Heh, saj ne morem verjeti, da sem prva …

Današnji dan je bil za branje idealen, dokončala sem drugi primer inšpektorja (višjega, da ne bo pomote) Vrenka, Retrospektivo, res z velikim užitkom (zdaj grem prebrat “nazaj”, kaj ste o tem že napisali).
Moram reči, da je bilo celo nekaj trenutkov, ko sem se nasmejala, naučila sem se nekaj novega o umetnosti in slikarstvu, tudi o audio sistemih …
Aja, pa Orlovo gnezdo moram vsekakor še enkrat prebrat (če se prav spomnim, sem ga brala v srednji šoli za zaključni izpit iz angleščine, ali pa za kakšno seminarsko, kaj pa vem)
Napovedi naslednjega dela nisem prebrala, saj bi tako težko zdržala do njegovega izida oz. bi me mučilo, kaj se tam dogaja.

Zdaj se grem pa še malo učit o osvajanju moških v Adijo muchachos!(Daniel Chavarría) 😉

Eh, eh, prva si samo zato, ker Katja10 še ni pogruntala, da se je zamenjal mesec ;-).

@Natanko tako 😉

Prebrala Pravilo štirih (Caldwel in še nekdo), ki naj bi bil DaVinčijeva šifra za intelektualce. In se pošteno zamislila nad sabo :))

Prebrala kakih 70 strani Kluunove Pride ženska k zdravniku in odložila. Bojim se brati naprej, kljub svežemu, zanimivemu stilu, pozitivnemu tonu in dobrim priporočilom. Nekje je nekdo napisal, da človek sicer ve, da žena umre, pa vendarle vse do konca upa, da se bo kaj spremenilo. Ej, spet bi jokala kot dež, pa raje ne berem dalje, tako kot ne gledam filmov z žalostnim koncem.

Titija in zakaj si se zamislila nad sabo???

Ker mi knjiga ni bila všeč, zdela se mi je premalo jasna in da premalo vleče, čeprav sem do sedaj sebe večinoma imela za intelektualko :))

Titija, da se malo potolažiš ob odkritju, da nisi intelektualka:

http://www.yumidi.com/tekstovi-pesama/rambo-amadeus/intelektualac

(se oproščam za smetenje teme press)

Se popolnoma strinjam s tabo. Men je bla tud krneki.

Zoran Drvenkar: Povej, kaj vidiš

Še ena iz zbirke Najst, še ena Drvenkarjeva. Ne vem, saj je knjigica okej, nekoliko nežnejša, ampak Cengiz & Koder se mi je zdela precej boljša. Mislim, da bom zdaj za nekaj časa prenehala z mladinskimi, čeprav jih občasno kar rada vzamem v roke – tako kot nekateri radi berejo otroške, ki pa mene ne pritegnejo. Najbrž je “otrok v meni”, kot temu pravijo, krepko pokojen.

Začela Lainščkove Nedotakljive. Po prvi tretjini so se me močno dotaknili, tako da hlastno brzim naprej.

Ker sem šele pred kratkim ugotovila, da Flisarjeva Velika žival samote spada k dvema drugima knjigama in slučajno preskočila srednjo, sem ga seveda morala dokončati zdaj.
Torej : Flisar – Mrgolenje prahu
Všeč, precej bolj, kot pa Tri ljubezni in ena smrt, čeprav tudi slednja ni bila slaba.
V komentarjih teh knjig sem prebrala, da so knjige o odraščanju. So, seveda, vendar pa menda moram biti vedno nekaj posebnega, zato sem v Mrgolenju prahu veliko bolj opazila, da mi je bolj, kot o odraščanju govorila o relativnosti, o tem, kako si vedno, prav vedno, narobe interpretiramo sogovornikove besede in dejanja.

Všeč mi je, kako ponazori zmedene misli. Ne morem reči, da se tako dogaja vsem nam, vem pa, da moje misli potekajo nekako tako, kot je bilo ponazorjeno v knjigi. Tri pikice … zmedeno … torej …
Najdem se tu in še marsikje drugje.
Pa vendar, pa vendar. Ne dovolj zmedena za sodni postopek.
Brez skrbi, to pač ne.
Res ne?
🙂

Danes končala z branjem Rojstva Venere, avtorice Sarah Dunant. Včeraj sem si jo izposodila ter jo začela brat. Zaradi napornega dneva sem bila resnično izmučena, pa vendar sem zaradi te knjige čula tam nekje do…1h ponoči.
Super knjiga – zgodovinski roman. Dogaja se u Firencah, v času renesanse.

V ponedeljek grem še po kakšno drugo knjigo S. Dunant, da vidim, če so tudi ostale tako dobre.

Vseeno sem do konca prebrala Kluunovo Pride ženska k zdravniku… Seveda sem pretočila kar nekaj solz, ampak knjiga je res dobra, čeprav najbrž sodi v kategorijo “življenjskih zgodb”, ki jih v načelu ne berem. Nenevaden pogled na temo bolezni in umiranja, veliko humorja, mogoče tudi cinizma, zanimiv stil (čeprav mi vstavki t. i. wrempli niso bili všeč, saj trgajo nit pripovedi), predvsem pa sama zgodba res vleče.

Začela nekaj lažjega, Suši za začetnike Marian Keyes. V redu, chic-lit pač. Seveda manj jokam. Kar je zanimivo: tudi smejem se manj kot pri Kluunu.

Katerima dvema knjigama? Jaz sem ravno prebrala to knjigo in me zanima kaj še poleg spada! Hvala!

Mrgolenje prahu in pa Tri ljubezni in ena smrt. Tule si lahko ogledaš – drugi odstavek https://www.juliadoria.com/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=040903&Artikel=972

Drugače pa sem na mah, dah, ali kako že, požrla Moderndorferjevo Predmestje. Bere se zelo lepo, kaj več o njej pa ne bi znala povedati.
Zdaj pa predelujem Herzoga Saula Bellowa. Začatak je kar obetaven, ko jo vzamem v roke, jo težko odložim, vendar pa ni dovolj časa za branje.

Hvala!

S strašanskim užitkom sem prebrala Leviatana Borisa Akunina. Eno od odkritij leta, moram reči! V osnovi klasična detektivka, ki namenoma posnema Sherlocka Holmesa in Umor v Orient ekspresu, dejansko pa s postmodernističnimi uvidi in odličnim humorjem še veliko več. Priporočam vsem, zlasti pa Aji! 😉

Adios muchachos mi je na prvih straneh res postregla z nekaj nasveti, kako loviti moške, a se je kmalu zasukala v čisto drugo smer.
Priporočam za dopustniško branje.

Suši za začetnike – špehnat chic-lit roman. V redu, a precej predolg.

Ludvik Vaculik: Kako se naredi fanta

Menda kar krepko avtobiografska knjiga, ki se ubada predvsem z vprašanjem ljubezni in očetovstva. O pogledih glavnega junaka/avtorja bi človek lahko rekel, da so – zares blago rečeno – najmanj dvolični. Zdaj bi to, zdaj bi ono, kar obsoja pri drugih, je pri njem dovoljeno in sprejemljivo … Drobnjakarsko, že kar bolestno analitično popisovanje partnerskega odnosa in vsakodnevnega življenja. Itd. Itn.

Junak/avtor je neznosno zoprn, dlakocepski, moralizatorski in zamerljiv model z dvojnimi merili – ampak če je to pri kakšnem Houellbecqu zlahka prebavljivo in dobro umeščeno, se tule zatika kot prgišče ribjih koščic v grlu.

No, velja omeniti, da je knjiga odziv na avtobiografsko knjigo na isto temo izpod peresa njegove partnerke, menda pa je pozneje knjigo o isti zadevi spisala še njegova (bivša/sočasna?) soproga. Skratka, kaže, da so se znašli na kupu kar trije, ki uživajo v javnem pranju umazanega perila. No ja …

Avtor je bojda velika disidentska faca, ampak zaradi mene naj bo, to dejstvo te knjige ne naredi prav nič bolj prebavljive. Pa njegova pokončna politična drža gor ali dol.

(Uffff press)

Peter Greenaway – Zlato

K10: Tudi jaz še čakam Euroman, ki me bo navdušil. Za mano je Inga Abele, trenutno sem pri Novi finski slovnici Diega Maranija, ki pa je (vsaj na prvih 50 straneh) pretirano počasna. No ja, vsaj debela ni nobena od teh knjig (kar je bil očitno tudi kriterij), dvestostrancev se človek pač lahko loti brez posebnih predpriprav, tako da iščem dalje.

Vmes sem pogoltnila Vidojkovićeve Kremplje in bili so mi zelo všeč, čeprav sem se tudi jaz muzala ob tistem ‘rit me boli’. :)))

@Katja 10: Ko si kura zaželi petelina, jo ljubezen figo briga.

@Oja: Euroman, ki je mene navdušil: Smrt in jaz, midva.
P.S.
“Kandže” so prva liga.

Začela z branjem knjige Ženski kupe, avtorice Anite Nair. Ko si ženska v zrelih štiridesetih kupi enosmerno vozovnico za obmorsko mesto in pretekla leta postanejo del mozaika pripovedi, ki si jih na poti v spalniku delijo zelo različne ženske … Ko pot pokaže novo smer v življenju.

“Deset minut pozneje je stala pri vhodu na postajo in pregledovala obraze v množici.

Tukaj sem, je poskakovalo njeno srce. Zalil jo je drobcen razpenjen val čistih občutkov. Čutila je, kako se ji ustnice raztezajo v nasmeh. Del valovanja sem, ki bo nocoj pobegnilo iz tega mesta. Na vlak grem in pustila mu bom, da me odpelje v obzorje, ki ga ne poznam.”

Mojca Kumerdej: Fragma

Fajn štorije, ki sem jih kar pogoltnila.