Junijsko branje
Končal Ljubav na poslijednji pogled, o kateri ne bi izgubljal besed. Eden izmed vrhuncev je namišljeni dialog med materjo, Anito in junakinjo. Čista desetka.
Potem sem na hitro opravil z zadnjo Rudanko, Kad je žena kurva, Kad je muškarac peder, ki je bolj material za ubijanje nedeljskih popoldnevov kot kaj drugega. Zabavno, ostro, morda preveč samovšečno.
Sedaj pa Ante Tomić, Što je muškarac bez brkova. Po nekaj poglavjih sicer prijetnega branja se mi zdi pridevek “humoristični roman” dokaj pretenciozen. Rahlo me bodejo tudi amatersko prelomljene besede sredi vrstice; očitno žrtev tiskarskega šalabajzerstva.
Patterson: Kocka je padla
Če je sam zločin oziroma njegovo reševanje dovolj zanimiv, da te drži pri branju, pa se mi zdi siceršnja plehkost prav huda. Naš detektiv naj bi bil doktor psihologije, njegovo razmišljanje pa je – pa nočem žaliti gospodinj – na ravni ameriške podeželske gospodinje, ki prebira najslabšo možno pop psihologijo. Njegovih nekaj misli na temo psihologije zločincev, svojega poklica nasploh, ljubezni do družine in dame, v katero se zagleda, je res banalnih in pocukranih. Povrhu se – nespremenjene – ponavljajo v nedogled in s skoraj istimi besedami. Prevajalec se mi je naravnost smilil; najbrž ga je dajala precejšnja skušnjava, da bi tekst spreminjal.
Tu je še malomarnost pri avtorjevem raziskovalnem delu. Tako krivdo za morilski pohod mladoletnika nekaj časa pripisuje depresiji (!), nekaj časa paranoidni shizofreniji, nekaj časa borderline motnji (!), potem pa bipolarni motnji (nasilje ni ravno vrlina ljudi z bipolarno motnjo – če bi ga zgrabila želja po nebrzdanem zapravljanju, denimo, bi še razumela). Skratka, tozadevno je knjiga zmešnjava, fant pa ima sočasno glavnino duševnih bolezni.
Pri tem pa jemlje – oziroma kak teden že ne jemlje – zdravilo Depakote. To je v prvi vrsti antikonvulziv, ki je v rabi tudi za bipolarno motnjo, vendar je vse prej kot zdravilo prve izbire, ker lahko povzroči hujše nežeelne učinke od drugih, enako učinkovitih zdravil.
Potem pa se naš detektiv spomni, da fant mori zaradi nenadne opustitve zdravila, torej odtegnitvenega sindroma. Možni odtegnitveni sindromi pri tem zdravilu pa so, navajam: bolečine v trebuhu, težave z dihanjem, modrice, bronhitis, zaprtje, depresija, omotičnost, izguba las, glavobol, slaba koordinacija, izguba teka, nespečnost, slab spomin, šumenje v ušesih, vročica, bolečine v grlu, težave z vidom, bruhanje, slabost, okužbe – in še nekaj podobnih. To se ne zdijo ravno vzroki za morjenje malčkov, lastnih staršev ipd.
O temle ne bi pisarila tako na dolgo, če ne bi motiv v veliki meri temeljil prav na fantovi bolezni in nenadni opustitvi zdravil. Mislim, da bi tak zagotovo premožen avtor zlahka odštel nekaj dolarjev za strokovni pregled svojih knjig, ki vse po vrsti izhajajo v milijonskih nakladah. Če pa je škrt, bi za to morda lahko poskrbela vsaj založba.
Behrendt in Tuccillo: Mu pač ni do tebe (neka pop-psihološka knjiga, sploh ne vem, zakaj sem jo prebrala, ker ne maram pop-psiholigije ali self-help priročnikov. Odsvetujem tudi tistim, ki to berejo.
Briscoe: Spi z menoj – presenetljivo prepričljivo napisano, dobro branje o ljubezenskem trikotniku, ki zaradi počasnega razkrivanja ozadja stvari mogoče malo spominja na Deveto življenje Louisa Draxa (Jesen) ali celo na Ishigurov Ne zapusti me nikdar. Tudi stil dober. Knjiga me je presenetila, ker je po opisu sodeč to neko chic-lit lahko branje. V resnici pa po moji oceni ni. Priporočam.