Kaj beremo – znova
pilgrim je napisal:
> najprej brez navdušenja, ko pa sem naletel na črtico Andrea
> Camillerija z naslovom Generalka, kar je v bistvu delček
> kriminalke inšpektorja Montalbana, sem postal navdušen.
> komaj čakam, da ga bomo začeli prevajati. baje so romani super,
> vsaj po intervjuju v sobotni prilogi pred časom sodeč.
🙂 Ne, da to veliko pomeni, ampak Italijani so filme (za televizijo) o komisarju Montalbanu začeli snemati že leta 1999. In jih snemajo še vedno.
Hrvati so vsaj 2 Montalbana prevedli že pred 2 letoma.
Sicer je pa Camillerijev jezik zelo speven in bi ga bilo užitek prevajati. Hm, hm 🙂
Kitty
@Iztok: Priznam – sem šla že včeraj potem pogledat in drži, kar si rekel.
Vseeno me knjiga ni prepričala, pa sem velika ljubiteljica kratkih zgodb in ves čas goltam nekakšne izbore, antologije, zbirke ipd. In ves čas mi nekaj šepeta, da gre tu za stvar nekako “čudnega” izbora. No, ali pa sem pač pristranska – meni ni sedlo, zdaj pa bentim čez izbor …
Mašina, koliko eni berete!!! Jaz sem se končno prebila skozi Vernon Gospod Little. Knjiga mi je prav všeč postala šele na koncu, ampak če bi lahko še enkrat izbirala, se najbrž ne bi odločila za branje. Sem prepričana, da bo hitro pozabljena.
Zdaj sem začela brat Trgovinica Pri srečni roki in sem prepričana, da jo bom prebrala precej hitreje. Po 50 straneh se mi knjiga zdi odlična, upam da je cela takšna :-).
@Pilgrim: tale knjiga je malo drugačna in obenem enako fina kot vse njegove knjige. Kot bi šlo za nekakšen povzetek njegovih del. Če si njegov fen in si že prebral nekaj njegovih del, boš ves čas plaval v nekakšnem prijetnem deja vu (pardon, ne vem, kako spraviti gor ne-SLO znake, če jih nimam ravno na bližnjicah …).
Upam le, da se gospod ne počuti slabo in da s takšno knjigo ni želel nakazati, da se namerava posloviti od pisanja! Za to, ali bo kak Tod Brown še napisal kakšno knjigo ali ne, mi je čisto vseeno, ko gre za Le Carreja, pa pošteno trepetam, saj je že leta stalnica mojih dopustov in drugih zabušantskih obdobij 😉
Le Carre je tudi eden od redkih žanrskih pisateljev, pri katerem je skoraj greh brati v slovenščini, če le za silo obvladaš angleščino. Njegov jezik in slog daleč prekašata merila žanra, zato je užitek ob branju izvirnika vendarle veliko večji. Poleg tega so njegova dela v slovenščino prevajali različni prevajalci, čeprav menim, da bi si zaslužil enega samega (res dobrega, seveda), kar bi zagotovo prispevalo k temu, da bi SLO bralci lahko še bolj uživali v njegovih delih.
Veseli me, da sem našla ta forum, po vaših predlogih sem prebrala veliko krasnih knjig, ki jih drugače verjetno ne bi nikoli. Ravno sem prebrala Sreča, Will Ferguson in bila tako navdušena (sicer me še nobena knjiga iz zbirke kapučino ni razočarala), da citiram dve misli, ob katerih sem se naglas smejala, čeprav je takšnih v knjigi še pa še. Zelo priporočam, torej citiram :
Vedno smo stresali zlobne pripombe na račun plešcev, ki so si puščali rasti redke preostale lase in potem tiste tri mastne štrene česali prek sijočih lobanj. Tipi, ki so skrivali pleše, kot so vedeli in znali, so zanikali svojo neogibno minljivost. Rezultat je bil mogoče res butast, hrepenenje in vzgib pa še zdaleč ne. To je bil nekakšen žalosten, poetičen boj. Skorajda junaštvo….Ali pa: Navsezadnje so se v teh odročnih krajih sorodniki veselo parili med seboj, in pogosto se je zgodilo, da je kdo dejal “naj vam predstavim ženo in sestro”, pa je ob njem stala le ena ženska.
Eeee, malo se bom posula s pepelom (Linije lepote nisem do konca), malce pohvalila.
Prebrala sem Če od Milekove, bila mi je bolj všeč kot Kalipso.
Sicer me je motilo vztrajno navajanje prestižnih blagovnih znamk (“namazala se je z xy kremo, nataknila xzx očala in se ovila v mehko xyx brisačo…), ampak v spremni besedi (ali kje že) pišejo, da s se s tem avtorica posmehuje / al kritizira / ne vem, kaj že… sodobni potrošniški družbi… dober izgovor, se mi zdi.
In potem sem vzela v roke Pet četrtin pomaranče… in sem jo brala, dokler se mi črke niso vrtele okoli glave in potem takoj zjutraj, ko sem hranila tamalega in v avtu, ko smo se peljali k mojim na obisk, tam nisem brala, a ko smo se odpeljali na malo bolj oddaljeno pokopališče, si nisem mogla kaj, da ne bi sept vzela knjige v roke…
Po večerji sem moška zapodila spat, pustila umazano posodo na mizi in v lijaku in najprej šla prebrat knjigo do konca…
Recepti me sploh niso brigali. Zgodba, zgodba, zgodba!!!
Do kakšnih zasukov pride v življenju zaradi enih takih nerodnih, nesrečnih spodrsljajev, kot se je zgodil Tomasu…
Trenutno sem čisto v Hrvatih oz. hrvaško pišočih avtorjih: Historijska čitanka I Miljenka Jergovića (ta človek itak ne zna napisati slabe stvari), Građanin pokorni Anteja Tomića (kolumne; nekaj zelo duhovitih, nekaj malo na silo), Jel neko vidio djevojčice, kurve, ratne zločince Emirja Imamovića Pirkeja (duhovit in naspidiran roman, na presežek še čakam). Vse tri obdelujem izmenično, glede na trenutni nagib.
@Oja: tudi jaz sem “na Hrvaškem” oziroma spet pri Tomiću: Kaj je moški brez brkov.
Wolf Haas – Matilda
ena taka avstrijska krimininalkica, lahkotno pisana, z dovolj humorja in avto ironije, sicer klasična “penasta knjigica” a simpatična, prebere se v nekaj urcah – namesto da rešiš tri sudokuje, osnovna raven.
če jo vzameš na dopust se ti zgodi, da jo prebereš že kar med vožnjo (če ti ni slabo).
@Pilgrim: he he, ravno prejšnji teden sem to simpatično Matildo vrnila v knjižnico. Odlična definicija, to s sudokuji.