevajo rože, odštevam zadnja leta do penzije… Včasih, ko se mi zdi vse brezveze in da je vse že za mano, se lotim brskanja po fotkah. Otrokovi prvi koraki, skupno uživanje v valovih Atlantika, jahanje kamel, zasneženi vrhovi iz smučišča, izleti z džipi po puščavi, sončni zahodi  na naši obali…

Zelo podobno tudi jaz. S to razliko, da sem do svojega 35. doživela in spoznala veliko nadpovprečnega. Tudi izkusila. In mi ni bilo všeč. Pritisk je preprosto prehud za cel lajf furat na tak način. Ali to ni zame ali se mi preposto ni dalo več ukvarjat s tem, da se vidi nadpovprečnost. Meni ni pomenilo veliko za druge se mi ne ljubi, ne rabim več nobene potrditve. In takrat nisem bila srečna. Zdaj občasno z motiko v roki, sem neprimerno bolj zadovoljna z lajfom in sabo. Na “nadpovprečnih” stvareh pa se nabira prah. Simpl pravzaprav. Potem, ko sem to skontala.

Res je. Simpl… ko skapiraš.