Jaz berem

Marguerite Duras: Ljubimec

knjižica je čisto drobna, ampak besedilo tako zgoščeno, da berem eno stran celo večnost. Ni ravno za dol past, je pa vredna branja.

lp

marika

Jaz trentno berem Dan Browna izgubljeni simbol, super knjiga, če ne že genialna 🙂

e mio paolo, paolo, mau me skrbi zate, cene češnje že še je, če že ne čežane

Ian McEwan: Solar. ( V prevodu Miriam Drev.)

Sarkazem in humor nikakor nista atributa, ki bi ju poskušal pripisati McEwanu; še več, težko bi si zamislil avtorja, ki bi v svojih delih, polnih refleksije, obžalovanja in krivde, hodil dlje od glavnih tržnih tokov. A Solar je natančno to: mainstream.

Glavni lik je Beard, nobelovec, ki se veselo šlepa na stari slavi in ki povsem naključno pristane v vlogi nehotenega rešitelja planeta z močno ekonomsko agendo. Prijazen tok zgodbe, pomešan s prepogostim omenjanjem Beardovih zanikrnih prehranjevalnih navad in v nebo vpijoče promiskuitete, je povsem sprejemljiv in me je kot bralca navdal z navdušenjem, ker sem v McEwanu prvič zares užival. A ta občutek je kratke sape – presežka v romanu ni, morda mojster zasije le ob sijajnem koncu, a pod črto ostane zgolj solidno delo, ki upravičeno ni poželo večjega uspeha.

Priporočam.

Erik Fosnes Hansen: Psalm na koncu poti

Ne tipična “titaniška” zgodba – veliki potop je le okvir zgodbe, ki na koncu s skoraj suhoparnim opisom zadnjih vzdihljajev ladje vendarle gane, sploh če ste gledali Cameronov Titanik. Sicer pa zgodbe (namišljenih) glasbenikov s Titanika, globoko razdelane in vsaka po svoje pretresljiva. Skratka, poslastica.
Priporočam.

K.

Philip Roth: Ponižanje

Kratek roman o starosti in o tem, kako hudo je, če imaš v življenju eno samo bistvo (v tem primeru kariero uspešnega igralca in vse kar temu pritiče). Ker vse pač enkrat mine. Fino napisano, osebe živijo, zgodba ves čas teče in tako tudi branje. Ni se mi zdel sicer kak poseben presežek, a vseeno fajn. To je bil moj prvi Roth, zagotovo pa ne bo edini.

Virginia Woolf: Gospa Dalloway (Sto romanov)

Fajn. To je en tak sladko kisel londonski bonbonček.
Gospa Dalloway se namreč potem, ko izgovori svoj slavni stavek, s katerim se knjiga začne, »da rože bo pa kupila sama«, (ne morem, da tega ne bi napisala, tako mi je všeč in tako izviren je) odpravi po londonskih ulicah. Je lep junijski dan leta 1923, ko vse kipi od cvetja, življenja in zadovoljstva. Gospa Dalloway uživa v vsakem trenutku in se že veseli večerne zabave, ki jo pripravlja. V tem je res odlična.
A sladkost je seveda samo na površini. Tudi pri gospe Dalloway, pri kateri sicer samo slutimo, da ni povsem zadovoljna s svojim udobnim, a zelo površinskim življenjem. Še bolj pa je to jasno pri drugih, ki vstopajo v zgodbo na osnovi asociacij – znanci, prijatelji, mož, nesojeni mož, hčerina prijateljica, pa tudi naključni mimoidoči, ki jih z glavno junakinjo povezuje npr. samo zvok Big Bana ali pa letalo, ki leti nad Londonom. Ti modernistični prijemi romana so mi bil najbolj všeč. Kakor tudi ne čisto dorečen konec, ki kakor obvisi v zraku.
No, je pa tudi veliko angleškega snobizma in praznega govoričenja, s katerim pisateljica sicer obračuna, a vendar ne tako hudo kot npr. z zdravniki, ki jih videti ne more, kar je verjetno posledica neprijetnih osebnih izkušenj ob psihičnih težavah, ki jih je imela.

Toplo priporočam vsem, ki nimajo že a priori odpora do klasikov in knjig, ki so v učnih načrtih srednjih šol. Knjiga je dobra sama po sebi, brez navlake raznih spremnih besed in študij. In še dolga ni.

@hermiona: Podpišem. Eno od redkih šolskih branj, v katerem sem uživala. Od začetka do konca.

Pravkar prebrala:

Ian McEwan: Neskončna ljubezen

Nekega vetrovnega dne Joe in Clarissa sedita pod hrastom in nameravata proslaviti Clarissino vrnitev domov. Idilični prizor prekineta dva krika: krik majhnega dečka in krik moškega, ki se je zapletel v vrv balona na vroč zrak. Joe in štirje neznanci pohitijo, da bi zaustavili balon, a dogodek se konča s tragično smrtjo enega od reševalcev. Ta nesreča spremeni življenja vseh vključenih, še najbolj pa Joejevo – med reševanjem se bežno spogleda z Jadom Parryjem, kar v njem sproži močno obsesijo. Parryjevo že kar nasilno zalezovanje ogrozi ljubezen Joeja Rosa do njegove žene Clarisse ter ga prižene na rob razumnosti, da je pripravljen tudi ubijati.
Zanimivo in zabavno branje, poseben slog. 🙂

Trenutno pa berem tole:

Emma Donoghue: Soba

Roman o ženski. ki je bila žrtev ugrabitelja in je preživela par let zaprta v sobi. Napisana skozi oči njenega 5 letnega sina, ki ga je rodila ugrabitelju.
Izvirno in pretresljivo. Priporočam.

Neskončna ljubezen mi je bila všeč. Še eno odlično McEwanovo delo.
Soba me pa ne privlači.

Patti Smith: Pač mulca
Čudovita knjiga, odkrita izpoved predane umetnice in dokument časa, ko so bile legende še mulci, ki so iskali prostor pod soncem.
Priporočam vsem, ker ta knjiga vsakomur nekaj da. Izpoved o umetniku, umetnosti, iskanju samega sebi. Jaz sem zraven obujala še spomine na študentske čase in ljudi, s katerimi smo Patti poslušali …

Stephen King: Insomnia

Še en Kingov špeh (what else is new), tokrat so protagonisti starejši, ljudje v pokoju – ljudje, o katerih pravimo, da ne potrebujejo več toliko spanja kot včasih. Da mnogi ne morejo spati, čeprav bi želeli. A to, kar se dogaja Ralphu, je deseta potenca običajne nespečnosti. Kaj imajo z vsem tem “barve”, v katerih občasno zažari svet, majhni plešasti zdravniki in zlovešči Škrlatni kralj? King obenem postreže s počasi razvijajočo se ljubezensko zgodbo ter fino manevrira med nenavadnimi dogodki in osebnimi občutji junakov (predvsem Ralpha), dokler … dokler v sklepnem dejanju ne potencira svoje nagnjenosti k špehariji in to, kar bi nadvse učinkovalo in odneslo bralca kot vlak smrti, nategne na dobrih sto strani, ob katerih vas – v nasprotju z ubogim Ralphom – večkrat utegne popasti zehanje. Z drugimi besedami: zadnjih sto strani sem brala dlje kot prejšnjih skoraj šeststo. King je sicer znan po razdelanih zaključkih (npr. v Christine), ampak tu ga je odneslo v dvanajsto nadstropje ali po terminologiji Insomnie tako visoko, da se ni več mogel spustiti. Res škoda!
Kingovi oboževalci bodo verjetno kljub temu v branju uživali, drugim pa ne priporočam. Žal. :((

Kerstin

Joj, jaz sem jo pa enih dvakrat začela – pa ne zaradi šolskega branja, a dlje od te prve strani nisem prišla. Ne vem, zakaj. Imam v spominu, da mi je šla ta prva stran strašansko na živce. Čudno, ker sicer v teh klasikih večinoma kar uživam, sploh angleških. Prav verjetno, da se je bom še enkrat lotila.

Sicer sem pri 4. delu sage Otroci zemlje – Pot domov. Še vedno uživam in še vedno obenem zavijam z očmi pri vseh ponavljanjih …

Vmes prebrala še izpoved Natasche Kampusch: 3096 dni. Nekaj časa nazaj sem sicer že brala en opis njenega izginotja, ki ga je napisal nekdo drug, tokrat pa je zadeva predstavljena z žrtvinimi besedami. Kakrokoli obrneš, se enostavno ne da razumet, kaj človeka napelje do tega, da 10-letno deklico zapre v temnico na 3-5 kvadratnih metrov, jo tam najprej pol leta pusti zaprto vse dneve in noči, ji narekuje dan in noč z vklapljanjem in ugašanjem luči, ji hkrati pere možgane z izjavami, da je itak nihče ne pogreša, da je starši nimajo radi itd itd., jo po pol leta začne spuščati v hišo in šele po dveh letih (!) prvič izven hiše na svež zrak, vse to pod budnim očesom in nikoli nikoli same. Za nameček pa začne s še hujšim psihičnim in fizičnim nasiljem, kar vse skupaj traja dolgih osem let, v najobčutljivejšem obdobju življenja. Nepojmljivo, česa je človek sposoben. Hkrati pa skoraj neverjetno, kako se človeška psiha lahko takemu početju zoperstavi – kako močna mora biti in se praktično ločiti od telesa, da človek (žrtev) preživi. Na meji verjetnega, če ne bi vedeli, da se je to res dogajalo, in to v naši ne tako oddaljeni okolici.

Berem knjigo ” Poročena z beduinom”.
Napisana je po resničnem dogodku.

Franzen – Svoboda
Ker se sicer redko oglašam, kljub temu da forum redno prebiram….ampak mimo tega pa ne morem – kaj hudiča pa se je dogajalo z lekturo v tej sicer vsebinsko odlični knjigi…

Trilogija Fifty shades mi dela družbo v aprilu. (Fifty Shades of Grey, Fifty shades darker, Fifty shades freed) od E. L. James. Presega običajno žensko branje že zaradi bolj divjega in drugačnega seksa. Glede na to, da berem na Kindlu (kot večino) moram večkrat pogledati v slovar, tako da predvidevam, da je besedišče bogatejše kot sicer. Zgodba načeloma predvidljiva, akterja zanimiva, všeč mi je njena “inner goddess”, ki jo v nekaterih trenutkih omenja in jo z nekaj besedami opiše tako, da si jo živo predstavljam (kako npr dela salte ali divje zavija z očmi). Prva dva dela sta fina, tretjega sem komaj načela in upam, da se ne pokvari.

Lamija Begagić: Obletnica mature

Minimalistične, spretno napisani drobci iz življenj nekdanjih sošolcev, iz generacije, ki jo je vojna v BiH najbolj prizadela. Čeprav o njej skoraj ni besed, pa je vseeno navzoča. Štorije ne obravnavajo velikih tem, veliko več zamolčijo kot izgovorijo, nimajo skrbno spletenih poant … in vendar so nekatere med njimi zelo močne, ostale najmanj pa solidne. Lepo zaokroženo delo, ki bo ostalo v spominu – najbrž ne s posameznimi zgodbami, kot celota pa.