Kaj bi, če bi…
Seveda je lastna izbira, a na našo izbiro vsekakor vpliva tudi druga oseba. Pa saj veš (predvidevam po tvoji kilometrini), da sta za uspešen odnos vedno potrebna dva in ne le odličitev in izbira enega izmed dveh. :)[/quote]
Good point!!![/quote]Ja to je nek perpetum mobile, ki se lahko vsak hip ustavi, če eden ni več “tako odločen” in ne poganja dalje…. Takrat lahko odločnost drugega pomaga prvemu ;) Priučeni vzorci so podlaga za tvojo odločitev… se strinjam 🙂 , ker je danes toliko ljudi z nekimi priučenimi vzorci je toliko tega varanja, ločitev, novih zvez, ki niso za dolgo, čeprav so si na začetku obljubili vse mogoče, (čustvenih) izsiljevanj…..
Saj ne rečem, če ne gre pač ne gre… samo kar tako obupat nad nekom, če ti dvakrat gat ne opere ali ne skuha, noče dat….itd, ne vem no :/
Lahko bi bolje razumeli lastne občutke, se kdaj vprašali zanje, se zavedli, da sploh obstajajo, kaj nam povzročajo…. ne samo iskali krivdo v drugih, se mi zdi :/
japkica ne spreobračaj, ko dobro veš, kaj mislim.:)))))))))))))))[/quote]
Jah vprašam. Deluješ prijazno… da ne bi potem štrika zategovala… Hahahahaha.
No, zdaj sem se pa na nekoga spomnila. :)))))))))))))[/quote]
Saj tudi sem prijazna…. štrika pa nimam, kaj šele, da bi ga zategovala…. vem jaz na koga si se spomnila.:)))) predvidevam, da je že dobil kakšen štrik okrog vratu, ker se nič ne javlja.:)
2. strani sploh brala nisem, k se spet kr neki hecate.
@Boom: dobro si napisal s tistim o vzrokih, drugačnih (neenakih) reagiranjih. Se strinjam s tabo. Za nič ne moremo biti 100%. Navsezadnje lahko en pacifist v navalu zrušenja prtegne svojo žensko, medtem ko prej nikoli ni imel niti približno takih nagnjenj ali vzorcev iz primarne familije.
@On: se strinjam s tabo ko praviš, da v prvi vrsti sebe prevaramo in svoja načela. Zato sem tudi napisala, da bi me pekla vest, ko/če bi se obnašala enako do partnerja in mu prodajala neomadeževano resnico, medtem, ko sem ga pred dnevi prevarala.
@A65: ful dobro razmišljanje! Če se ti da, ali lahko pokomentiraš zadnji svoj odstavek? Nisem čist razumela, na kaj se je nanašalo tisto če bi bila jaz tvoja žena, bi želela … in mi s tem izkazal svoje spoštovanje? S čim? Kako?
@Goldfish: pišeš, da vsaka oseba dela stvari zavestno. Te moram razočarat. Ljudje največ stvari naredimo povsem nezavedno, avtomatizirano in imamo več težav s samim ozaveščanjem.
Veliko stvari počnemo po načinu, kot so nam jih privzgojili v otroštvu oziroma skozi celotno obdobje življenja. Ampak temelji se postavijo zgodaj v otroštvu. Vsak nekako globoko v sebi verjame, da je dober človek in da drugim ne želi nič slabega. Težava nastane, ko nismo pripravljeni pogledat vase in začnemo vse okrog sebe krivit za naše počutje. Predvsem odzivi drugih v naši okolici so priložnost, da bolj objektivno ocenimo, koliko škode naredimo sami s svojim vedenjem in koliko je naredijo drugi sami s svojim napačnim razumevanjem. Dejstvo pa je, da se pogosto znajdemo v odnosu, ko partnerju nevede povzročamo nelagodne občutke z nekim svojim priučenim vedenjem (ki se nam zdi povsem normalno), partnerja pa lahko potisnejo v globoko nelagodje, nezaupanje, zaradi česar se potem lahko začnejo vesti nam povsem nerazumsko in lahko dobimo napačen občutek, da partner nas ne mara.
V resnici pa smo morda mi te občutke v njem najprej vzbudili. Če tega ne ozavestimo in spremenimo, se zgodi, da to vsaj enega od njiju pripelje nekoč tako daleč, da na koncu pozabi, kaj dobrega je sploh videl v drugem partnerju na začetku in ima občutek, kot da je ves občutek ljubezni, naklonjenosti izpuhtel.
To je najbolj običajen (če ne edini) problem v zvezah. In ker ljudje niso pripravljeni pogledati vase, razumeti občutkov partnerja in morda spremeniti svojega vedenja, pogosto verjamejo, da je partner kriv, ker naš odnos ne poteka tako, kot smo si zamislili, želeli ali pa tako kot je to bilo na začetku. In če verjamemo, da je partner kriv, ga seveda zamenjamo ali pa se vdamo v žalostno “usodo”. S prvim pogosto ne rešimo našega problema, ker se bo zgodba ponovila zelo podobno tudi naslednjič z drugim partnerjem, z vdajanjem pa tako ali tako ne rešimo ničesar.
Kdor hoče nekoga zvestega, naj si nabavi psa. Zrel človek bi počasi že moral prerasti krščanski občutek potrebe po zvestobi. Zveza ni smrtna obsodba, ki bi nam prepovedala najmočnejše užitke. Če sta partnerja zrela, se dogovorita za odprto zvezo, če sta krščansko-povprečno-zatucana, pa pač prihaja do ensporazumov, skrivanja. Večina ljudi je pač zatucanih.
Kaj pizdiš. Sej vam ničesar ne branim. A ne razumeš, da ste mi enostavno SMEŠNI v pehanju za svetim gralom aka “zvestim partnerjem”..
Sem nekoč že napisal na forumu Nezvestoba….da je zvestoba štos..
Če bi imela ti prav, jaz pa narobe, ne bi bil mon poln peezdarij, kot so: zakaj me vara, pustil me je, prevarana žena, prevaran moški..
Mon ni ravno reprezentativni vzorec celotne slovenske populacije, ali pač?
Čeprav je to menda naša nacionalna specifika, da če se že čez vse ne pritožujemo, vsaj rabimo nekoga, ki mu je še bolj “bad”, da smo lahko “srečni”.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Krščanska potreba po zvestobi?
Pred krščanstvom pa ni bilo potrebe po zvestobi?
In odprte zveze (karkoli to pomeni) so znak zrelih partnerjev? Če bi malo dinamiko dogodkov v odprtih zvezah, bi lahko videl kam vodijo…. v “zaprto zvezo” 😉
Pajki kdo je tebe tako zatucal, da si tako omejen v razmišljanju? 🙂
Pajki sam sebe prepričuje, da je takoooo open in takooo zelo za odprto zvezo. V bistvu mu pa manjka nekdo, ki bi ga imel rad za vedno.
Pajki sam sebe prepričuje, da je takoooo open in takooo zelo za odprto zvezo. V bistvu mu pa manjka nekdo, ki bi ga imel rad za vedno.[/quote]
Japkica sem enakega mnenja, kar se mariborčana tiče.:) Se že od daleč vidi, (in to sem že enkrat menda napisala, da je on v bistvu ena nesrečna dobra dušica”), da išče njo, ki ga bo imela rada, takšnega kot je…. samo njega. To si menda vsi mi želimo; eni so že našli, eni še ne… pa saj pravijo kdor išče ta najde.:)
Pajki sam sebe prepričuje, da je takoooo open in takooo zelo za odprto zvezo. V bistvu mu pa manjka nekdo, ki bi ga imel rad za vedno.[/quote]
Japkica sem enakega mnenja, kar se mariborčana tiče.:) Se že od daleč vidi, (in to sem že enkrat menda napisala, da je on v bistvu ena nesrečna dobra dušica”), da išče njo, ki ga bo imela rada, takšnega kot je…. samo njega. To si menda vsi mi želimo; eni so že našli, eni še ne… pa saj pravijo kdor išče ta najde.:)[/quote]
V bistvu bi se pri vsakem od nas dalo najti kako ‘specifiko’. Ko nekoga dlje časa bereš, približno veš, kaj lahko pričakuješ od njega. In v bistvu je tisto, kar je najbolj pomembno, da kdaj, na trenutke, priplava na površje, da se je v katerem od svojih neomajnih stališč – omehčal.
Najbrž to potrebujemo oz. je to tisto, zaradi česar smo tu gor.
Forum je zaprt za komentiranje.