Kaj berejo srednješolci
domače branje, OK. to morajo, da bi pa samoiniciativno brali bogdana novaka, janjo vidmar in kar se še našteva tehkao mladinskih slo piscev, pa malo dvomim.
mi smo v gimnaziji brali kaj več – seveda tisti, ki smo sploh brali. recimo vonneguta, zamjatina, orwella, bradburyja in podobne kultne knjige, ki so krožile med nami.
upam, da je danes podobno.
Bi se strinjala s Pilgrimom.
Tri četrtine jih bere domače branje/čtivo ali kako se temu reče – in to je to.
Preostala četrtina se pa najbrž razdeli na dve osmini:
Prva osminka bere ljubavno/pustolovsko/krimi/ZF-smetje.
Drugo osminko sestavljajo že skoraj profesionalni molji, ki prav v teh letih grizejo KLJUČNE knjige svojega življenja. Čez nekaj let bodo najbrž že z nami!
No, tako nekako je zgledalo, ko sem bila v gimnaziji, ampak frendi, ki imajo že najstnike, pravijo, da je zdaj podobno.
@Katja10:
in kam sodijo npr. antiutopija Jevgenija Zamjatina MI pa 1984 in Živalska farma Georga Orwella? Med ” ljubavno/pustolovsko/krimi/ZF-smetje” ali med “KLJUČNE knjige življenja” ?
Včasih mladinske literature sploh ni bilo, vsaj ne v takšni količini, kot je na voljo zdaj in ne verjamem, da je popolnoma vsa literatura, ki se prišteva pod mladinsko ljubavno/pustolovsko/krimi in podobno sranje. Tu gre za čisto drugačno zvrst, ki se drugače tretira in mislim, da se mladinski pisatelji, tako domači kot tuji ne bi strinjali, da so sranje in da veljajo le tisti, ki pišejo za odrasle. Pa tudi pri odraslih žal nimajo vsi iq 130 ali tako močno razvit, da bi prebavili vsa duševna sranja piscev, če jih že ločujemo na sranje takšno ali drugačno. To je vsaj moje mnenje in lahko povem, da imam dva najstnika, tudi srednješolca, ki posežeta po takšni in drugačni literaturi, tudi po naši mladinski.
@Pilgrim: nisem se dobro izrazila … se globoko opravičujem, tebi in drugim!
V mislih sem imela smetje ZNOTRAJ posameznih žanrov, ne kar celotnih žanrov, bog ne daj!
Mina41, imaš sicer prav, kar se tiče količine in kvalitete mladinske literature danes. Ampak tudi v naših časih je bilo nekaj dobrih mladinskih knjig bilo (kar vprašaj Tora, ki ravno ponovno bere V sedemnajstem :-)). Samo tisti, ki smo kasneje postali molji, smo to brali že v osnovni šoli, vzporedno z A. Christie in V. Holt :-). In v srednji šoli smo res brali “odrasle” knjige. Tisti, ki maldinskih knjig niso brali v OŠ, jih tudi v srednji šoli niso, verjemi. In ne vidim razloga, da bi bilo danes drugače…
Mina, absolutno se strinjam s tabo, da je danes izbira neprimerno večja in bolj pestra od tiste, ki je bila na voljo v naših časih. In priznam ne samo to, da vedno znova prebiram knjige, ki sem jih prebirala kot srednješolka, ampak tudi to, da, čeprav berem približno vse po vrsti, kar mi pride pod roke itd., najbolj intenzivno sledim prav mladinskemu žanru (in ZF, ampak to ni tema). Preberem tudi čisto vse, kar si naša 9-letnica sposodi v knjižnicah, čeprav je kakšna stvar nekoliko pod kritično mejo prebavljivosti za odraslega 🙂
Kara, pomagati pa ne vem, poznam samo ene par srednješolcev, pa mi je eden bolj čuden od drugega: eden bere izključno v angleščini, eden bere samo fantasy tipa Tolkien, Coifer itd., ena bere vse po vrsti, ena nič …
Mogoče bi lahko v svoji (in še kakšni) knjižnici povprašala, kaj si srednješolci največ sposojajo, knjižnice vodijo tudi statistike. Nekaj jih je tudi na cobissu, , ampak boš imela precej dela z ugibanjem, kaj bi sodilo tudi med srednješolsko branje.
Kitty
Statistika izposoje ne pove ničesar, pa saj vemo, kako je s statistikami …
Pove zgolj in samo, kaj je trenutno na vrsti za domače branje, tega, ali punce & fantje pred spanjem berejo teoretsko psihoanalizo, fantazijske romane, Victorio Holt ali Zamjatina, pa iz takšnih seznamov – žal – ni mogoče razbrati 😉
Domače branje berejo z odporom, konec koncev smo ga tudi mi (vsaj večina). Obnove in podobne reči poberejo dol z interneta, če pa že pišejo kak spis, pa knjigo preberejo. Zakaj, ker jim večina knjig pri domačem branju enostavno ne potegne in jih morajo brat praktično “pod prisilo”. No, vsaj tako stanje je pri sestri, ki sicer požira vse ostale knjige, čeprav morda večino lahkotnega branja, pa vseeno. Konec koncev ne morem soditi, kaj je dobra knjiga zanjo, če ji to ustreza, naj pač tisto bere. Bolj se mi zdi pomembno dejstvo, da bere, kar izvira že iz zgodnjega otroštva, tako da ima razvito bralno kulturo. Ko jo pa prime, se pa loti tudi kakšne klasike.
z odporom smo brali, ja, he, he.
sam se s v srednji šoli iz obupa v poizkusu končno dobiti eno malo boljšo oceno javil za seminarsko in sicer je bila prosta samo še Sveta Ivana tistega Bernarda Shawa. in potem je nisem in nisem mogel prebrati, tako se mi je upirala, pa sem za seminar malo prepisal iz spremne besede, kdo vse jo je že prevajal, kje je izšla, kdaj je bil kak ponatis, če je bila izdaja broširana ali vezana in podobno.
učiteljica je znorela in najverjetneje sem edini v zgodovini tiste gimnazije dobil za seminar domačega čtiva 1.
Meni je bila pa Sveta Ivana zelo všeč. :)))) Tako kot vse od Shawa. In sem jo brala tudi tam nekje v gimnaziji.
Sem pa imela podobno izkušnjo s Škrlatnim znamenjem. Prebrala prvič pri 14 (ja, vem, čisto prekmalu) in knjiga se mi je dobesedno zagnusila. Ko sem jo kasneje morala prebrati, enostavno ni šlo. Nekajkrat sem neuspešno začela in potem v šoli nekako zblefirala. Nato sem jo post festum (odpor se je čudežno zmanjšal) nekako uspela prebrati do konca. In na zadnjih straneh ugotovila, da mi prekleta knjiga počasi postaja všeč!!!
Tudi jaz sem ena od tistih, ki je knjige goltala, seveda ne tistih, ki so bile za domače branje, pa čeprav sem bila že kot smrklja “zahtevna” bralka.
Ampak ne, to, kar smo imeli za domače branje, mi ni šlo. Pa ne, da ne bi hotela “iz principa” – ni šlo. Svetle izjeme, ki se je ta hip spominjam, so npr. Slavko Grum, deloma Cankar, tudi Kosovel, ki sem ga od nekdaj naravnost ljubila. Vrhunec neberljivosti sta mi predstavljala Ivan Tavčar in Miško Kranjec.
Hecno, vedno sem bila najhujša bralka v razredu, o knjigah sem nenehno debatirala s profesorjem, ampak ko je prišlo do domačega branja, je tudi ta obupal nad mano, saj sem oddajala enake prepisane obnove kot drugi 😉
Mi smo imeli pa v srednji šoli seznam kakih 150 knjig in smo lahko za domače branje izbirali sami, kaj in koliko bomo prebrali. Minimum je bil kakšna 4 dela na leto, ampak veljale so tudi npr. Molierove drame, ki so res kratke. Če pa si prebral 3 ali 5 del za domače branje, si dobil eno petico. No, ko sem za domače branje prebrala Najlepše antične pripovedke, sem kar direktno dobila petico. Drugače pa sem brala ogromno s tega seznama, pa ogromno predvsem lažjih romanov še zraven. Če bi tedaj obstajalo toliko prevedene fantazijske literature kot sedaj, bi verjetno vse to prebrala na mah (tako pa sem ostala pri oboževanju Stokerjevega Dracule).