Kaj beremo novembra
No, sama sem se ob Morju težav že skoraj začela dolgočasiti, zato pa me je Uniformirana pravica majčkeno bolj pritegnila. A ker jo končujem nocoj – morda se bom tudi ob njej počutila malo ogoljufana, barabe spet ne bodo kaznovane?!
Sicer pa, pilgrim, sama vedno bolj razmišljam o idelani ženi kot o Guidu kot idealnem možu. Le kako ji vedno uspe skuhati toliko dobrot? Meni uspe na mizo postaviti pasto in to je to, za en dan. Naslednji dan gremo pa na “second course”.
Za sladico pa imam te Donnine knjige ali pa Umore na podeželju 🙂
>Le kako ji vedno uspe skuhati toliko dobrot?
Naj kuha – če sem prav razumela, na faksu dela bolj malo, to pa si kot potomka premožne plemiške družine najbrž lahko privošči … Dvomim, da bi se s policajsko plačo in z univerzitetnim vbogajme štiričlanska družina lahko tako elegantno prehranjevala, če drugih stroškov ne omenjam …
Pa otroka sta tudi čudna: samo učita se, pubertetniški sin pa od šolskih bukev vstane le enkrat, dvakrat na teden, ko gre na zmenek s punco.
Pravzaprav je tale naš inšpektor s to svojo familijo vred pravzaprav hudo čudaški in prav nič navaden, kot sem mu očitala zgoraj 😉
Je tale strip vreden nakupa, bralka? Gledam ga za eno darilo, pa nisem čisto prepričana…[/quote]
Da.
Sokol in golobica je vrhunsko umetniško delo. Tomo Lavrič je mednarodno priznan umetnik, eden od v tujini najbolj odmevnih, že zdavnaj zrel za prešernovo nagrado. Njegove ciklične mednarodne izdaje pri francoskem prestižnem izdajatelju stripov, kjer se svetovne veličine zaman trudijo uveljaviti, to potrjujejo. Že v času študija je tomo lavrič veljal za genialnega risarja, njegove študijske risbe baje še dandanes študentje na ALU vlačijo iz arhiva in jih študirajo (po izjavi Igorja Prassela na okrogli mizi o sodobnem stripu v Mb MKC).
Sokol in golobica je neverjetno v srčiko problema zadeta kritika slovenceljanstva in kruta satira na račun politične pritlehnosti.
Za osnovo sicer jemlje dnevnopolitično stvarnost in trenutno prisotne javne osebnosti, a po svoji globini obravnavane tematike je brezčasna. Na nivoju boljših stvaritev svetlane makarovič, butalci sodobnega časa, stripovske zgodbe iz doline šentflorjanske …
Iskreno priporočam vse stripe mojstra Lavriča, še posebej pa Rdeči alarm (1996), Bosanske basni (1997), Ekstremni športi (2001), seveda zbrane Diareje in pa že omenjenega Sokol in golobica.
Pomisleka glede darila sta le dva:
ker jih bom tudi sam dal pod jelko kar nekaj znancem in kolegom, je možno, da bo kdo dobil enako darilo od več ljudi 🙂
in drugi, malo bolj resen: darilo zna biti rahlo neprimerno za ljudi, ki občudujejo janeza janšo (politika), strip bi lahko jemali preveč osebno in zgrešili njegove podtone.
Diane Setterfield: Trinajsta zgodba
Zgodba pripoveduje o mladi avtobiografinji, ki dobi priložnost zapisati življenjsko zgodbo priljubljene pisateljice, ki je vse do mesecev tik pred smrtjo nadvse skrbno varovala svoje zasebno življenje. Štorija je malo zamotana, zato o njej ne bi več 😉
Gre za star žanr v sodobnejši preobleki. Ker imam raje nekoliko stvarnejše teme, me knjiga sicer ni strašno prevzela, se pa dobro bere. Ljubitelj(icam) temačnih in zapletenih družinskih skrivnosti jo pa vsekakor priporočam – kar pravšnje počitniško branje.
Anna Dillon: Afera
Berljivo, ampak nič posebnega. Varanje iz treh zornih kotov: žena, mož, ljubica. Lahko bi bilo zanimivo, pa se mi je zdelo bolj razvlečeno.
Samo ena stvar me je spravila v hudo dobro voljo. Za moža, ki opazi, da se mu dela pleša, piše namreč natančno takole :PLEŠAVIL JE. :))))) Dobro da sem knjigo brala v postelji, sicer bi me vrglo po tleh od smeha :))) A je to nova slovenska beseda – plešaviti?
Prebrala sem svojega prvega Naipaula (nobelovca leta 2001), in sicer njegov zadnji roman Half a Life. Knjiga se je izkazala za nadpovprečno berljivo, slog je lep, osebe žive in sploh so izpolnjene vse formalnosti, vendar pa sem (glede na Nobelovo, seveda) prepričana, da to ne more biti eno njegovih boljših del (kljub desetinam kritiških navedkov na vseh možnih platnicah, ki kričijo prav to). Zgodba se mi zdi nekako nedokončana oz. prehitro zaključena – če parafraziram roman, napol zgodba. Lahko, da je bil ravno to njen namen, ampak kaj čmo, mimo so postmoderni časi, ko smo romane brali zaradi tehnike in ne zaradi vsebine.
Zdaj pa se bom res lotila Vienne.
Pozdravljeni,
sem nova na tem forumu. No, ne čisto nova, saj občasno zaidem nanj in ga berem (v zadnjem času kar pogosto), le oglašam se prvič. Mnenja o knjigah, ki jih je prebrati tule, so zelo zanimiva in si večkrat dam na spisek katero od tu omenjenih knjig, ki jih bom “nekoč” prebrala (ko bom imela več časa). Pogosto se čudim (in malo tudi zavidam), kako vam nekaterim uspe prebrati toliko knjig. Sama sem pred leti veliko brala, zdaj pa sem s časom tako na tesnem, da komaj kdaj uspem prebrati kako knjigo (in še to kako lažjo tematiko, kjer “spustiš možgane na pašo”). Od dopusta naprej (ko sem prebrala Baretičevo Osmi poverjenik in Moderndorferjevo Ljubezni sinjebradca – mimogrede, obe sta mi bili všeč, zlasti prva), mi je uspelo prebrati kaj malo čtiva. Ta mesec je bila to knjiga Marley & jaz (za katero sem se odločila kot ljubiteljica psov in mi je bila vsebina všeč – med drugim se skozi opise pasjega življenja zaveš tudi lastne minljivosti).
Berem torej Vienno, kot sem s pompom najavljala že dlje časa (hehe), pa mi ne gre najbolje – nizanje ene anekdote za drugo plus preskakovanje sem in tja v času se mi zdi nekoliko utrudljivo. Okej, dam ji še sto strani, zdaj sem na osemdeseti. Vmes oz. vzporedno (očitno sem trenutno v dobri bralski formi, kar s pridom izkoriščam) berem še malteški Euroman, zbirko Vincenta Velle Iz rok mojih prijateljev. Stvar vsekakor pritegne, opisi malteške vsakdanjosti in polpreteklosti so živi in prepričljivi, moti pa me, ker avtor vse prevečkrat proti koncu pritisne fast-forward in zgodbo sklene kar na mah. Parkrat so me kar zasrbeli prsti, da bi jih uravnotežila s kakšnim ‘afterjem’. Do popolnosti mu torej kar nekaj manjka, vseeno pa priporočam.
Khm, za nekoga, ki je naglas prebral vseh sedem H. Potterjev, je bila tole mala malica, verjemi. Zdaj jima berem Eragona :-))).[/quote]
Dobra si, Enka, da toliko prebereš na glas, mene namreč že samo zaradi precejšnje službene glasovne obremenjenosti večkrat “boli” glas, tako da sem doma včasih čisto bosa. Ko sem se spustila v pustolovščino branja prvega Harryja Potterja, pa sem sploh skoraj dušo spustila.
Od novembrskega branja se lotevam Slike iz zbirke Euroman, čeprav imam trenutno več dela z branjem receptov 🙂
Irvine Welsh: Posteljne skrivnosti kuharskih mojstrov
Evo, težko, ampak priznam: ne maram Kurosawe in doslej se enako nisem mogla navduševati nad Welshem. Ni in ni šlo, pa naj sem se še tako prepričevala. No, zadnjič sem se iz nekakšnega trmoglavega mazohizma lotila še te knjige in jo – surprise, surprise – zlahka prebrala, pzp. sem jo kljub zajetnosti požrla en dva tri.
Osnovna ideja je fajn, o dveh mladih sodelavcih, modelih, “dobrem” in “slabem” fantu – različnih kot sta le lahko … Prvi do nezavesti maltretira drugega … in potem se začnejo dogajat čudne reči.
Končno sem dočakala vrnitev Čefurjev v knjižnico, jih pogoltnila na mah in bila do konca navdušena. Vsa moja pričakovanja so se izpolnila – pripovedovalčeva opažanja so ostra in na mestu, fore ubijalsko dobre, jezik bez greške (hehe), pa tudi zgodbi nimam česa očitati. Zame prepričljivo slovenski roman leta, vsaj po doslej prebranem.