Kaj beremo novembra
William Boyd: A Good Man in Africa
Lušten, zabaven romanček, pzp. prej satira o diplomatu nižjega ranga, ki dela v neimenovani državici v zahodni Afriki (beri: bogu za ritjo), v mestu, ki povrhu še prestolnica ni … Junak je zoprn, sebičen godrnjač z znaki mizantropije, vendar opisan tako, da se nam sčasoma na moč prikupi. Zapleta se iz težave v težavo, vse, česar se loti, zamoči bodisi sam bodisi za njegove muke poskrbijo drugi. Boydovo pisanje je spretno in duhovito, tako da užitka ne manjka.
Knjiga je pred leti pobrala nagradi Whitebread in Sommerset Maugham.
Vanessa Bates: Noge gor, pa bo!
Gre za roman, ki je lahko uspešen pri relativno ozkem krogu bralk: gre namreč za dnevnik ženske, ki se spopada s težavami pri zanositvi, opisuje, kako potekajo postopki umetne oploditve, ter nato samo nosečnost. Vmes so flashbacki v kurzivi. Zaradi precejšnje mere samoironije in humorja nasploh knjiga ne izpade jokavo in je kar berljiva.
Stephen King: Mobi
Kingove knjige so se mi ponavadi zdele precej dolgočasne, zato nisem pričakovala bogvekaj, ampak tale je kar dobra grozljivka, konec sveta, kot ga poznamo in tako… Spominjala me je na Cesto od McCarthyja, pa na trenutke se mi je zdelo, da je avtor nekaj idej sunil Harryju Potterju oz. Mrlakensteinu :)))
Graham Greene: Konec afere
Morda sem premalo romantična, ampak vseeno. Knjige, v katerih se avtor od prve do zadnje strani ubada izključno z ljubeznijo – naj gre za najbanalnejši ljubič ali ambiciozno delo – me navadno smrtno dolgočasijo. Kljub kar nekaj zanimivim mislim in spodobnemu pisanju to velja tudi za gornjo.
Ulrich Peltzer: Bryant Park
Precejšnje razočaranje nad precej razvpitim delom. Štorija ne ponudi nič posebnega, kljub precejšnji bralski kondiciji in kupom “zahtevnih” knjig za seboj se mi je knjiga zdela predvsem dolgočasna.
Isabele Miniere: Navaden par
Tudi tale kapučinarska knjižica tipa čiklit-diklit me je pustila hladno, kaj hladno, ledeno. Naš pretirano občutljivi junak strašno trpi ob soprogi, ki je očitno prebrala pretirano količino knjig o partnerskih odnosih & čiklita. Zdi se, da je avtorica prebrala pretirano količino obojega – rezultat pa je šibek.
Osebno se mi dozdeva, da si bo pri tem žanru počasi treba izmisliti kaj novega, saj se zdi, da se je nekako izpel oziroma da nenehno ponavlja iste obrazce, ne da bi jih obogatil s čim vsaj malo novim.
Vikor Aleksejev: Geograf je zapil globus
Poslastico sem pustila za konec: to je prva knjiga iz dokaj nove zbirke Sto slovanskih romanov, ki mi je prišla v roko.
Sprva ni obetala kaj prida novega, ko gre za rusko književnost: bolj ali manj zapiti dedci, bolj ali manj zagrenjene soproge in/ali ljubice, bolj ali manj podivjana mularija in večje ali manjše denarne težave. No, knjiga, ki govori o učitelju zemljepisa v Permu in njegovih zgodah in nezgodah na delu in doma, se hitro izvije iz teh konstant in razvije v poživljajoče, mestoma trpko in mestoma humorno branje. Avtor ponudi tudi nekatere res sijajne, malo trapaste primerjave, vredne kakega Harmsa … Če odmislim nekaj (morda) preštevilnih opisov narave, je vtis sijajen. Omeniti velja tudi nekaj odličnih prepesnitev Milana Jesiha, ki so dodatno obogatili prevod Lijane Dejak.
Omeniti velja še spremno besedo ki jo je prispevala docentka za rusko književnost s permske pedagoške fakultete: česa takšnega že dolgo nisem brala; ne vem, morda se motim, ampak meni se je zdela naravnost … hm … ne vem, katero besedo naj vstavim … 😉
Knjigo pa res toplo priporočam.
Med brskanjem po knjižnici sem po navdihu naletela na biser: Hotel Problematik belgijskega pisatelja Dimitrija Verhulsta. Zgodba, ki jo pripoveduje ilegalni afriški migrant na prisilnem ‘dopustu’ v belgijskem azilnem domu kar poka od energije, izvirnih opisov in črnega humorja, čeprav osnovna nota nikakor ni humorna – saj vemo, kako je pač z nelegalnimi turisti v trdnjavi Evropa. Belgijci plus Goga je očitno zmagovita kombinacija, stvar bo šla gotovo med knjige leta.
K10, se strinjam glede Bryant Parka in hvaležno sprejemam predlaganega Aleksejeva (če se prav spomnim, je bil navdušen tudi Primož). Sploh spremna me strašno zanima. 😉 No, pred tem pa se bom z zanimanjem vrgla na prav tako v tej rundi uplenjeno Vienno.
Uf, kako so okusi različni, jaz pa sem po tem, ko sem prebrala to knjižico, hodila še vsaj en teden naokoli čisto pod vtisom, mene je knjiga prav zadela, tako se mi je zdela močna in drugačna od vsega, kar sem prebrala. Te knjige jaz sploh ne bi označila za čiklit.
Sicer pa trenutno berem Zmajevega jezdeca Cornelie Funke, ki je sicer ljubko pravljičen, a se mi zdi, da sem ga dobila v roke kakih 25 let prepozno :))
Hi hi, Zmajevega jezdeca sem jaz brala otrokoma, pred kakšnim letom :-))).
Sicer pa sem po koščkih prebrala (ponovno) Pet oseb, ki jih srečaš v nebesih. To je bilo edino, kar sem v obdobju žalosti sploh lahko brala. In knjiga je res fajn (čeprav človeka ne potolaži).
Zdaj počasi prebiram Ženo popotnika v času. Zanimiva ideja, berljivo, a nekako ne vleče prav hudo. A zaenkrat ne bom odložila.
@Titija: Uf, kako so okusi različni
Valjda – čeprav sem opazila, da se najina sem in tja tudi prekrijeta, tako da ni frke.
Je pa res, da sem tak karakter, malo bolj robat ali kaj, da me knjige, ki so bolj “čustvene sorte” in katerih glavna tema so razmerja intimne narave, le redko pritegnejo, največkrat pa dolgočasijo. No, seveda so tu častne izjeme, vendar bi jih najbrž lahko naštela na prste rok in nog … Verjetno tovrstna dela prav zato dokaj hitro spravim v predalček “čik/dik-odnosi lit” 😉
Enka mi je prijazno poslala Ko so cvetele buče; res sem jo prebrala z velikim užitkom.
Za njo sem prebrala Čefurji raus, tudi z velikim užitkom.
Zdaj po etapah berem Bralko Zorana Živkoviča. Zanimivo. Čaka me še njegova Knjižnica.
Veste kaj, jaz se prav veselim teh krajših dni, ko se lahko že popoldne spravim s knjigo v roki v kakšen miren kot in uživam…
Donna Leon: Morje težav
Ker so si romani Donna Leon precej podobni, bom na tem mestu opravila kar z vsemi … Osnovna značilnost je, da so nadvse primerni za vse, ki imajo radi nežnejše krimiče, take, ki jih pzp. bereš, kot da sploh ne bi bili krimič. Lagodno branje, ampak že po treh knjige vse skupaj malo pomešaš in nanje kmalu pozabiš.
Vsebina: najprej kak umor na nekaj straneh, potem sledi 80 strani opevanja beneških znamenitosti, kolorita lokalnega življenja & kulinarike – morda kak delček avtoričinega honorarja kapne od beneške turistične zveze + združenja lastnikov restavracij 😉
Proti koncu se avtorica le spomni, zakaj je začela pisati knjigo in da gre za krimič, naš inšpektor pa se naposled loti dela in primer kmalu tudi reši. Manjka tudi malo suspenza, zgodbe so malce preveč enostavne, inšpektor pa jih pogosto reši z metodo “zveze in poznanstva”, kar se mi zdi kar zanimivo.
Inšpektor + ostali liki: tale inšpektor ni med mojimi najljubšimi. Za moj okus je vse preveč priden in enoplasten. Vzoren državljan, soprog, oče in javni uslužbenec. Živi v idealnem zakonu, tako idealnem, da še tisti redki prepirčki z ženo delujejo povsem nerealni in izumetničeni – ali pa je Leonova preživela otroštvo v pretirano funkcionalni družini, pa zato ne ve, kako poteka spodoben majhen prepirček.
Malce zanimivejši je njegov kolega, še najboljši lik pa je šefova tajnica Electra, ki se zdi najbolj brihtna od vseh skupaj. Pravzaprav bi bilo zanimiveje, če bi Leonova kot glavno junakinjo postavila to punco, zdi se mi, da bi se iz nje dalo iztisniti več kot od brezkrvnega inšpektorja.
Skratka, lahkotno, lahkotno, mestoma pa bolj spominja na tiste britanske romančke, ki opevajo idilo kake Provanse, olivno olje & citruse …
zelo lepo in v srčiko zadeto. tako pocukrano malomeščanski med krimi junaki je samo še recimo tom barnaby (midsomer murders – caroline graham).
mene pri donni leon moti še njen defetizem, vse v italiji je skorumpirano, noben primer se ne zaključi s pravično obsodbo, vsi kriminalci so plemiči, politiki, mafijaši, vsi se izmažejo, pa včasih zelo zbode tipično ženska logika pri opisovanju moškega inšpektorja, npr. kadar se odloča, da bo spil kozarec vina brunetti vedno razmišlja “po žensko”, nekako racionalno se loteva problema in pol ure modruje ali naj spije en kur*ev kozarec vina ali ne. to je, se mi zdi, nam moškim tuje, nas bolj obvladuje logika “kam gre bik naj gre še štrik”.
to je sploh problem pri ženskih avtoricah kriminalk, ki imajo moškega junaka (a. christie je tu ponovno izjema), opisuje namreč moškega, kot si same predstavljajo idealnega moža ;-(
pa nekako se vidi, da je leonova priseljena američanka, ki “kao” razume in je ponotranjila italijansko mentaliteto. vsaj njej se – malo zmotno – zdi tako.
drugače pa, prebral vse njene prevedene romane, nekatere z užitkom, druge z malo manjšim.
>tako pocukrano malomeščanski med krimi junaki je samo še recimo tom barnaby
No, ta mi je bolj simpatičen – ampak samo v nadaljevanki in seveda pod predpostavko, da Umorov na podeželju ne gledaš s pretirano strogimi očmi. Zdi se mi, da igralcu uspe iz njega iztisnit več, nekakšno simpatično splošno togost: v oblačenju, gibanju in predvsem v mišljenju, pzp. mestoma učinkuje kar malo tumpast, pa trmoglav, ne pretirano sposoben – ustrezno temu, da je “podeželski inšpektor”. Ne vem, meni je prav ljubko to malo ironično prikazovanje tega modela.
@Pilgrim: navedel si me na razmišljanje, zakaj je Agatha tukaj častna izjema – preprosto zato, ker je bila dovolj brihtna, da je kot svojega junaka uvedla ekscentrika, s katerim se v bistvu ne moremo čisto poistovetiti, zato pa mu tudi nimamo česa pametnega očitati. Če bi bil namesto Poirota glavni Hastings, bi bilo po mojem že težje – tisti, ki so v življenju manj zahtevni, so v literaturi toliko bolj, in skoraj bi stavila, da je tudi igralcu teže upodobiti povprečneža kot odbiteža.
To rekši dodajam, da se mi tudi inšpektor Lynley pri Elizabeth George zdi prepričljiv moški lik, čeprav se mi Barbara Havers spet zdi za stopničko boljša. In ja, če bi sama pisala detektivke, bi bila glavna ženska. Je le bolj ziher. 😉