Kaj beremo – znova
Dubravko Ugrešić goltam. Mestoma resnično briljantno in pretresljivo branje (čeprav sem sicer kar “trda duša”). Četudi bi knjigo kar brala in brala, včasih pomislim, da bi bilo nemara dobro, če bi imela nekaj strani manj, saj bi bila še močnejša. (No, ker pa to itak velja za večino knjig in filmov, je to opomba, ki je pravzaprav ne gre resno jemati.)
Prevod: še kar dober, soliden – sploh v primerjavi z večino prevodov iz ex-YU jezikov. No, ampak nič takega, česar ne bi mogla rešiti dobra lektorica, pa, žal, ni.
To je prav neverjetno, Slovenci tako rekoč praviloma veliko bolje prevajajo iz vseh možnih jezikov, celo iz japonščine, kot iz teh tako sorodnih. Ne vem, ali gre samo za ta sloviti “hodim na morje na Jadran, zato lahko prevajam iz hrvaščine” sindrom – ali za še kaj drugega. No, ko gre za hrvaščino, je pri tem treba izvzeti izjemi – Čatra in Đ. Trseglavec.
Eh, prej sem bila čisto zanikrna.
>Prevod: še kar dober, soliden – sploh v primerjavi z večino prevodov iz ex-YU jezikov. No, ampak nič takega, česar ne bi mogla rešiti dobra lektorica, pa, žal, ni.
Izpustila sem, da se v prevodu občasno malo preveč čuti hrvaščina – no, pa da bi to lektorica zlahka uredila.
Morda je pa problem prav sorodnost jezikov, ki se nam jih praviloma ni treba priučiti, ampak jih razumemo po naravni poti. Študij jezika pa da potrebno jezikoslovno znanje, ki lahko pri prevajanju precej prav pride, in zato menim, da bi bilo zelo dobro, če bi prevajalec šel skozi ta proces. So tudi dobri prevajalci, ki niso študirali jezika, a to so izjeme, ki jezik zelo dobro poznajo.