Kaj beremo – znova
Prebrala včeraj Marinino Igra na tujem polju.
Ko sem brala prvi dve (ne po vrsti, prvi dve, ki sta mi prišli v roke) kriminalki od Marinine, se nisem mogla odločiti, ali mi je všeč ali ne. Zapleti in razpleti že, ampak slog … Zdaj sem se odločila, da mi je všeč. Ampak se mu moraš res zelo privaditi. Tak malo starinski je.
Berem Amulet iz Samarkanda, Jonathan Stroud. Začetek je obetaven, če imaš rad fantasy 🙂
Kitty
Tale Amulet iz Samarkanda ni bil slab, vsake toliko mi malo za spremembo paše prebrati malo fantazije.
Zdaj pa berem Ian McEwan – Sobota, začetek bolj tako/tako, zdaj pa postaja prav zanimivo.
Pred tem brala Robert Ron – Obljubi mi večnost, sem se sicer prikopala do konca, a z hudo težavo. Noben greh, če ostane neprebrana, z drugimi njegovimi ne bom več tvegala.
Ja, pa vzporedno sem še vedno pri Ne in amen.
LP!
evo mene, po dolgem času.
Posrkala me je Linija lepote od Hollinhursta. Je še prezgodaj za kakšen pameten komentar. Zaenkrat lahko rečem le, da me precej “rajca”.
(vmes sem pa brala -joj, saj me je sram povedat, a sem imela eno krizo in mi je prijalo tako branje – od Pamele Anderson Zvezda v vrtincu slave.. sam seks… brez veze…)
Že več mesecev vas berem, si izpisujem priporočene naslove in hlastam po knjigah…Moram reči, da sem zelo vesela, da sem vas našla…Zaradi vas sem prebrala en kup dobrih knjig. Hvala 🙂
No, ravnokar sem prebrala (seveda po vašem nasvetu, prej sem knjige iz te zbirke preskočila) Na smrt slavni, ki mi je bila zelo všeč. Pred njo sem brala Kratka zgodovina traktorjev v ukrajinščini, včeraj pa sem začela Igro brez časti – vesela sem, ker slišim (LISA), da je dobra.
Končala Seks, ljubezen in to, seveda z navdušenjem, kot pritiče branju Andreja Moroviča. Sama bi ga nominirala za naslednjega Kresnika in če to stori žirija, ji (presenečeno) ploskam.
Prebrala tudi Majhne podlosti (Carmes Posadas) – fina, nekonvencionalna detektivka. Glavna vaba je bila pravzaprav prevajalka, nad Vesno Velkavrh Bukilica sem vedno navdušena.
Zdaj se bom po poklicni nujnosti lotila Operacije Eichmann. Ni izključeno, da ne bo čisto zanimivo.
Uf, sem morala danes vrnit tisto Antologijo britanskih kratkih zgodb. Potem sem jo pa hotela “sunit” z vozička, da bi si jo še enkrat izposodila – in sem tudi mislila, da sem jo.
No, potem pridem domov in ugotovim, da je to antologija – srbske kratke proze, ki pa sem jo že prebrala. Oblikovanje čisto podobno.
Zdaj ne vem, ali naj si to razlagam kot kazen za “krajo” – ali kot minus za Beletrininega oblikovalca?
He, he, torej nisem edina …
Ampak kaj, ko se ne znam zadržati, da bi si izposodila toliko knjig, kot vem, da jih bom tudi prebrala. Po drugi strani pa: če bi si izposodila samo štiri knjige, pa bi bili dve od njih neberljivi, dve pa super, bi morala že čez nekaj dni spet v knjižnico … To me pa mrzi.
No, čeprav je veliko bolje, odkar imamo knjige lahko doma 3 (+3) tedne …
He, he, Bralka, a ti se tudi s seznami motaš med policami? Jaz si pridno zapisujem nasvete iz različnih virov, ki jim vsaj približno zaupam.
Edino kandidate za bookerja sem skoraj prenehala brati, mi je ta nagrada sčasoma dol padla – zaradi nje sem se v zadnjih letih lotila toliko povprečnih knjig, da je to že prav neverjetno. Letos bom prebrala menda samo Vargas Llosa, ker je pač fajn pisatelj, ki ga imam rada. Sita sem pa talanja kandidatur povprečnim knjigam na osnovi zemljepisnih & politično korektnih & podobnih meril.
Katja, a ti si potem tudi taka, da vzameš cel kup knjig? :-))) Jaz točno vem, da v 3 tednih preberem maksimalno 4, pa doma je cel kup neprebranih (tudi s seznama :-)), tako da ne bi bilo krize niti, če bi bile vse štiri zanič…ampak jih vedno odnesem domov polno (velikoooo) košaro. Zadnjič me je pri tem početju zalotila ena sodelavka in zdaj vsi v službi mislijo, da jaz pa res fuuuul veliko berem :-))).
A je kdo bral (no, gotovo je) DBC Pierre: Vernon Gospod Little? Sem ravno začela, pa se še nisem čisto privadila na stil pisanja…ali morda na prevod (čeprav mi načelno B. Gradišnik sede)…
Ja, Enka, vedno nabutana vreča (velikosti “Mercator”), včasih še več, a me kljub temu prežema ta nepopisen strah, groza, panika, da bom ostala brez branja.
Pri tem pa se mi doma valja kup mojih knjig, za katere ves čas govorim, da jih je pa že skrajni čas prebrati. (Potem jih običajno zmeljem na morju.)
Brez komentarja. Nerazsodnost – totalna. Druge razlage za tako početje pač ni.
Mene pa v knjižnici prijazni knjižničar pogosto previdno vpraša, če doma z njihovimi knjigami gradimo hišo, če jih uporabljam za zidake :-))) Ampak če nimam okoli sebe vsaj kupa 30 knjig, iz katerega lahko izbiram knjigo, ki jo bom naslednjo brala, nisem mirna. Mož pa pravi, da nas bodo knjige počasi izselile, ker v hiši ne bo več prostora za nas 😮
Tudi pri meni je približno tako. V knjižnižnici se enostavno ne znam brzdati in si domov navlečem toliko knjig da grem ponavadi tja kar z avtom. Je pa res, da mi vsaka knjiga ne paše v vsakem trenutku in mi je všeč, da imam na razpolago več žanrov med katerimi lahko izbiram.
Hvala bogu za knjižnice, torej ;-))))
Lp
N
Danes zjutraj začela brati
Das verlorene Lächeln (Cai Emmons)
žal nisem zasledila, če obstaja tudi v slovenščini
prebrala prvih 80 strani in komaj čakam, da zvečer nadaljujem….
Es ist ein melancholisches, ja trauriges Buch, das Erstlingswerk von Cai Emmons. Dabei ist die Welt der Ärztin Jana Thomas eine heile Welt, mit Mann und Kind und einem Beruf, der sie ausfüllt. Wenn da nicht ihre Vergangenheit wäre, die ihr Leben eigentlich ständig überschattet. Denn vor 16 Jahren hat ihr Bruder Varney, für den sie sich wegen ihrer schwachen Eltern verantwortlich fühlte, ohne erkennbaren Grund seine Eltern und einen Schulkameraden erschossen. Er wurde zu lebenslänglich verurteilt und Jana, die damals noch einen anderen Namen trug, zieht weit fort, baut sich eine neue Existenz auf und gründet eine Familie, die von ihrer Vergangenheit keine Ahnung hat. Aber sie kann ihr neues Leben nicht genießen: zu groß ist ihre Furcht, ihr Sohn Evan könne „die Gene des Bösen” in sich tragen. Jeder harmlose Dummejungenstreich von ihm verursacht überbordende Reaktionen bei ihr – daran droht auch ihre Ehe zu zerbrechen, denn ihr Mann kann ihre Gefühle und Handlungen einfach nicht nachvollziehen. Und dann erreicht sie die Nachricht, Ihr Bruder – zu dem sie 16 Jahre lang keinen Kontakt wollte – liege im Sterben. Sie fährt zu ihm, und gemeinsam arbeiten beide die Vergangenheit auf… Eine Geschichte von Liebe, Gewalt und Vergebung.
k.
o, v “moji” knjižnici pa se je na srečo vrnila s porodniške prijateljica in zdaj neprebrane kar vrnem in spet vzamem. Mi dovoli. (seveda, če niso ravno rezervirane)
Imam pa za te plenilske pohode eno malo boljšo vrečko z močnejšimi in daljšimi ročaji (eno od Emporiuma sem že uničila…), da si ne preveč pretegnem rok (obesim jo čez ramo).
O seznamu ne bi, ker je predolg in se skoraj vsak dan daljša… upam, da dočakam penzijo in potem neumorno branje… (sicer pa mož obljublja, da bo kupil čoln in na dopustu vsak dan odpeljal otroka na izlet, da bom jaz lahko uživala… ne verjamem mu niti besedice… no, da ga bo kupil že, a da bo šel sam z njima kam za več časa… hmmm)
Enka, Vernona sem, a že pred nekaj časa. Bil mi je všeč, seveda, ko sem se navadila na jezik.
Aja, Oja (u, lej, se rima, ;-))),
nad Morovičem pa sem tudi jaz (bila) navdušena (pred leti, zdaj nisem že dolgo nič njegovega).
Upam, da ga naslednjič v knjižnici dobim (verjetno ga bom, saj ga ne ravno množično berejo, ne?).
A veš, katere njegove “zgodbice” ne bom nikoli pozabila? Ko je v nekih sanjah s kladivom tolkel po spermijih…
Ma, kje je zdaj ta človek, Moroviča mislim?
aja je napisala:
> Mož pa pravi, da nas bodo knjige počasi
> izselile, ker v hiši ne bo več prostora za nas 😮
Hehe, midva sva sklenila ustno predporočno pogodbo: za knjige, musko in čaj je vedno dnar. S čaja sva v zadnjih letih sicer prešla na kave (iz Cafetina :), musko je treba malo manj kupovat, kot jo je blo treba včasih, tako da več ostaja za knjige. Ki kraljujejo v 3 prostorih v hiši.
Kitty