Just friends
Danes sem med surfanjem po internetu prvič v življenju kliknila na tole gospodično: http://www.siol.net/priloge/kolumne/veronika_podgorsek/2014/09/zgolj_prijatelja.aspx
Pritegnil me je naslov. Ne strinjam se čisto z vsem (predvsem z vzrokom za ločitve, kjer se da statistične podatke interpretirati tako ali drugače….). Zanimivo pa mi je, da nekdo, ki se profesionalno ukvarja z odnosi, vidi toliko “ziheraštva” pri svojih pacientih, in to opredeli kot značilnost današnje družbe.
Mi je pa zelo blizu njena ideja o strahu pred tveganjem. Vsakokrat ko se opečeš, se ognja malo bolj bojiš in si malo bolj previden. Morda se mi je zato vedno po malem zdelo, da so ločeni (in otroci ločenih…?) bolj previdni, morda celo novemu odnosu manj (slepo?) predani, bolj pozorni in v “pripravljenosti”, da pobegnejo, preden se stvar razvije do te mere, da bi se ornk opekli. ALi pa tako zaščiteni, da se zadeva nikoli ne more razviti do te mere, da bi se ornk opekli.
Any thoughts?
Jaz pa sem prebrala članek.
Komentar: moški, ki se ne ozirate na občutke ženske, pripravite se, po 50 letu (ženske), torej v svoji starosti, ko boste najbolj potrebni neke pomoči, prijateljstva, sobivanja, boste (lahko) sami. Moja ocena, lažje je biti sam pri starosti 25 let, kot pri starosti 55 let (in več).
In kar mi vedno znova poraja pomislek oz. tega nikoli ne razumem: Da se je potrebno boriti. Boriti za kaj? Če lete in leta živiš v vedno znova neugodnem partnerstvu, za kaj bi se potem boril?
Aha, spet ena terapevtka. Nisem šla vsega brati. Rečem lahko le to. Kdo se ni pripravljen ukvarjati s svojim lajfom, sprejemati tudi padce, se iz njih kaj naučiti, mu ne bo nič pomagalo, da bi se kaj spremenilo na bolje (če je to sploh potrebno). Nekateri bodo večni zagrenjeneži, ampak to je njihova posebnost, ne vedno splet okoliščin (na kar se tako radi opirajo):
Hmm, če človek da nek link v temo, je to morda zato, ker potrebuješ za kompetentno komentiranje INFORMACIJE, KI SO NA TEM LINKU!!!
Saj ni Vojna in mir …. :/
Kaj pa menite o tisti njeni razlagi, da ženske po rodni dobi zaradi sprememb v delovanju telesa niso več “programirane” za “skrb” – v naravi naj bi se to nanašalo predvsem na otroke, v realnosti pa se to odraža tudi v odnosu do partnerja…?
Zna biti kaj na tem, ampak, če je to res le posledica sprememb nekih hormonov, potem ljudje tako ali tako nismo drugega, kot neka lutka s katerimi upravljajo hormoni oziroma telo samo.
Hormonski in čustveni ritem življenja ženske
Do zrelih let je energija ženske usmerjena k skrbi za druge. Deloma njeni hormoni hranijo njen nagon po vzgajanju, njeno predanost povezanosti in harmoniji v njenem svetu. Toda 2 – 3 dni v mesecu (tik pred in v začetku menstruacije) pride do hormonskega predaha – pajčolan med našim zavednim in nezavednim postane prosojnejši in notranji glas nas opozarja na lastne potrebe, ki ne morejo biti vedno podrejene tistim, ki jih imamo rade. Medicinske raziskave so to potrdile (dr. Terese Benedik in dr. Boris Rubenstein). V drugi polovici menstrualnega cikla se aktivirajo bolj intuitivni deli naših možganov in nam dajo povratne informacije o stanju našega notranjega življenja.
• Menstruacijski ciklusi – večino rodne dobe so sledeči si menstrualni ciklusi razdeljeni na dvoje: v prvi polovici ciklusa se pripravljamo na rojstvo nekoga ali nečesa, v drugi polovici pa se pripravljamo na rojstvo sebe. 2-3 dni v mesecu (pred in v začetku menstruacije) pride do hormonskega predaha – glas duše nas nežno opozarja na naše potrebe. To je IZMENICNI TOK MODROSTI.
• V predmenopavzi se hormonski predahi daljšajo in tako preidemo polagoma v ENOSMERNI TOK MODROSTI. Menopavza nas biološko nagovarja, da si vzamemo “pavzo” od vsega, si najdemo malo miru pred motnjami in zahtevami in razmislimo o preteklosti in prihodnosti. Čeprav se te sanje zdijo nedosegljive (v času, ko otroci še niso odšli, starši pa že potrebujejo pomoč in skrb) si v rednici vsaka ženska lahko najde zatočišče v svojem okolju. Ko se odločimo, da bomo naredile ta prvi korak, dobimo možnost za razvoj na novo odkritega občutka sebe in smisla svojega življenja.
Ženska je biološko programirana tako, da jo je lažje nadzorovati – intelektualno, duševno in družbeno – v času rodne dobe. Ko ustvarja dom in družino, je njena osnovna skrb ohranjanje ravnotežja in miru. Zdi se, da nagonsko ve, da je bolje sklepati kompromise, da bi dobila vso podporo, ki jo lahko dobi. (raziskava na Švedskem je ugotovila, da je pri ženskah – samohranilkah –70% večje tveganje prezgodnje smrti kot pri materah s partnerjih; tveganost prezgodnje smrtnosti je enaka ne glede na družbeno – ekonomske in zdravstvene dejavnike. Torej si ne očitajte, če ste dolgo vztrajale v zvezi, za katero ste čutile, da za vas ni najboljša – tako smo programirane, dokler »mladici« ne dorastejo).
Ko ženska stopi v menopavzo, izstopi iz vloge rojevanja in skrbi za druge. To ne pomeni, da ni več dobra skrbnica, pač pa v večji meri sama odloča, kam bo usmerila svojo ustvarjalno energijo.
http://www.svetujem.com/index.php?option=com_content&task=view&id=17&Itemid=28
O “skrbi” za partnerja:
Moški išče vse življenje. Išče, kar ga veže v krog. Išče Wakan Tanko. Odide na hrib, sam, in zaprosi za videnje. Vpraša: “Kaj je smisel mojega življenja?” Nato čaka, da mu velika skrivnost odgovori in pokaže pot. Vse do smrti sledi tej poti, vedno sega navzven, vedno je nemiren.
Ženska ve, kje stoji. Pozna korenine vsega. Zato reče svojemu moškemu: “Ni ti treba odleteti, da bi spoznal sveto. Tu je, vzdolž vsega drugega. Tudi sveti čas je tu, tik za meglo vsakdanjega časa.”
Svet je sestavljen iz obeh delov. Moški ima videnje. Prebudi žensko iz spanja. Ona vedno živi pod oblaki in on jo povleče, da poleti z njim. Reče ji: “V življenju ne gre le za to.” In ko moški postane kot ptič in poletava od gnezda do gnezda, od odkritja do odkritja in je ves čas nemiren, mu ona pove, da je dom tam, kjer je srce.
Moški potrebuje žensko in ženska potrebuje moškega. Ptič se rodi, da bi letel po zraku, vendar potrebuje močno drevo, zakoreninjeno v tleh. Ženska se sicer rodi s svetim prostorom v sebi, a mora raziskati zunanjega, preden ga lahko odkrije v sebi.
(Priscilla Cogan: Stara pajkovka)
http://www.emka.si/stara-pajkovka/PR/27800
Je mogoče v ozadju vseh teh idej in vprašanj, kakšna želja po “prijatelju” ? 🙂 [/quote][/quote]
Niti slučajno 🙂
Dvomim, da bom kdaj imela kakšno takšno željo … nisem človek kompromisov in vmesnih rešitev, hitro sem se naučila, da je v odnosih treba tvegati in to vedno znova počnem. V dobrem in slabem.
Hormonski in čustveni ritem življenja ženske
Do zrelih let je energija ženske usmerjena k skrbi za druge. Deloma njeni hormoni hranijo njen nagon po vzgajanju, njeno predanost povezanosti in harmoniji v njenem svetu. Toda 2 – 3 dni v mesecu (tik pred in v začetku menstruacije) pride do hormonskega predaha – pajčolan med našim zavednim in nezavednim postane prosojnejši in notranji glas nas opozarja na lastne potrebe, ki ne morejo biti vedno podrejene tistim, ki jih imamo rade. Medicinske raziskave so to potrdile (dr. Terese Benedik in dr. Boris Rubenstein). V drugi polovici menstrualnega cikla se aktivirajo bolj intuitivni deli naših možganov in nam dajo povratne informacije o stanju našega notranjega življenja.
• Menstruacijski ciklusi – večino rodne dobe so sledeči si menstrualni ciklusi razdeljeni na dvoje: v prvi polovici ciklusa se pripravljamo na rojstvo nekoga ali nečesa, v drugi polovici pa se pripravljamo na rojstvo sebe. 2-3 dni v mesecu (pred in v začetku menstruacije) pride do hormonskega predaha – glas duše nas nežno opozarja na naše potrebe. To je IZMENICNI TOK MODROSTI.
• V predmenopavzi se hormonski predahi daljšajo in tako preidemo polagoma v ENOSMERNI TOK MODROSTI. Menopavza nas biološko nagovarja, da si vzamemo “pavzo” od vsega, si najdemo malo miru pred motnjami in zahtevami in razmislimo o preteklosti in prihodnosti. Čeprav se te sanje zdijo nedosegljive (v času, ko otroci še niso odšli, starši pa že potrebujejo pomoč in skrb) si v rednici vsaka ženska lahko najde zatočišče v svojem okolju. Ko se odločimo, da bomo naredile ta prvi korak, dobimo možnost za razvoj na novo odkritega občutka sebe in smisla svojega življenja.
Ženska je biološko programirana tako, da jo je lažje nadzorovati – intelektualno, duševno in družbeno – v času rodne dobe. Ko ustvarja dom in družino, je njena osnovna skrb ohranjanje ravnotežja in miru. Zdi se, da nagonsko ve, da je bolje sklepati kompromise, da bi dobila vso podporo, ki jo lahko dobi. (raziskava na Švedskem je ugotovila, da je pri ženskah – samohranilkah –70% večje tveganje prezgodnje smrti kot pri materah s partnerjih; tveganost prezgodnje smrtnosti je enaka ne glede na družbeno – ekonomske in zdravstvene dejavnike. Torej si ne očitajte, če ste dolgo vztrajale v zvezi, za katero ste čutile, da za vas ni najboljša – tako smo programirane, dokler »mladici« ne dorastejo).
Ko ženska stopi v menopavzo, izstopi iz vloge rojevanja in skrbi za druge. To ne pomeni, da ni več dobra skrbnica, pač pa v večji meri sama odloča, kam bo usmerila svojo ustvarjalno energijo.
http://www.svetujem.com/index.php?option=com_content&task=view&id=17&Itemid=28%5B/quote%5D
Torej, če povzamem: takšna kot je ženska v obdobju PMS, takšna bo ves čas po koncu rodne dobe… ?
Jaz se s tem ne strinjam ravno. Kot tudi že sama ugotavlja, z individualnim vzajemnim ujemanjem se včasih ni nihče ubadal. To pomeni, da bi morali biti starši današnjih ziherašev še bolj ziheraški. Ker, česa vse so se šele oni nagledali…
Pa tudi tole o strahu pred tveganjem. Ne verjamem, da je temu ravno tako. Prej bi rekla, da ljudje kakšnih globljih čustev niti niso več zmožni. Že če samo pogledaš teme, ki jih odpirajo samski. Še nihče ni napisal, da bi rad srečal nekoga, ki bi mu spodnesel tla pod nogami. Kje pa! Tisti, ki se cenijo bolj, bi radi zgolj tip-top manekena, tisti drugi, ki se malo manj (ali pa jim teče že voda v grlo), bi pa pristali tudi na malo kariesa. Samo da je. In to krhko vez, ki jo lahko ustvarijo z enim, jo lahko tudi z drugim in tretjim ali četrtim, zato tudi na veliko zapuščajo in so pogosto zapuščeni. Ker to niso niti friend-i, to so bolj znanci.
Pa da ne bo pomote. Nikakor ne podpiram tistega dokler naju smrt ne loči. To zaprisego bi bilo treba celo z zakonom prepovedati. Ker je še vedno veliko takšnih, ki vztrajajo v zanič zvezah in čakajo na tisto odrešujočo smrt, kot bi bila to edina možnost, da zaživijo na novo. V zadnjem času pa tisti najbolj neučakani poiščejo celo metodo, da ta nastopi še prej.
Tukaj sta 2 ekstrema, ko nekdo išče samo takšne partnerje, govorim seveda za več, da mu “spodnašajo tla pod nogami”, potem 1 ne bo nikoli dovolj za gradnjo stalne oz. stabilne zveze; po drugi strani pa spet skrajnost zapiranja, pogosto pri ženskah, ki se ne upajo spustiti v zvezo, da ne bi izgubile kontrole in se čustveno predajale ter tako postale ranljive, odvisne, prizadete…, in tako ostanejo samske, ker zvezo z moški opredelijo zgolj logično, razumsko ali opisno: kakšen naj bo, kako visok naj bo, kakšno glasbo naj posluša, na katero stran si naj počeše lase… 🙂
Ni gospodična. Čeprav, priznam, natanko tako izgleda in to sploh ne slabo za 35 let staro, no, ne staro, to je, 35 let mlado žensko v najboljših letih. :-). Gre za Veroniko, do nedavnega Seles, družinsko in zakonsko terapevtko, pogumno poročeno drugič kot Podgoršek.
http://med.over.net/forum5/read.php?151,9392030
Morda bi lahko privoščljivo rekli, da je kovačeva kobila … bosa? Ali pa, da če ni bosa, sploh ne zna svetovati kovaču, kako se (jo) dobro podkuje? 🙂 Nič od tega. Morda ni več bosa…
http://www.revijaobrazi.si/2011/11/specialistka-za-varanje/
Pred sabo ne moreš pobegniti in vzorci pridejo, vzorci počasi pritečejo za tabo, pa če še tako hitro tečeš, smučaš ali jahaš. 🙂 Pobegi na lepše ali pa glava v pesek in rit v luft, dokler ne mine :-), to ni prava rešitev. Najboljši recept je; ne bežati pred sabo, ustaviti se, se pogumno obrniti, se soočati sam s sabo in vsem, kar teče za tabo in v tem boju zmagati, če se da pošteno in pravično, ter iti naprej z mirom v srcu. Največji junak je tisti, ki se upa sočiti sam s sabo, z vsem, kar je in kar nosi s sabo kot dediščino svoje preteklosti, v genomu in Egu in za kar morda ni sam nič kriv…
Torej, ni dobrega zakonskega terapevta, ki ni vsaj enkrat srečno ločen. Ne vidim v tem nič slabega, zgolj pogum in potrditev teorije o vzorcih na še enem konkretnem primeru. Seveda, če mu to preide v navado, potem ni več dober terapevt. 🙂 Čeprav, morda pa bo čas pokazal še kaj arheoloških najdišč.
🙂
Lep pozdrav
marinec
Samski so samski z razlogom.
Zaradi teh samskih, ki v sebi nosijo ogromno razočaranja in bolečine, še ne pomeni, da ljudje na splošno niso sposobni globljih čustev.
Seveda pa je tudi čustvena bolečina globlje čustvo. In takšen človek rabi res razumevajočo osebo, ki bi ji lahko ozdravila čustvene rane. Takšnih pa je v tej zmaterializirani in popredmeteni družbi zelo malo. Manj druženja med mladimi in kontaktiranje le preko neta, ima svojo ceno.
Forum je zaprt za komentiranje.