Kaj beremo aprila?
Saladin Burdžović: Putopisi slijepog putnika
Po nekaj straneh branja, ma kaj, že po prvi, je jasno, da gre za nekoga, ki zna trdo klofati po tipkovnici – in tudi po marsičem drugem. Pa ga ne gre odpisati kot zagrenjene kislobe in uporniškega zelenca, ker je poleg plemenitega pljuvanja v tej knjigi še veliko več – humor, mestoma vreden oznake angleški mestoma balkanski; inteligenca, vredna inteligentnih avtorjev, pač; nežnost, vredna Jergovića v najboljši izdaji. In vendar branje ne vzbuja vtisa, da bi se hotel kaj prida zgledovati. Tematika? Eks Jugoslovani, ki jih je iz tega ali onega razloga nametalo v novo, tj. dojče hajmat, kjer se vse delitve od doma lepo nadaljujejo, torej krig z drugimi sredstvi, včasih tudi z istimi, pa pasusi, ki jih gre uvrstili v predal spominske literature, pa vse tisto, kar človeku, kot je on, onemogoča biti bodisi Belopoljec, bodisi Črnogorec, bodisi Jugoslovan, bodisi musliman … in seveda v enaki meri Nemec – no, nič od tega si tudi ne želi biti, po drugi strani pa je vse to. Najbrž precej avtobiografsko.
Čeprav se mi je svitalo, zakaj hudiča njegovega imena ni v nobeni od antologij ČG sodobne proze, marsikaj precej ubogega pa je, se mi je to potrdilo med kofetarjenjem z “visokim diplomatskim predstavnikom naše države” v eni od ex YU držav, ki mu je treba priznati, da je s položajem temeljito seznanjen: človek, čigar “srbohrvaščina” ni na ravni naročanja “kafe” na hrvaškem Jadranu, ampak se gre brez zunanje prisile naučit celo albanščine, pač je motiviran 😉 Skratka, na zelo konkretnih primerih mi je nazorno pokazal, da stvari niso zapletene samo na meddržavnih ravneh (nemara še najmanj) in sploh ne tako enoznačne, kot se zdi od tukaj – zapleteno je, mah, vse. še medvaške zadeve, nemalokrat celo bolj kot meddržavne. Poseben prispevek k ustvarjanju totalne štale pa gre pripisati še drvarskim pristopom EU k “dokončni rešitvi balkanskega vprašanja”. In očitno se je Burdžoviću zgodilo to, da ni padel v nobeno mrežo, še verjetneje pa, da tega niti ni hotel.
Njegove knjige vendarle izhajajo (za ignoranco je le predober), pretežno v Plevlji, Subotici, Frankfurtu am Majn in Beogradu, tudi prevajajo ga, se pa med lepe dečke mlade ČG književnosti najbrž ne bo vpisal, dokler ne dobi kakšne dovolj solidne tuje nagrade. In dozdeva se mi, da jo bo..
Trenutno berem Harryja Potterja – Princ mešane krvi. Sicer sem knjigo že prebrala in jo imam doma, ampak me je zanimalo, kako je knjigo prevedel Kenda. Doma imam namreč Gradišnikov prevod. Nove knjige pa ne mislim kupovat, saj imam celotno zbirko in mi je pravzaprav vseeno, kdo je prevedel. Vendar vseeno me je zanimalo, kakšne so razlike v besedilu.
Kadar pridem med KM (ja, res, zadnje čase zelo redko), se moj seznami s knjigami za branje kar daljša in daljša.
In ko potem naročam knjige v knjižnici, opažam, da je takih s podobnim seznamom še veliko, zato težko pridem do katere od priporočenih knjig.
No, v zadnjem času sem imela srečo, nazadnje z
Ivana Simić Bodrožić: Hotel Zagorje.
Zgodba izgnanske družine iz Vukovarja.
Avtorica je znala s preprostimi besedami v meni pričarati tisto tesnobno vzdušje nemoči in čakanja; čakanja na tatu (=očeta), čakanja na stanovanje.. in neskončne borbe z birokrati. Ker je pisano skozi oči mladega dekleta, mi je bilo še toliko bolj zanimivo. Kljub tematiki zgodba pusti optimističen vtis.
Priporočam.