Kaj beremo aprila?
Renato Baretić: Hotel Grand
Kot smo ugotavljali, so bila pričakovanja, ki so sledila fenomenalnemu Osmemu poverjeniku, za Baretića najbrž prava mora, z naše strani pa nerealna, kajti že soliden prvenec utegne biti breme, kaj šele tak, naravnost spektakularen uspeh. Ko sem nekako preživela razočaranje ob neverjetno bledem drugencu Govori mi o njej, so se mi pričakovanje naposled postavila v normalne okvire. Naj se spotoma pobaham, da moj izvod vsebuje ljubko posvetilo, in ne samo to, z avtorjem sem imela čast ob čiku ali dveh družno zmrzovati pred knjigarno in celo počvekati. Dandanes, ko je kajenje skorajda v rangu pedofilije, cigarete ljudi vsekakor povezujejo bolj kot Nokia.
Še h knjigi. Ne morem se strinjati s Kerstin, da je Hotel Grand boljši od Poverjenika, vsekakor pa se mi zdi veliko boljši od Govori mi o njej, knjigi, ki se je ne spominjam po ničemer drugem kot po avtorjevem imenu.
Osnovna ideja je fajn, deček, ki odrašča v kupleraju, pač ima kaj povedati, tudi komentarji testnih bralcev na blogu so fajn ideja, bi pa- če bi bila resnična obiskovalka tega bloga, imela tudi kaj pripomniti. Ne spoznam se sicer na desetletnike, ampak zdi se mi, čudno, da bi otrok pri teh letih imel težave s prehodom od spanja pri starših v lastno sobo. Če kaj, se mi to zdi strašno pozno (ta prehod sem z velikim ponosom opravila leta prej) – po drugi strani pa nekaj strani pozneje taisti otrok veselo korači spolnosti naproti. Fantek se mi je ves čas zdel bodisi preveč bodisi premalo zrel za svojo starost. Če so taka nihanja za najstnike celo značilna, pa se mi desetletniki sicer zdijo bolj “stabilna” bitja. Knjigi tudi ne bi škodil še kakšen bolj dramaturško usmerjen pregled, pa nekaj razmisleka o tempu. Vseeno pa gre za luštno branje, delo premore tudi odlična mesta, zato ne vidim prav nobenega razloga, da se ne bi znašla v moljevi počitniški torbi.
Ker smo nedavno razpravljali o prevajanju iz ex YU jezikov, samo še tole: strinjam se s Kerstin, da gre prevajalko (Đurđa Strsoglavec) pohvaliti. V branju prevoda sem uživala, pa čeprav prevodov iz ex YU skorajda ne berem – toliko pa le, da imajo dela, ki jih prevede ĐS, veliko več možnosti, da jih bom vzela v roke.
Prebrala sem Severnico nad Olimpom od Jelke Ovaska, knjiga je pravkar izšla, moram reči, da sem jo prebrala na dušek in ostala presenečena odprtih ust. Končno, da tudi na Slovenskem imamo roman, ki po fabuli seže daleč prek meja, saj se dogaja med Finsko in Grčijo. Mladinska knjiga jo sicer propagira kot ljubezensko-erotični roman za ljudi v zrelih letih, vendar je veliko več. Presneto poučna zgodba, ki sem jo na tem forumu že priporočila eni, ki išče idejo za darilo. Napisana je v izvrstnem, gladko tekočem in berljivem jeziku, na trenutke je lahkotno duhovita, pa razmišljujoča, dialogi so pa sploh odlični. Zabavno in koristno branje predvsem za vse v srednjih letih. Upam, da jo bodo prevedli vsaj v angleščino.
Lotevam se Osmega poverjenika – zaostajam, močno, samo zadnja leta sem brala samo strokovno literaturo in garala pri svojem delu, tako da zdaj brskam po starih temah tega foruma in iščem namige:))
Prej pa zaključila Vabilo na usmrtitev od Nabokova – uff:)) To bi bilo odlično za dramsko uprizoritev, nisem si mogla pomagati in sem si ves čas zgodbe zamišljala, kdo iz sng drama bi lahko igral katerega od junakov:) Kar videla sem oder in vse te odfliknjene scene, kakega bakovića, ki se ziblje na zidu, dragan bi bil lahko upravnik zapora…:)
Za moj rahlo konservativni okus je knjiga kar malo tu mač preskakovala v dimenzijah in mi je najedala – kot rečeno, na odru se mi zdi, da bi bilo to fantastično, samo potem sem se sprostila in se hahljala ob opisih. V bistvu pa priznam, da mi ni čisto jasno, a so ga potem res fentali ali ne – res je, da sem konec prebrala sredi enega seminarja, ki me je dolgočasil:)))
za iskanje globljih poant v knjigi sem bila prelena.
Potem pa ojoj, Pokora od McEwana…džizs krajst, no. Saj ne rečem, tip piše FANTASTIČNO, ampak se mi ga več ni dalo poslušat. Po polovici knjige, po glavnem preobratu, se mi ni več dalo ubadat z opisi čisto vsakega giba, ki ga naredi čisto vsak junak, in z nekimi wannabe filozofskimi poglabljanji v njihova notranja dogajanja. A dej no mir. Meni je delovalo prepotentno in samo-sebi-namensko, češ, poglejte, kako znam pisat. Nič ne rečem, znaš pisat, ampak zanimiv pa nisi – vsaj meni ne:)) tako da sem knjigo prelistala do konca in med balastom iskala drobce zgodbe, da dojamem, kaj se je potem dejansko ZGODILO:)
Potem polom, ki ga bom morda še rešila (enkrat, nekoč, ali pa bo za vmes, ko nimam kaj pametnejšega za počet), a najverjetneje bo uvrščeno med ‘odloženo’: Morska katedrala. Ja, me je premamilo, da je zgodovinski roman pa neka znanka se je ful navduševala…samo sem komaj grizla, ker so dialogi tako nezreli, opisi naštancani, tako razdrobljeni in tako moteče preskakujejo kot kaka igla na starem gramofonu, da moram včasih prav pomisliti, kje smo in kaj je bilo par vrstic prej in zakaj me to sploh zanima. Je žepnica in kupila sem si jo – ja, kupila!!! – da bom imela kaj brati na daljši poti na vlaku, ker sem nekako slutila, da je ne bo škoda, če jo kje pozabim:))
Na srečo sem pred odhodom na pot naredila test in jo malo začela brati – ter se po hitrem postopku namenila za na vlak kupit neko kriminalko, nazadnje pa po nasvetu prodajalke kupila Tisoč veličastnih sonc, kar je bila odlična odločitev. Po vrnitvi domov sem kupila še Tek za zmajem in jo z užitkom prebrala.
Nekje vmes je bil Carl Sagan: the demon haunted world – hvalnica znanosti na račun zametavanja vsega, kar presega pet čutov, s tem da je treba priznati, da ujame tisto skupno nit, ki si jo delita mistika in znanost, tako da tip ima neko zavest – samo sem se po parih poglavjih naveličala hvalisanja in posmehljivega tona do vsega, česar fizika ne more izmeriti ali narisati v grafu, če karikiram. Tako da spada med, recimo temu, ‘vmesno cono’, čaka na branje po delčkih ali pa bo odloženo.
Skratka, sedaj je pred mano Poverjenik, pa da vidimo…potem pa najbrž kake poljudno-strokovne knjige, ki me čakajo doma. Pa delo kliče…spet:)
pa tole bi morala najbrž spisati v marčevsko temo, kenede? naj mi bo oproščeno.
@Modro nebo: Naj ti priporočim ogled filma POKORA. Sama knjige nisem brala, sem pa ravno zaradi priporočil tega foruma segla po filmu. No, film je meni mega, eden tistih, ki se te res globoko dotaknejo, ki ti ne zbledijo, ki ti vzbudijo kurjo polt in tudi solze …
V ta rang – oprostite mi, ker težim s filmi – bi dala še vsekakor FRIDO in RAZSUTE DELCE. Slednja je po knjigi – Ubežni delci – ki sem jo prav tako prebrala. Knjiga je za tukajšnje sladokusce pravi posladek; film pa je itak čista poezija. Pa ne v kakem dolgočasnem smislu! Enostavno te zgrabi; te boža in tolče hkrati, boli. Zlasti če si prej prebral knjigo in poznaš konec.
Tek za zmajem – no, to pa sem jaz odložila. Pa ne zato, ker ne bi bilo berljivo; ampak ko sem prišla do prizora (dokaj na začetku), kjer
POZOR, SPOJLER
fant nedejavno opazuje, kako mu posiljujejo prijatelja, sem odložila. Najbrž sem z leti postala res preobčutljiva. Preprosto nisem hotela več brati zgodbe tipa, ki je storil nekaj takega. Hehe, premaknjeno, kajne? Ampak res sem si zaželela čisto drugačnega junaka.
Kerstin
Zanimivo tvoje doživljanje junaka pri Teku za zmajem – pazi SPOILER! – ravno ta scena, ta njegov ‘moralni zlom’ je potem gonilo cele zgodbe. Seveda je abotno, da je samo gledal – no, menda si je pest zgrizel do krvi:)), vendar meni je bilo všeč, kako je to predstavljeno – precej simpl in zelo realistično s strani dečka, ki ni hotel biti hudo premlaten:) Kdor je kdaj doživel šikaniranje – in v tem primeru je šlo za dobesedno brutalnost – s strani starejših in močnejših otrok, da o sociopatih ne govorimo, to lahko zelo razume, pa morala gor ali dol.
Pa seveda, hotel je rešit tistega zmaja, da ga pokaže očetu – te dinamike potrjevanja staršem so bile meni precej dobro predstavljene, morda malo klišejske, a klišejske v bistvu zato ker so tako resnične in vseprisotne.
Skratka, ta njegov ‘greh’ je motor zgodbe in pot do odpuščanja samemu sebi je dolga…tako da ni zgolj ‘tip, ki je storil nekaj takega’, ampak tip, ki se mu je zaradi tega hudo obrnilo celo življenje, ki je zaradi tega trpel, zdravljenje je pa prineslo tudi to, da je dobil tisto, čemur se je hotel pri tisti sceni izognit…
No, seveda imamo vsi svoje notranje vzvode, na katere prenesemo pritiske ali pa ne. In navsezadnje svoj individualen okus.
Hvala za priporočilo filma, ga bom izbrskala in si ga ogledala!
p.s. – če te je scena tako presunila, da te je odvrnila od branja, ti morda čisto tako’ dobrohotno’:) vseeno povabim, da prebereš do konca…:) – ker ko se nas take stvari tako dotaknejo, je morda v nas nek ‘žep’, kjer sami nosimo nekaj bolečega; morda če sprejmeš tega junaka in se vživiš v njegovo zgodbo – ker, kot rečeno, odskočni kamen knjige je nekako v tej sceni – boš morda sama pri sebi kaj predelala ali sprostila? Ne vem, samo namig, govorim na pamet, ne vzemi preresno:)
Ampak verjemi, ta scena ni samo tako mimogrede not, da bo knjiga bolj presunljiva, ampak zažene celo dinamiko in je kot en boleč zagnojen trn, ki ga junak počasi zdravi, ob soočanju s seboj in preteklostjo…kot rečeno, samo namig, zgodba ni slaba in vleče, morda bo tudi zate kaj notri in bi bilo škoda, da jo zamudiš. Zgolj namig, vsekakor pa sledi svojemu okusu in feelingu. Je tudi še dosti drugih dobrih knjig, kajne?:)
Nekako se napol matram s Črno-belo pisanim kratkim zgodbam J. Harris. Ne vem, po kakšnem ključu sem si zaželela zgodb; res je, da jih že dolgo nisem imela v rokah. In so mi te mimogrede prišle pod roko, pa ker njenega še nisem prebrala nič, sem ji dala šanso. Pa — mnjah, mlačno oz. malo se mi zatika. Zgodbe so ravno toliko bizarne/čudaške/nerealne, da me po eni strani še vlečejo, po drugi pa mi je to zoprno do te mere, da nimam preveč veselja brat, čisto odvrnile me pa še niso. Mogoče jih bom odložila pred koncem, mogoče mi uspe prebrat vse. En plusek ji pa dam – na parih mestih sem našla zanimive odlomke, ki so mi bili blizu oz. sem se z zapisanim kar prececej strinjala. Eden takih je ta, ki ga uporabljajo za reklamo/opis na zadnji strani:
“Tu in tam so se zamenjali kostumi ali lokacija; zgodbe pa niso nikoli umrle, le približno na vsako generacijo oživijo znova in se rodijo v drugačen čas ali slog.”
Spet ena od knjig, ki sem jih prebrala po priporočilu Knjižnih moljev in mi za to ni bilo žal:
Renato Baretić: Osmi poverjenik
Fajn. Zabavno branje, ki proti koncu postaja vse bolj resno. Jasno, da je knjiga postala uspešnica! Liki so simpatični, otok Trećić pa idealno ozadje za malo čudaške, a vendar večinoma zelo realistične zgodbe. Najbolj mi je bil všeč – jasno – Tonin, čeprav tudi naslovni junak ni slab. Tekom knjige je naredil velik kakovostni preobrat. V začetku me je precej motila “trećićanščina”, ki naj bi bila sicer ena glavnih prednosti knjige, pa “pravi Siniša”, a potem mi je steklo in mi postalo jasno, da sta nujna sestavna dela knjige.
Vsa čast prevajalki. Tista angleščina po principu “piši, kakor govoriš” pa četudi po dve besedi skupaj, je dobra ideja.
Več (pri)znanih sodobnih hrvaških avtorjev: Slobodni udarac – nogometne priče
Zgodbe, tako in drugače ter bolj in manj povezane z nogometom, so zelo ZELO različne, vendar vse vsaj berljive. Še najmanj sta me pritegnili obe ženski avtorici, ki knjigo začenjata (jao, priznam, ob Juliji Matanović sem knjigo skoraj odložila – definitivno najšibkejši člen te naveze) oziroma končujeta. Kot da sta hoteli potrditi nebulozo, da fuzbal ni za ženske ;-). Goranu Tribusonu sem se do sedaj izogibala – njegova kratka zgodba sicer ni slaba, a se mi je potrdilo to, kar sem nekako sumila že ves čas: enostavno ni moj tip. Me moti ta silna želja biti duhovit, pa magari na silo. Se ga bom ogibala še naprej. Dežulović klasično fajn, edino malo deja vujevsko deluje splet nesporazumov (beri: tako nekako je zapletel tudi Jebo sad…). Prijetno presenečenje so nekateri avtorji, za katere še nisem slišala (no, saj tudi ne morem trditi, da ne vem kako budno spremljam hrvaško sceno): Jurica Pavičić, Borivoj Radaković, Simo Mraović in Delimir Rešicki.
Tudi jaz končala Osmega poverjenika:) Ni me ravno presunil, a dovolj zabaven – sploh na začetku sem se mestoma prav krohotala (du ju parlare kroejšn? jojojojoj:))))) – da vleče. Všeč mi je, da ne zaide v preveliko patetiko ali v deljenje kakih ‘globokih spoznanj’ (čeprav sem ter tja sijejo ven iz dokaj iskrenih doživljanj junaka), ampak vse ohranja preprosto, življenjsko in sceni primerno.
Kul.
Zdaj pa čas, da spoznam, zakaj je Millennium tak hit:) Začenjam z the girl with the dragon tattoo. Upam, da je dovolj napeto, a hkrati nenasilno za IQ, ker moram vmes brat zadeve v zvezi s ‘stroko’:)
hehe, fino, čakam(-o) komentarje 🙂 mene še vedno čakajo filmi, ker mi jih moj še ni *priskrbel* :D[/quote]
ej, a veš, da se nisem lotila:)) ker me je potem s police premamil en francoski roman od Dai Sijie, Par une nuit ou la lune ne s’est pas levee (akcentov ne pišem, se mi jih ne da brskat na tipkovnici:)) – obstaja sicer slovenski prevod, Neke noči, ko luna ni vzšla.
Tako da sedaj grem v zgodbo o nekem skrivnostnem kaligrafskem zvitku:) Vendar – po svoji stari navadi bom brala več knjig naenkrat, tako da za zvečer, ko možgani ne delajo več, se lotim Larssona – samo da ne bom potem do dveh zjutraj brala:DDD Poročam!:))
Modro nebo (to bi raje napisala na zasebno, pa si neprijavljena :)),
hvala, si me sfirbcala, bom o priliki še enkrat posegla po knjigi. Možno je tudi, da tajming ni bil pravi, saj sem tik pred to knjigo prebrala dve, v katerih je bil glavni “junak” tudi tak, da se mi je upiral … in ko sem potem naletela na tisto sceno, sem si rekla, za božjo voljo, avtorji, pa imejte vsaj malo radi svoje junake, no. 🙂 In taki prizori me običajno še lep čas preganjajo (kot sem zapisala že v primeru Zoje v knjigi Mesto tatov, no, tisti prizor je presunil tudi nekaj moljev, če se prav spomnim), in to resno, tako da nekako bežim od njih, če se le da. Verjetno se preveč poistovetim z vlogo žrtve.
Skratka, ko poskusim naprej, ti sporočim.
Kerstin
Gerard Donovan: Julius Winsome
Nekoč se je moja muca vrnila s potepa in mijavkala, kot da jo dajejo iz kože. Ko sva jo vzela v roke, se je izkazalo, da se pod dlako skriva – žica. Idiot (dva?) jo je tako na tesno obvil z žico, da je premer njenega “pasu” znašal borih nekaj centimetrov, za kar se je moral hudo potruditi. Da bi žica muco dovolj tesno stiskala, si je pri “zavezovanju” najbrž pomagal s kleščami ali kakim drugim orodjem.
Kaj je prvo, kar človek poreče, ko se zgodi kaj takega? Seveda: “Ubil bi ga!” No, v takih primerih navadno ostane pri besedah, pri junaku tele knjige pa ne.
Blag samotar v družbi psa živi v gozdovih severnega Maina, preživlja se z vrtnarskimi in avtomehaničnimi opravili. V prostem času goji cvetje in prebira knjige iz bogate podedovane knjižnice, ki vsebuje 3282 enot, pretežno klasikov. Za seboj ima dve izgubi – smrt očeta in konec ljubezenskega razmerja. Kljub temu zmore živeti mirno življenje brez večjih pretresov, če že ne srečen, pa vsaj ne nesrečen. Dokler nekega dne ne najde svojega psa – umirajočega, od blizu ustreljenega s šibrenico. Na tej točki delo ponudi razmislek o žalovanju, maščevalnosti, nasilju …
Ključna odlika knjige se skriva v slogu, atmosferi. Redkobesedna, zadržana, že kar skopa pisava s pridihom poetike me je zanesljivo in hitro pripeljala do odprtega konca tega presunljivega dela.