Junijsko branje
Tom Rob Smith: Otrok 44
Odlično branje – nekaj med osebno dramo, kriminalko in politično dramo. Skozi življenjske zgodbe je prikazan železni stalinizem, ki je v imenu države in ljubezni do nje pokončal toliko nedolžnih (sprašujem se, ali je bilo prav čisto zares tako hudo – verjetno da?). Grozljive razmere (bivanjske, politične, osebne) porodijo raznovrstne odklone od tega, kar stalinizem imenuje normalno. Svet, v katerem je lahko vsakdo, še vaša gluhonema stara mama, vohun. In za ljubezen skoraj ni prostora. Sprevrženi morilec ima tako rekoč povsem proste roke, da mori otroke širom po Sovjetski zvezi …
Nadvse priporočam, tudi če kriminalk ne berete, saj je to le ena od “podstav” romana.
Kate Atkinson: Life After Life
Včeraj sicer ni dobila Women’s prize for fiction (do letos imenovane Orange, naslednja tri leta pa Bailey’s), a knjiga je vseeno odlična in več kot vredna branja. Upam si celo trditi, da je verjetno boljša od zmagovalke (A.M. Homes: May We Be Forgiven?).
Kako bi bilo, če bi obstajala nekakšna reinkarnacija? Kako bi živeli, če bi imeli več možnosti, kako preživeti svoje življenje? Bi bilo življenje vedno bolj kakovostno in boljše za nas in našo okolico? To so vprašanja, s katerimi se poigrava pisateljica.
Knjiga pokaže, kako pomembne so lahko posamezne, na videz nepomembne odločitve in kako se lahko zaradi njih tok našega življenja popolnoma spremeni. Glede na to, kako se glavna junakinja odloča, spremljamo več vzporednih zgodb, ki se dogajajo od leta 1911 do leta 1967. Te zgodbe variirajo tako zelo, da glavna junakinja v eni od njih preživi 2.svetovno vojno v Nemčiji in to zelo blizu samemu Fürerju, v drugi pa v Londonu. Zgodba iz Londona pa se spet razdeli v dva kraka – v enem Ursula izpod ruševin rešuje žrtve bombandiranja, v drugi je sama žrtev bombandiranja in sicer v isti ulici in kleti, kjer pozneje sodeluje v reševalni akciji. Tako pride do zanimivih primerjav med različnimi vidiki enih in istih dogodkov z enimi in istimi osebami.
To je bilo moje prvo srečanje s Kate Atkinson in glede na prijetno izkušnjo z Life after Life, nikakor ne bo zadnje:-)
Trenutno berem Factotum (Bukowski). Pa se mi zdi, da po Zapiskih starega pokvarjenca in Pošti( ki je zame vrhunsko napisana), ne izvem nič novega in glede na njegov čudovit črni humor na trenutke ogaben v tej knjigi ne pride do izraza. Še enkrat prebrala Siddharto, ki te v vsakem življenjskem obdobju nauči kaj novega. Čaka pa me še knjiga Polone Tratnik, meni popolnoma neznane avtorice tako, da ne vem kaj naj pričakujem, bom pa poročala.
Me pa že mika knjiga po predlogu tebe Hermiona.
Tadej Golob: Peter Vilfan
Zelo zanimivo in poučno branje. Človek dobi povsem nov pogled na nekatere košarkarje. Vilfan je neusmiljeno iskren do vseh in vsega. Tudi do sebe (kar sicer najbrž ni bilo zelo težko ;-)). Ko sem prebirala prigode iz Tivolija, nisem mogla, da se ne bi spomnila na Vojnovićevega Marka in na zaključek njegove košarkarske kariere. Priznati pa moram, da sem se večji del knjige spraševala – pa kaj je tebi, Pero, Olimpije treba bilo…
Bulgakov: Mojster in Margareta
Saj ne vem, ali sem jo brala četrtič ali petič. Ah, čisti užitek. Edino, kar me je malo žalostilo, je to, da so knjigo očitno ponatisnili (bila mi je podarjena – hvala darovalki!) pač za prodajo v okviru nakupa časopisa, kar pomeni, da so jo verjetno poskenirali in dali v tisk, ne da bi sken kdo prebral. Tako so ohranili (sklepam) vse pretekle napake (ki jih sicer ni veliko) in dodali še nekaj novih (npr. pike namesto vejic, ker je imel skener tu in tam težave z branjem; tri pike na začetku vrstice ipd.).
Sicer bi pa to knjigo priporočila ne le sladokuscem, ampak tudi tistim, ki tako radi posegajo po sodobni fantazijsko-vampirsko-sadomazo-žnj plaži. Navsezadnje se krasno bere, tako rekoč temelji na fantaziji, tudi kri in erotika sta zraven itd. 🙂
F. Scott Fitzgerald: Veliki Gatsby
Verjamem, da vas je tole knjigo prebralo že veliko, no jaz sem jo šele zdaj. V bistvu me je pritegnil film, ki je sedaj v kinu, da sem si po ogledu rekla, da bom pa prebrala še knjigo. Moram rečt, da je knjiga veliko, veliko boljša od filma. Skoraj si želim, da filma sploh ne bi gledala, ker bi mi potem knjiga najbrž bila še bolj vrhunska. Skratka, nedvomno eno boljših letošnjih branj, priporočam vsem (najbrž redkim), ki je še niste uspeli prebrati!
Prebrano z navdušenjem!
1. Hobit, Tolkien – prebrala že ful dolgo nazaj, pa sedaj še enkrat. Zakon res, Tolkiena preprosto moraš imeti rad 🙂 + ker je res klasika sem si kar kupila žepnico pri MK, ker bom šla pomoje kmalu še enkrat brat!
2. 1Q84, Murakami – hudooo dobra, ma mal takšnih fantastičnih primesi, kar mi je noro všeč
3. Ameriški bogovi, Gaiman – pohvale, pohvale, njegova domišljija in humor je zakon!
Junij je bil bralno ploden (sploh ne vem, kje sem “dobila” toliko časa – ne, stvar bo v tem, da so bile prebrane knjige preprosto tako dobre, da sem jih kar požrla). Končno sem torej izpolnila obljubo:
Goran Vojnović: Čefurji raus!
Prav nič ne oporekam žiriji in nagradi. Res se splača prebrati, čeprav sem se komajda prebila skozi prvi dve poglavji. Kot rečeno – tema, s katero začne, me “ubija u mozak”, nekaj časa pa sem potrebovala tudi za to, da sem “padla v” jezik, pri čemer imam v mislih predvsem vulgarizme. Sicer me razni -izmi (čefurizmi, hehe) sploh niso motili, nasprotno, prav to je doda(t)na vrednost romana, kot je bilo že rečeno. Ob tem se znova (rahlo boleče) zavem, koliko bolj sočen, mehak, gladek od našega je jezik naših južnih sosedov. Tudi teh vulgarizmov sčasoma ne “zaznaš” več, vsaj ne na moteč način, ker so preprosto nujni del zgodbe, so del junaka, del njegovega življenja, okolja, prispevajo tudi k sočnosti besedišča in same zgodbe. Na dveh mestih sem se celo zasmejala. Res izvrstno – kdor še ni prebral, mu priporočam, naj se loti, ne bo mu žal. 🙂
Tale razlaga sočnosti jezika in nezaznavanja vulgarizmov, ker postanejo del junaka, se mi zdi zabavna – se strinjam s tem, da je jezik sočen in da so zato vulgarizmi le del jezika, ne strinjam pa se s tem, da je to lahko le zaradi “čefurščine”.
V vsakem besedilu, ne glede na jezik, lahko vulgarizmi postanejo nemoteči del, le besede, ki skrbijo za sočnost, del junakovega karakterja, pomembno pa je, kako avtor to napiše. Kjer gre za prisiljeno umeščanje, samo zato, da kletvice so, potem stvar zveni slabo – pa naj je to katerikoli jezik bivše Juge ali pa slovenščina – kjer pa je napisano dobro, potem stvar teče.
Enka, če je v tebi kaj domoljubja in ponosa, da si Slovenka, potem ti ne bom posebej razlagala, kaj me je zmotilo pri Kerstin. Sicer pa imam že polno glavo jugonostalgije. Komur Slovenija in njen jezik nista všeč, so mu vrata na Balkan na široko odprta, pa naj tam bere in piše v bolj polnem, gladkem in sočnem jeziku. Če že kdo drug ne, se v grobu zagotovo obračata Cankar in Prešeren.
O Vojnoviču pa ne bi izgubljala besed. Našel si je temo, s katero dobro služi, hkrati pa še bolj razdvaja že tako razkosan narod.
Berem, pišem, govorim v slovenščini. Kar pa se tiče ponosa – nisem ponosna, da sem Slovenka. Pa ne zaradi jezika, države … preprosto me je sram ob tistih, ki predstavljajo naš narod.
Ker rada preučujem tudi tuje jezike, mi je njihov jezik prav všeč tako, da Gladiola, v tej točki se ne strinjam s teboj, ker zagovarjam stališče, da ni dobro dvignit nosa nad “južne”, saj se moramo zavedati, da le ti pridejo služit kruh v našo državo. Ko pa je treba cesto popravit, so pa dobri, kajne? Takrat ne gledamo, kdo so! Samo, da imamo cesto, Slovenčki pa ne znajo dvignit riti.
In še nekaj; Cankar je tudi v njihovih delovnih zvezkih in se učijo o njem!
Gladiola, ne počutim se nič manj Slovenka – oziroma v tem primeru ne mislim, da je Kerstin kaj manj Slovenka, slovenska pisateljica in pesnica ter slovenistka, če meni, da je kak drug jezik bolj sočen, mehkejši itd. od slovenščine. In na tej točki razpravo, ki na forum Knjižni molji res ne sodi, zaključujem. Tristo kosmatih medvedov porkaduš nazaj!
Tish, dvakrat sem šla nazaj brat svoj post in ne najdem, iz česa si razbrala, da naj bi bilo tako le zaradi “čefurščine”.
Ta je pač tu, v tej knjigi. Smo se pa o teh stvareh že pogovarjali pri Osmem poverjeniku, kjer gre (če se prav spomnim – Enka bo tudi vedela pa Katja10 in še kdo) pri prevodu za umeščanje primorskega narečja, kar prav tako prispeva k pestrosti in prepričljivosti romana (povrhu pa je še prevajalski oreh, seveda, in smo pohvalili prevajalko). Potem je tu Predinova Na zeleno vejo, ki je začinjena z mariborsko mestno govorico in slengom (mladih), o čemer smo tudi že govorili … Pa poseben sleng v Poljsko-ruski vojni pod belo-rdečo zastavo (Dorota Masłowska) – spet gredo pohvale prevajalki … Da ne omenjam Prežiha, ki je “moje gore list”, in njegove babice, ki je žela ajdo zadnjobart, pa fantička s še enim devžejem in Aneja, ki je bil ves žnodrov … ali Bevka in njegove Nežke, ki je nesla Maričko kalonce (a ni krasna beseda?) … Tako da – res ne vem, od kod misel, da tovrstne učinke pripisujem samo “čefurščini”. Nikakor ne, in to velja tudi za branje knjig v angleščini, kjer je lahko branje raznih pudahov in olejev (ole namesto old) in wattchajev itd. zabavno in prav tako obarva vsebino, slog, junake. Če je, kot praviš, Tish, primerno in smiselno umeščeno. Z drugim odstavkom tvojega prispevka se povsem strinjam.
V splošnem bi dodala le še to: menim, da če imaš svoj jezik “zdravo” rad, je (pesniško rečeno) v tvojem srcu dovolj prostora še za mnoge druge. Ne glede na to, da ti je kateri od njih po določenih lastnostih bolj všeč ali se ti zdi celo lažji ali toplejši ali … od maternega, to na ljubezen do materinščine ne vpliva, ne ogroža te ljubezni, kaj šele narodne zavesti (kam smo zašli??). S tem se od te teme tudi sama poslavljam.
Kerstin se opravičujem, če sem te narobe razumela, a zaradi tvoje navedbe “Ob tem se znova (rahlo boleče) zavem, koliko bolj sočen, mehak, gladek od našega je jezik naših južnih sosedov,” in potem nadaljevanja “Tudi teh vulgarizmov sčasoma ne “zaznaš” več, vsaj ne na moteč način, ker so preprosto nujni del zgodbe, so del junaka, del njegovega življenja, okolja, prispevajo tudi k sočnosti besedišča in same zgodbe.” … in poznavanja besedila, sem kot kaže napačno interpretirala.
V bistvenem se strinjamo – pomembno je, kako je kaj napisano – ob vulgarizmih sem imela v mislih še T. Goloba in Svinjske nogice, kjer se je marsikdo obesil na to, da je tam ogromno kletvic in da je to slabo, meni pa bi se zdela knjiga brez njih sterilna in brez žmohta. Slovenski pogovorni jezik, narečja in slengi so izjemna jezikovna zakladnica, ki jo nekateri avtorji znate odlično umestiti v svoja besedila.