Kaj beremo – znova
Ma, ja, Oja,
saj ne rabim kontakta. Če pa bi ga, bi ga že našla, sem kar iznajdljiva.
Tako, me je zanimalo, ker res nič ne slišim o njem.
Kitty, jaz sem se pa morala borit, da v dnevni nimamo samo ene police z “lepimi” knjigami… saj veš, tiste zbrike, vse enake barve, oblike… tako ima njegova mama in tako bi morali imeti mi…
ni govora, miško!!!
meni morajo biti moje knjige na dosegu roke in konc!!! Pa če so še tako zmahane!
Zadnjič sem jo zagledala na polici knjižnice, nad katero je bil pritrjen napis: “Naprodaj”. Ena precej “zdelanih”, takšnih, ki si jih ob obilici druge literature izposodil le kdo, ki jo je bral… leta nazaj. Šla je z mano domov. Ne vem natančno zakaj, pa vendar: še vedno ima v sebi tisto moč, da me zmehča, gani in nasmeje.
Jean-Baptiste Médina: Maksi-očka
Catherine Robe-Grillet: La Jeune Mariee. to so njeni dnevniki, ki jih pisala od poroke z Alainov Robe-Grilletem pa do l.1962. Prav zanimivi so opisi nekaterih ljudi, ki jih srečevala. Napr. za N. Sarraute pravi, da tako komplicirane ženske še ni srečala itd. Potem so še Alainove splone fantazije itd. Najbolj zanimivo je to, da Alain Robe-Grillet za te dnevnike sploh ni vedel do pred kratkim, ko so jih izdali in je pristal, da se iz njih nič ne izbriše.
V četrtek sem končala Kratko zgodovino traktorjev v ukrajinščini (kar v redu, ima nekaj duhovitih domislic, sama zgodba kar teče), čez vikend pa sem prebrala Moje skrivnosti (od S. Kinsella), ker se jo je priporočilo na temi o zabavnih knjigah. Hja, saj ima nekaj domislic, ob katerih sem se zasmejela, da pa bi se non-stop režala, to pa ne. Taka Bridget Jones, že videno, ampak za sprostiti se je pa v redu.
Začela sem Avtobus norcev (tudi priporočen na forumu), pa me po nekaj straneh ni navdušil, potem sem pa dobila alergični napad (prah) in bom verjetno kar to navedla kot vzrok, zakaj bo šla neprebrana nazaj v knjižnico. Nato začela Filio ni doma od Berte Bojetu. Zaenkrat nič ne štekam (15. stran).
Na ta hitre obrate prebrala Avtobus norcev ( hehe, očitno nisem edina, po mojem knjižničarji že kar vedo, kateri smo s tega foruma ).
Zdaj berem Amulet iz Samarkanda ( ja, tudi po priporočilu s tega foruma :))). Zelo dobra knjiga.
Vzporedno pa berem še kriminalko Lighthouse od P.D. James, ker sem se odločila, da moja angleščina potrebuje malo (ok, veliko) poliranja. Všeč mi je njen slog pisanja, edino mrtvih ni še nič, pa sem že na strani 78…
Bill Bryson: Kratka zgodovina skoraj vsega
Prijatelj mi je rekel: “Tole ti bo zelo zanimivo!” Zdaj jo imam pred sabo: “bajsika” 478 strani izredno drobnega tiska in v bistvu sem se najprej razgledala. Platnice, potem razdelilnik poglavij, katera se pričenjajo s citati astronoma, fizika, geologa, … tudi neznanega avtorja:
1. Izgubljeni v vsemirju
2. Kako velika je zemlja?
3. Prihod nove dobe
4. Nevarni planet
5. Življenje
6. Pot do nas.
Potem še stavek iz uvoda avtorja (za knjižne molje):
“Tako sem se odločil, da bom del svojega življenja (nazadnje je bilo to tri leta) posvetil branju knjig in revij ter iskanju zavzetih, potrpežljivih strokovnjakov, ki bodo pripravljeni odgovarjati na množico izjemno butastih vprašanj. Ugotoviti sem želel, ali je mogoče razumeti in dojeti presenetljive dosežke znanosti, se čuditi in celo uživati ob njih na način, ki ni preveč tehničen ali zahteven, obenem pa tudi ni tako površen, da bi dopuščal prehude nepravilnosti.”
Ej, zdaj pa res ne najdem več razloga, da se je ne lotim. In ne sprašujte, če sem oz. kdaj bom zaključila z branjem 🙂
Končala Filio ni doma. Zanimiva, a tako grozljiva, da se sploh ne poberem. Naj bi šlo za alegorični roman, ampak alegorija na kaj: na socializem, sodobno družbo? nepotizem v službi? Hvalabogu sveta ne doživljam na tak način. Me prav zanima, kako je živela avtorica, mama mi pravi, da je bila igralka (Berta Bojetu), po letnicah rojstva in smrti pa vidim, da je umrla mlada (51 let).
Začela bom Trgovinico pri srečni roki po priporočilu tega foruma. Vmes malo berem Kako najhitreje uničiti svojega otroka in se resno sprašujem, kam je šel moj smisel za humor. Saj je smešno, ampak tako predvidljivo, da mi le tu in tam izvabi smehljaj, o kakem krohotanju (ki bi ga po Filio krvavo rabila) pa ni ne duha ne sluha. Včasih se vprašam, kaj je narobe z mano, da mi ni nobena knjiga všeč. No, skoraj nobena.
Kozliček v mleku je izvrsten (sploh scene, ki se dogajajo v ruskem domu literatov), Najdeno v Tokiu pa bolj tako, tako (vsaj zame; zanimiv je podatek iz spremne besede – da so najeminentnejša imena japonske proze prejšnjega stoletja, potem, ko so povedali, kar so imeli za povedat, naredili harakiri…).
Se absolutno strinjam s tabo, zlasti ko gre za Najdeno v Tokiu.
Zdi se mi, da je bila težava v izboru. Kot da so po vsej sili hoteli povedati, da je Japonska zdaj nekaj čisto drugega kot nekoč, da je to zdaj drugačen svet – potem pa so notri same štorije o prostituciji & mafiji. Saj verjamem, da je tega v sodobni Japonski veliko, ampak delež, ki ga zaseda v knjigi, je pa pretiran.
Ne vem, pričakovala sem kar precej več, kot sem dobila. Beletrinine tovrstne “kompilacije” se mi zdijo v povprečju precej boljše – pa nisem zaposlena pri Beletrini, niti nisem “honorarka” te založbe 🙂
beletrinino “kompilacijo” PAPIR IN MESO – antologijo italijanske kratke proze.
najprej brez navdušenja, ko pa sem naletel na črtico Andrea Camillerija z naslovom Generalka, kar je v bistvu delček kriminalke inšpektorja Montalbana, sem postal navdušen.
komaj čakam, da ga bomo začeli prevajati. baje so romani super, vsaj po intervjuju v sobotni prilogi pred časom sodeč.