Junijsko branje
Pozdravljeni,
meni so všeč predvsem knjige, ki so opisane po resničnem dogodku ali pa imajo vsaj približek tega. Menim, da je večina od teh za primerno za poletnemu branju..
Star , Pamela Anderson
Zvezda v vrtincu slave, Pamela Anderson.
Nimfomanka , Vallerie Taso
Razgaljeni Paris, Valerie Tasso
Pred spanjem si stokrat skrtačim lase, Melissa PaNArello
Vonj tvojega diha, Melissa Panarello
Imenovali so jo dvoje src , Marlo Morgan
Sporočilo iz večnosti, Marlo Morgan
Kalipso , Vesna Milek
Če, Vesna Milek
Poletni sestri, Judie Blume
Navaden par, Isabelle Miniere
Ognjeno srce, Senait G. Mehari
Živa zažgana,
Bela masajka, Corinne Hofmann
Vrnitev v Barsaloi, Corinne Hofmann
Zbogom Afrika, Corinne Hofmann
Smaragdna obzorja, Tanjin ladijski dnevnik, Aksenija Kermauer
Pozabita na hčer (Sandra Gregory)
Jej moli ljubi, Elizabeth Gilroy
Izpoved iz harema, Ivan Jovanov
Imela sem 12 let se vsedla na kolo.., Sabine Dardeene
Naslednji teden bo izšla nova knjiga o vampirjih. Prvenec pisateljice Isabelle M. Grey z naslovom Vampirka bo kmalu na razlago vsem bralcem, ki obožujejo Sago Somrak in Vampirkine dnevnike. Zgodba govori o dekletu, ki jo mož leta 1771 pusti napol mrtvo v postelji in jo reši privlačen vampir. Ta se maščuje in pobere vso dediščino, nato pa zbeži na Višavje.
Nato se zgodba nadaljuje v sedanjosti, kjer Serena spozna Taylorja in se vanj zaljubi …
Nekatere knjižnice so jo že naročile. Iskreno vam jo priporočam!
@Nekdo1991:
Gospodična Frumen, vaše hvalnice slaboumnim romancam in nekim brezveznim vampirijadam še nekako toleriram – zaradi vaše relativne mladosti in posledične naivnosti. Vendar ta je pa že prehuda, na začetku te verige (6.6. ob 16:00) kritizirate reklame na forumu, zdaj (16.6. ob 20:15) pa sami delate reklamo za izdaje svoje založbe. Taka dvoličnost me moti!
Mogoče bi morali imeti tri paralelne forume knjižnih moljev, enega za reklame, enega za junk in enega za pravo literaturo.
Dosedanja junijska bera:
Konje krast – odlična poslastica, tako dobra zgodba, struktura in sporočilo, da preneha izguba boleti, ko se sam tako odločiš. Priporočam. Pa mislim, da je za to knjigo bilo že veliko priporočil na tem forumu. Brez dvoma si zasluži.
Luis Leante: Verjemi, da te imam rad. Pritegnil me je opis, da to delo postavljajo ob bok Marquezu in da je pobrala lepo število nagrad. Pa me kljub temu ni nekako pritegnilo, sem jo brala brez pretiranega navdušenja, odložila pa tudi ne. Se je pa odličen konec odkupil za marsikatero pomanjkljivost v romanu. Ima pa prednost pred mnogokatero ljubezensko zgodbo, ker v njej ni kančka pocukrane osladne sentimentalnosti. Če priporočam? Ja, ampak ne zaradi nje s seznama zriniti kakšne res dobre knjige 🙂
Ivana Simič Bodrožič: Hotel Zagorje. Začetek obetaven, dober. Bila sem več kot navdušena. Pripoved potegne, potem pa nekako ne napreduje, stopiclja … Priporočilo enako kot pri prejšnji.
Maria Barbal: Kamen na melišču. Odlična. S kirurško natančnostjo secira katalonsko zakotje in položaj ženske v njem, pri čemer ne zgubi na čustveno sporočilni bazi. Zgradba romana pospešuje bralni tempo. Berljivost na višku. Odlično in z željo po še. Bom pobrskala še za kakšno njeno, ker mi je več kot odlična. In ja priporočam, zelo.
gregor rozman: tapkanje na mestu
zbirka kratkih zgodb, polna kurcev, pičk, fukanja, drkanja in kar je še takega. ni za nekoga, ki ga motijo kletvice ali dosledno ignoriranje velikih začetnic. drugače pa močno cinično, sočno, dobro napisano, sveže in (v dandanašnjih družbenih razmerah) zelo na mestu. tudi humorno.
če mene osebno eksplicitni opisi spolnega občevanja preveč ne navdušujejo, je to moj problem. sem pa bil zato toliko bolj navdušen nad po obsegu najkrajšimi zgodbami v knjigi, že kar nekakšnimi haikuji, še posebej eno z naslovom dan mrtvih (ali nekaj takega).
priporočam v branje, tudi kot dopustniško, le eno ali dve zgodbi preberite prej za pokušino.
Am, knjiga ni moja in če sem JAZ navdušena nadnjo in jo priporočam KOT BRALKA je popolnoma drugače, če jo predstavljam kot založnik. In zame je to prebrana knjiga, saj sem jo prva dobila v roke in če sporočim širši javnosti, da mi je pač všeč, je to moja stvar.
Aja, pa še nekaj, dragi Rovtar: Zate sem samo nekdo1991, jasno?! In če ti moji posti všeč jih preprosto prezri.
In kaj je za vas pravo branje? Ob knjigah, kjer se spi? No, potem pa prijetno spanje!
Pa še to, Rovtar:
Citiram našeega knjižničarja, ko sem ga vprašala, če se moje knjige izposojajo:
“Ja, večinoma si jih izposojajo mladi, ker stari se bojijo brati o tem, kaj so zamudili.”
Naj domnevam, da so tebi zaradi tega “slaboume romance in neke brezvezne vampirijade” tako slabe, da jih ne moreš tolerirati. V prihodnje se raje izogibaj tej temi in pomisli, da nismo vsi enaki. Poleg tega pa, veš, knjižnice ravno tega največ kupujejo. Pusti me pri miru in jaz bom pustila tebe, jasno? In ne govori, da tisto, kar JAZ berem, je neumno. Sorry, meni je to všeč, mene to zanima in ravno to bom brala. Nobeden mi ne bo rekel, kaj je slabo in kaj ne. Nobeden ne more biti v moji glavi in spremeniti moje mnenje.
Drugič, ko me obtožiš, da sem dvolična, lepo preberi moj post, v katerem lahko prebereš, da nisem oglaševala knjige s tem, da priporočam nakup, ampak priporočam v branje. Če ne bi knjige natanko prebrala, preučila in bila navdušena nadnjo, ne bi napisala tukaj v priporočilo. In knjigo sem PREBRALA, če mogoče je to prišlo v tvoje možgane. Ne? Naj jo natančno obnovim? Vesela sem, da sem avtorici omogočila izid prve knjige in če sem napisala, da jo priporočam ne pomeni, da delam oglas.
Čisto za konec: to, da si označil knjigo za “brezvezno vampirijado” dokazuje, da novi pisateljici niti ne daš možnosti. Žalostno.
Kadar pridem med KM (ja, res, zadnje čase zelo redko), se moj seznami s knjigami za branje kar daljša in daljša.
In ko potem naročam knjige v knjižnici, opažam, da je takih s podobnim seznamom še veliko, zato težko pridem do katere od priporočenih knjig.
No, v zadnjem času sem imela srečo, nazadnje z
Ivana Simić Bodrožić: Hotel Zagorje.
Zgodba izgnanske družine iz Vukovarja.
Avtorica je znala s preprostimi besedami v meni pričarati tisto tesnobno vzdušje nemoči in čakanja; čakanja na tatu (=očeta), čakanja na stanovanje.. in neskončne borbe z birokrati. Ker je pisano skozi oči mladega dekleta, mi je bilo še toliko bolj zanimivo. Kljub tematiki zgodba pusti optimističen vtis.
Priporočam.
Samo Rubin: Urban, sodoben ati ali oči
Mirno odloženo nekje na 50. strani. Gre za popis nastanka družine od rojstva prvega otročka naprej. Popis je dobesedno popis, zgodbe ni, le nizanje nekih bolj kot ne običajnih, da ne rečem oguljenih faz v razvoju družine z malimi otroki. Že videno v lastnem življenju ;-).
In da ne bo kritika vehementna: avtorju priporočam v branje deli Trije razlogi (Aleksandra Kocmut) in Očkov kotiček (Damijan Šinigoj), ki predstavljata odlična primerka tega, kar je Samo Rubin verjetno želel ustvariti.
Nimam kaj prida dodati, razen da je vse res. Racionalen jezik, pripoved kot puščica, norost, v katero zapadeš – bi si lahko želel česa več? Poskušal sem barvati kroge s preseki, recimo malce Ameriškega psiha B. E. Ellisa, Tenderness of the Wolves Stef Penney, počez pa še dominanten ton Pera Pettersona v Konje krast, a se mi je potem vse skupaj zazdelo nepošteno. Ko prebereš pitijsko 47. poglavje, pravi prozni haiku, kot bralec obmolkneš in se kvečjemu zazreš sam vase. Priporočam, absolutno.[/quote]
Katjin opis me je navdušil do te mere, da sem jo nafehtala, da mi je knjigo posodila. In zdaj, ko sem jo prebrala, sem ga šla še enkrat preverit, kako se mi zdi zdaj. Tudi jaz nimam česa pridati.
Atmosfero z besedami ustvari tako, kot bi brala kaj zenovskega, poetična in hkrati zadržana, ja. Parkrat sem kar obstala ob kakšnih modrostih (ena takih: kakšne izjave so tako skope, da bi jih bilo treba zaliti, da bi nabreknile in bi jih človek razumel). Za Juliusa se ne morem čisto odločit, ampak verjetno divjina tako izoblikuje človeka. Moram pa priznat ,da se mi je na parih straneh malo zavleklo pri vseh razmišljanjih, sicer vse ok. KOnec me je kar malo presenetil, ampak raje tak kot kakšen drug.
Vračam knjigo 🙂
Torej, ker Rovtarju gre v nos, kaj berem, vam lepo napišem v to temo, kaj sem prebrala pred kratkim. Haha, čisto nalašč. Ubogi, smili se mi, ker mora poslušati moje hvaljenje “slaboumnih romanc in vampirijad”.
Pa začnemo:
Joseph Sheridan LeFanu: Carmilla
Romana Berni: Poroka iz maščevanja
Cecily Von Ziegesar: Opravljivka, Opravljivka – Saj veste, da me obožujete
Kathleen E. Woodiwiss: Izmikajoči se plamen, Cvet na reki
Stephanie Laurens; Zapeljivčeva ponudba, Skrivna ljubezen, Škandalova nevesta, Vragova nevesta
Meyer: Somrak, Mlada luna, Mrk, Jutranja zarja, Krako drugo življenje Bree Tanner
Weisberger, Lauren: Usodna noč v hotelu
Kluun: Vdovec, Pride ženska k zdravniku…
Sicer je pa res, da sem imela zanimivo branje.
Hudolinovega Vrvohodca odložila. Kaj pa vem, ni mi “potegnil”. Ma, čez glavo dovolj mi je branja o pijanskem življenju itd. Pa še jezik je kratkomalo čuden …
No, in tako zdaj berem Zamenjam razsvetljenje za hiter vibrator Savine Ritter. Kaj naj rečem. Najprej mi je šlo na živce njeno (oziroma glavne junakinje) samopoveličevanje, vsevednost itd. Zdaj pa se mi zdi, da je to tako zanalašč pisano, pač cinično… Bomo videli, kako bo šlo naprej.
Willliam Faulkner: Absalom, Absalom
Čista umetnina.Težko dojameš, da lahko nekdo napiše nekaj tako dobrega.
Različica Krika in besa, se pravi, nova saga o vzponu in padcu družine iz “Deep South”, le, da se tokrat vse skupaj dogaja približno petdeset let prej – nekaj pred, med in nekaj po ameriški državljanski vojni, ko je med drugim krvoskrunstvo sprejemljivejše od mešanja ras. Kljub časovni razliki dva nastopajoča iz Krika nastopata tudi v Absalomu. Tukaj sta sicer le bolj ali manj pasivna opazovalca oz. pripovedovalca, a to je dovolj, da se med knjigama kljub vsemu spletejo tanke niti povezave.
Pripovedi je lažje slediti kot v Kriku, a koncentracija in pozornost sta vseeno nujno potrebni.
Najbolj fascinantno se mi pa zdi to, da je čisto v redu, da pred začetkom branja in potem ves čas med branjem spremljaš kratko razpredelnico s konca knjige (Osebe, kraji in časi), kjer so napisani sicer izredno osupljivi podatki o dogajanju v družini, pa vendar to niso spoilerji, ampak improvmenti (hvala, Kerstin). To je res samo ogrodje celotne umetnine. Na to zelo grobo ogrodje potem različni pripovedovalci nanašajo vsak svoj sloj različne debeline in različnih barv. Nihče vsega ne ve, marsikdo se moti, eden je čustveno prizadet, drugi strogo racionalen.Vsak na isti dogodek lahko gleda povsem drugače. Na koncu se vse lepo zloži in nastane umetnina, ki je večna.
Čista poslastica, ki od bralca zahteva nekaj truda, a je za to bogato nagrajen.
@hermiona: se strinjam, res vredno branja.
@Katja: Ti je tudi všeč?! Tega sem zelooo vesela.
Knjiga me je prav pretresla, resnično. Verjetno še bolj kot Krik in bes.
Za malce odmora sem zadnjič v pionirski knjižnici čisto zase ubodla Srebro iz modre špilje (Slavko Pregl). Mladinski roman, ki me je hotel tematsko spominjati na klasiko našega mladinskega branja, Ingoličevo Potopljeno galejo (ki je Srebro fabulativno ne doseže), me je, kot sem pričakovala, razvedril, spravljal v smeh in mi vzbujal silne skomine po morju. Pregl kot Pregl – ostaja eden mojih najljubših avtorjev, res pa se mi zdi, da v novejših delih ne dosega vrhunskosti, ki mu jo pripisujem za Priročnik za klatenje, Genije v kratkih in dolgih hlačah in Razkošje v glavi. Ampak celo kljub temu je še vedno izvrsten, če se želite sprostiti, nasmejati in se spomniti, kako je bilo, ko še nismo zapluli (in utonili 😉 v svet odraslosti.
Kerstin
Agota Kristof: Včeraj
Zanimiva, malce tragična in hrepenenjska zgodba, napisana z ekonomičnim jezikom, ki pa kljub temu zna odstreti globine v srcu. V romanu je precej avtobiografskih elementov. Tudi Agota je delala v tovarni ur in v prostem času pisala – v nematernem jeziku, tako kot glavni junak. Najbolj me je presenetil podatek, da je svoj prvi roman napisala šele pri 52-letih. Torej ni nikoli prepozno.
Prav zaradi reklame na teh straneh, sem danes pohitel kupit njeno Trilogijo. Ker me čaka dopust, sem kupil še Samotnost praštevil (P. Giordano), Kradljivko knjig (M. Zusak), Naj se širni svet vrti (C. McCann) in Tapkanje na mestu – da ne bodo domači avtorji povsem prezrti.
Pa še to: Šolski zvezek sem brala v prevodu Alenke Moder-Saje, osala dva dela trilogije pa v angleščini. Angleški prevod slovenskemu ne seže niti do gležnjev!
Naj zato na tem mestu omenim prevajalko, Alenko Moder Saje. Podoben podvig je izvedla pri odličnem Foerjevem romanu Vse je razsvetljeno, v izvirniku v angleščini. Najprej sem brala njen prevod, čez čas pa mi je v roke prišel izvirnik in sem prebrala nekaj strani … in bila čisto paf! Ne vem, v kolikšni meri je prevod zvest ali ne, saj nisem imela obeh sočasno v roki, ampak slovenska različica ponuja nepopisno večji užitek, spreten jezik pa naredi, da je humor veliko iskrivejši, inteligentnejši … in nasploh se knjiga kot celota zdi za vsaj eno kakovostni raven boljša …