Agatha Christie: Umor v Mezopotamiji

Ponavadi berem kriminalke zaradi ozadja, na katerem se vse skupaj dogaja, ali pa zaradi kakšnih zanimivih dejstev povezanih s knjigo, ne pa zaradi kriminalne zgodbe same.

Leta 1922 je angleško-ameriška arheološka odprava začela z odkopavanji v starodavnem mestu Ur ob reki Tigris. Odkrili so odlično ohranjene grobove iz tretjega tisočletja pred Kr. Našli so obilo dragocenosti iz zlata, pa tudi t.i. Standard of Ur, ki je ena največjih dragocenosti British Museuma. Izkopavanja si je v začetku tridesetih let prišla ogledat tudi takrat že slavna A. Christie. Bila je navdušena in je tukaj našla navdih za pričujočo knjigo. Pa tudi svojega bodočega moža – mladega arheologa Maxa Mallowana (14 let mlajši!), s katerim je imela dolg in srečen zakon.
No, to mi je bilo zanimivo. In tistih nekaj odstavkov, ki so opisovali izkopavanja in organizacijo dela arheološke odprave. Ostalo pa ne preveč. Tudi pripovedovalka – sicer bolniška sestra, mi je bila kar precej zoprna. Morilec pa je bil pričakovano tako ali tako tisti, ki je bil vse do zadnjih strani najmanj sumljiv.

Oho, oho, izvrstno opisano, hvala, naročeno. Pa kako si prišla do nje? (Dvomeče sem pogledal tudi drugo mnenje, in sicer Guardian: “Such books are rarer than publishers’ hype encourages us to believe.”)

Dve knjigi Michala Viewegha:

Primer nezveste Klare
Vzgoja deklet na Češkem

Prvič sem vzel v roke njegova dela, z velikimi pričakovanji. Razočaranje. Knjigi sta me pustili ravnodušnega. Mogoče sem razvajen, ampak glede na to, kako hvalijo Viewegha, sem pričakoval precej več. Daleč je to od Hrabala, Kundere in drugih mojstrov češkega romana.

Torej, forumovci, je kakšna zanimiva knjiga (zgodovinska, ljubezenska, spletke, dvori…), ki bi mi priporočali!

Odlična fantazijska “saga” s kupom spletk, dvorov in ne črno-belimi karakterji je Pesem ledu in ognja; prvi trije deli so že prevedeni v slovenščino (Igra prestolov, Spopad kraljev, Vihra mečev).

Amelie Nothomb: Metafizika cevi

Dve leti je neodzivno živela kot “rastlinca”, potem pa jo je končno prebudil košček bele čokolade. Zanimiv pogled na življenje nasploh in japonsko kulturo skozi perspektivo otroka.

Mimogrede, tule na forumu se očitno spoznate tudi na založniško sceno, ali kdo slučajno ve, če znamo dobiti še kakšen prevod Nothombove?

Nanook, hvala za informacijo. 🙂

Nekdo1991: Če še nisi, poskusi s serijo romanov o Angeliki, avtorjev Golon. Trubadurji, francoski dvor v času sončnega kralja, Novi svet. Pa dovolj spletk in romanc. 😉

Najlepše se zahvaljujem tistemu, ki je nekje na tem forumu predlagal Kradljivko knjig (Markus Zusak).
Fenomenalna knjiga!

Knjigoljubka: hvala za nasvet, bom poskusila z branjem.

Za tiste, ki jim je všeč saga Pesem ledu in ognja – jutri ob 21.00 se na HBO začne nadaljevanka Igra prestolov. Komaj čakam 🙂

@Toro: Tudi služba je včasih za kaj dobra 😉

Prebrala (vse po priporočilih tega foruma): Osmi poverjenik in Tuleči mlinar. Obe zelo všečni.
Doma imam še Očarljivi skupinski samomor, sedaj pa berem Satanske stihe, ki so se začeli fenomenalno, bom pa verjetno porabila precej časa, da se kvalitetno prebijem skozi.

Nadaljujem s svojo neskončno črnogorsko sago:

Vladimir Vojinović: Priče iz Montanara

Tale zbirka me je pustila bolj ali manj ravnodušno, zgodbe so z izjemo ene, dveh fenomenalno “pozabljive”, pa tudi te izjeme niso kaj prida izjemne. Ne morem reči, da VV slabo piše, veščino ima, se mi pa zdi, da se zatakne pri domišljiji.

Drobna zanimivost: dan po tistem, ko sem prebrala Baretićev Hotel Grand, sem v tej zbirki naletela na zgodbo z naslovom – Hotel Grand.

Si že prebrala S strahospoštovanjem?
Meni je bila še bolj všeč kot Metafizika cevi. Pripoveduje o tem, kako se na Japonskem godi zaposleni ženski – kaj vse mora potrpeti, da v službi vsaj malo napreduje in kako hitro se ji lahko zgodi, da pristane pri čiščenju stranišč. In to neglede na izobrazbo, ki jo ima.

Modro nebo (to bi raje napisala na zasebno, pa si neprijavljena :)),
hvala, si me sfirbcala, bom o priliki še enkrat posegla po knjigi. Možno je tudi, da tajming ni bil pravi, saj sem tik pred to knjigo prebrala dve, v katerih je bil glavni “junak” tudi tak, da se mi je upiral … in ko sem potem naletela na tisto sceno, sem si rekla, za božjo voljo, avtorji, pa imejte vsaj malo radi svoje junake, no. 🙂 In taki prizori me običajno še lep čas preganjajo (kot sem zapisala že v primeru Zoje v knjigi Mesto tatov, no, tisti prizor je presunil tudi nekaj moljev, če se prav spomnim), in to resno, tako da nekako bežim od njih, če se le da. Verjetno se preveč poistovetim z vlogo žrtve.

Skratka, ko poskusim naprej, ti sporočim.
Kerstin[/quote]

ti kar po feelingu…res pa je, da so take knjige lahko prava vstopnica v psihoanalizo, haha.

Če boš kdaj nadaljevala pa le povej, kako si potem doživela zgodbo!

lp

Se mi zdi, da obstaja velika verjetnost 🙂

Meni tiste kratke zgodbe še kar ne potegnejo. In sploh ne vem, zakaj se še trudim.[/quote]

hehehe, torej, začela z Larssonom in že ob prvih straneh ugotovila, da sem jih že brala:)) prvo knjigo trilogije sem imela že sposojeno, že kar nekaj časa nazaj, in sem jo po nekaj straneh ODLOŽILA, ker mi je bilo čist mim:))))
takrat seveda nisem imela pojma, da je to nek hud hit, ker sem precej odklopljena od aktualnih tokov:) še naslov knjige sem pozabila in sem si pred kratkim trilogijo KUPILA preko bookdepository, ker se mi ni dalo čakat, da bo na voljo za izposojo:))

no, zdaj ko vem, da naj bi mi bilo po splošnih javnih zapovedih to čtivo blazno všeč, se trudim dalje, grizem čez del, ki me je takrat znerviral, za enkrat vztrajam, čakam na razodetje, da se odpre nebo in me oblije vročica, ki je zakurila toliko ljudi…:)))

sem v odprtem, sprejemajočem stanju, sem predana in berem. pa da vidimo:)

David Nicholls: One Day. (Twenty years, two people.)

Spoštovani, pišem kot nedolžna žrtev trženjske prevare. Nisem se mogel upreti nalepki “Galaxy National Book Awards Winner” in jokcanju Nicka Hornbyja, Tonyja Parsonsa ter preostalih zločincev. Saj mi je bilo jasno, da gre za kakovostno plažo, ampak iz konteksta sem vseeno pričakoval presežek in okrepljene trebušne mišice zaradi izjemnega humorja.

Zgodba sicer stoji trdno, ker je Nicholls spreten obrtnik: Dexter in Emma, prijatelja, skozi dvajset let, vzponi in padci, oddaljevanja in približevanja. Humor je, ampak sploh ne izjemen, zapleti so, a nikakor ne prehudi, zaigran je tudi – po mojem v obupu – silovit in pretiran adut, a žal v hipu zvodeni. Ostane razmeroma prijetno branje za na morje, primerno za vse možne spole, kaj več pa nikakor ne. Parsons je vsekakor veliko veliko boljši.

Z Nichollsom sem od danes naprej opravil, včeraj sem samo še naročil Starter for Ten. Ker osel pač itd. itd. itd.

Po mojstrovini Niccola Ammanitija KAKOR BOG UKAZUJE, briljantnem prikazu tragičnega odnosa med sinom in vse prej običajnim očetom (ki je nacist, nasilnež, ksenofob, pa še bresposeln za povrh, zatežen v nulo, skratka), “težkem” branju (ker je tema grenka), je tu še ena izredna knjiga: Agota Krištof ŠOLSKI ZVEZEK. Kruta pripoved o vojni in posledicah njenih grozot, napisana iz prepričljive perspektive dvojčkov, ki se znajdeta ujeta v klobčiču smrti, nasilja, razčlovečenja. Kaj naj rečem – težko (očitno mi tovrstni romani ležijo), ampak (zame) briljantno, tudi izjemno berljivo navsezadnje. Res priporočam!

Dobrodošla v klub ljubiteljev Šolskega zvezka, nas je kar nekaj, tudi na Moljih.

Ja, navdušena sem:-)

Miha Mazzini: Nemška loterija
(podrobno v temi Kresnik)

Drago Jančar: Severni sij
No, tole je knjiga, ki sem se je lotila pri rosnih štirinajstih (ko sem sicer brala slov. realiste in socialne realiste, od tujih pa predvsem Kinga, Simmla, Sheldona in Wallacea ;), in glede na to je jasno, da sem hitro, menda po drugem poglavju, obupala. Lani sem prebrala To noč sem jo videl; šokirana nad bralnostjo (slab okus iz najstniških let je pač kar vztrajal) sem z zanimanjem posegla še po Siju. Kakšen se mi bo zdel? Je res tako “grozen”, kot se mi je zdel takrat – nič se ni dogajalo itd.? Ah, tako človek vidi, kako se mu v dveh desetletjih spremeni (bralni) okus in tudi osebnost. Tudi zato sem takrat v temi o tem, ali nam knjige lahko spremenijo življenje, napisala, da lahko. Samo kritično moramo brati. Kritično ne le do avtorjev, ampak tudi do sebe. 🙂 Če bi ostala pri Krantzovi, Holtovi, Reidovi, Cornwellovi itd., bi Severni sij verjetno še drugič odložila. 🙂 (Ne trdim, da so navedene avtorice slabe; v svojem žanru se mi zdijo kar ali zelo dobre. Ampak po določeni kilometrini tovrstnega branja se pač zasitiš, vsaj jaz sem se, in začneš iskati nekaj več.) Ja, začetek je morda malo ohlapen, čuden, a po kakih 20 straneh me je Sij posrkal, da sem ga brala z užitkom, z radovednostjo, tudi z grozo; navsezadnje gre za prav kruto zgodbo. Če bi bil to film, bi bil lahko izvrsten psihotriler, take pa imam najrajši. Kako Jančar opisuje tisto drsenje sveta (oz. Maribora) proti Dravi, tu se dotika področja, ki ga je izvrstno ubesedil tudi Glavinic v Delu noči; ko svet postane tuj(ek), ko je človek edino, kar sam še čuti kot trdno, in še to se kruši … No, če ste dovzetni za take nianse, sta obe knjigi prava poslastica. In ko dojameš širino in globino dela, ko vidiš like pred seboj, ko se zanje bojiš, se jim čudiš, čutiš do njih odpor … razumeš tudi to, zakaj je knjiga občasno “dolgočasna”, zakaj se včasih stran ali dve “nič ne zgodi”. To so tisti prijemi, ki te, ne da bi se sam prav zavedal, ponesejo direktno v zgodbo, v kraj in čas, tisti, ki vsej zgodbi dajo pravo težo.

In še nekaj. V Kresniku sem zapisala – ravno v navezavi s To noč sem jo videl – da bralec pač projicira v delo tudi sebe, zato različni bralci v delu vidijo različna (včasih celo nasprotujoča si!) sporočila. Jaz sem recimo v To noč … videla mdr. tudi to, kako moški zafura življenje ženski, in to “kao” nehote, tako, da se sam tega komaj ali sploh ne zaveda. In, bes ga plentaj, prav ta motiv sem odkrila tudi v Severnem siju. V romanih sem našla nekaj vzporednic. (Spojlerji!) Npr. to, da imamo ljub. trikotnik, da se ženska zaljubi in spusti v afero z labiln(ejš)im moškim; da jo moški obožuje; da ji prinese nesrečo; da na koncu umre par. Zdi se mi tudi izvrstno, kako avtor postavi skupaj nekaj dokaj vsakdanjih oseb, dogodkov, krajev, potem pa gradi mozaik z malenkostmi, ki slednjič privedejo do drame. In če sem v To noč … pričakovala krut, krvav zaključek, me je v Siju povsem presenetil.

Ivana Simić Bodrožić: Hotel Zagorje
Prijetno branje o neprijetnih zadevah (balkanska vojna). Vsa čast avtorici, da je tako krute dogodke opisala toliko “lahkotno” (ne mislim v neg. smislu), roman je v veliki meri avtobiografski in v njem je odlično zajela občutenja, razmišljanja junakinje (oz. same sebe) v tistih mladih najstniških letih. Edino, česar nisem verjela, je, da je znala na pamet tista dolga pisma. Priporočam!

Douglas Adams: Zadnja priložnost
Adams je Adams. Klasik. Prebrala sem štiri njegove “galaktične”, hvala pa Zlatolaski, ki je izpostavila Zadnjo priložnost. Škoda, da Adams nima več priložnosti; no, jaz jo še imam, zato bom še posegla po njem, saj sem zadnja leta kar nekako pozabila nanj. Humor, kot se šika, sama tema je pač podobna, kot bi bral National Geographic; in ker ga redno berem, sem knjigo tudi s tega vidika z zanimanjem prebrala.

Kerstin

Toni Morrison: Ljubljena

Knjige sem se dolgo izogibala, čeprav naj bi bila ena od vrhuncev literature prejšnjega stoletja. Mučenja in znašanja nad črnci že od Koče strica Toma dalje ne prenašam prav dobro. V tej knjigi pa je po vrhu vsega še detomor.
Pa so vse te stvari v Ljubljeni samo ozadje – čeprav grozljivo, za nekaj drugega. Za ljubezen v najrazličnejših odtenkih in smereh – najgostejša pa je tista, ki jo mati čuti do svojih otrok.
Prvo poglavje – najobsežnejše, najpomembnejše in osrednje, je odlično. V ostalih dveh je za moj okus malo preveč mistike, a vseeno zelo lepo branje.

Haruki Murakami: What I Talk About When I Talk About Running.

Knjižica je po mojem obvezno branje za vse Murakamijeve ljubitelje (kar nisem) in vse tiste, ki pomalem tečemo. Pravim pomalem, ker tistih mojih običajnih osem kilometrov nekajkrat na teden sploh ni tek v Murakamijevem smislu: tek je zanj nekaj, kar gre skozi desetletja, recimo šestkrat na teden, skupno kakšnih 200 ali 250 km na mesec.

Pol knjižice je pravzaprav čisto navaden vpogled v življenje nekega pisatelja, kar je super, preostala polovica pa vsakomur, ki ima v omari kakšne copate mizuno/asics/new balance/adidas/nike, pusti nekaj kosti za glodanje. Meni so ostale recimo raztezne vaje, v katere Murakami ne verjame prav preveč, pa nemara (še) počasnejši začetki teka in misel na tekaško letargijo, ki ga je zajela po sto kilometrih.

Preberite, če še niste.

Za Hishama Matarja pa sem odprl temo Man Booker 2011.

Končno sem se lotila knjige Caričina hči. Hvala bogu, da sem jo končno dobila.