Hm, bi bilo zanimivo primerjat Šolski zvezek z ostalima dvema deloma v originalu. Ali pa vsaj vse tri v istem jeziku/od istega prevajalca (žal v Trilogiji 2. in 3. dela ni prevedla Alenka Moder-Saje). Jaz sem brala Dokaz in Tretja laž v srbskem prevodu, pa jezik tudi ni imel nobene zveze s tistim v Šolskem zvezku. Ki je briljanten.

Lado Kralj: Kosec koso brusi

Po nekoliko medlejšemu začetku od pričakovanega (prva zgodba mi res ni potegnila, še zdaj ne vem, kaj je hotel pisatelj z njo povedati – razen ošvrkati smešni turbo socialistično/komunistični čas sedemdesetih) so me zgodbe zgrabile in ne izpustile, dokler niso bile prebrane. V šusu. Perfektno! Irealnega je ravno prav v vsaki zgodbi, meni so se zaradi tega zdele malo kafkovske, odlično sestavljene in odlično zapisane. Pravi biser kratkih zgodb.

Enka in Katja10, hvala za bralno-dopustniško spodbudo. Šolski zvezek sem že prebral, pravzaprav dvakrat, saj sem vsako stran zaradi užitka prebral najmanj še enkrat. Dober okus ni izginil, pravzaprav je čudenje čedalje večje. Res si mojster, da ti skoraj z otroškim jezikom uspe povedati tako velike stvari. Blagor vsem, ki lahko berete v več jezikih in primerjate, kajti potem še bolj veš, kaj je jezik in kaj vse zmore.

NI šlo naprej. Nikakor. Nisem jaz za tole new age sceno … Če to sploh je new age. Mah, po najstniško: kr neki!

Do dopusta (ki ga začnemo čez slabih 48 ur, jupiiiii) ne vzamem nič več v roke…

Pushing Ice (Alastair Reynolds)

Znanstvena fantastika. Dolga. Na trenutne se malo vleče, sicer pa v redu napisana.

Samotnost praštevil (Paolo Giordano)

Živ dolgčas. Kar nekam zvodeni vse skupaj.

Trojanska odiseja (Clive Cussler)

Cussler kot Cussler. Glavni junaki so najboljši, najpametnejši, taki über menschi so. Skoraj večji dolgčas kot prejšnja, s tem da se tu dogaja veliko več. Edina zanimiva stvar je teorija o Troji in Odisejevem potovanju (kje, kako in zakaj). Če res ni nič drugega za brat, je tudi tole dobro.

Julija pa pride (upam) A Dance With Dragons od Martina.

Nisem preveč aktualna in verjetno tudi ne bom napisala kaj bistveno novega, pa vendar:

Per Petterson: Konje krast
Ja, večinoma zelo lepo, človeško toplo, mehko in brez ostrih robov. Čudoviti opisi narave in povezanosti ljudi med seboj in z naravo. Poletje 1948 in november 1999 se odlično prepletata. Od večkrat izpostavljene misli – da neha boleti, če se za to odločimo – mi je bila bolj všeč tista druga: stvari, ki se ti dogajajo v življenju, je treba sprejeti, o njih razmišljati in jih ne pozabiti.
Edini minus bi dala očetu. Tako (do družine) neodgovorne poteze od njega pač ne bi pričakovala – nekako ni v skladu z njegovo osebnostjo orisano v predhodnih poglavjih.

A res? Vidiš, zanimivo, kako različno beremo iste stvari – jaz sem pa to od očeta pričakovala, le nisem vedela, točno kako bo to izvedel :-).

@Enka:
Saj ne rečem, da nisem pričakovala, da bo nekako spremenil poteka svojega življenja, npr. zapustil svojo dolgočasno ženo. AMPAK, da sinu, s katerim imata tako prisrčen in zdrav odnos, niti z besedico ne omeni ali poskuša razložiti, kaj namerava storiti in ga potem celo popolnoma izključi iz svojega novega življenja, se mi pa zdi too much. Ne vem, ne sklada se z njegovo osebnostjo, kot sem jo jaz dojela.

Meni je pa knjiga všeč, zabavno in lahkotno…