Junija sploh kaj beremo???
@Iztok: pridružujem se Primožu in ponižno prosim za poročilo o Maierju in Winklerju …
Aja, z veliko zamudo pogoltnila Blatnikov Tao ljubezni, ki me je nekajkrat spravil v prijetno hahljanje. Nadvse berljivo.
Potem sem se lotila še spremne besede T. Virka, ki pa je knjigo vzel veliko bolj usodno. Okej, saj ima nekaj resne podlage, če jo človek že hoče, in vendar bi bila – če bi jo jemala zgolj kot smrtno resno – po mojem skromnem mnenju veliko slabša.
Sicer berem še eno slovensko delo – drugo zbirko zgodb Lili Potpare: Preberi me.
@Primož: morda pa ima Iztok te knjige še v branju …
Preberi me Lili Potpare je prebrana. Zdi se mi, da ta knjižica pomeni napredek v primerjavi s prejšnjo zbirko.
Vse zgodbe so berljive, po tej plati knjigi ni kaj očitati. Vseeno pa se mi spet zdi, da gre za kakovostno nekoliko neuravnotežen izbor: v njem je nekaj pravih biserčkov (ah, ko bi bile vse zgodbe takšne), a tudi zgodbe, ki jih pozabiš, takoj ko jih prebereš, čeprav niso slabe. Kot da avtorici manjka le še malo “tistega nekaj”.
Že čakam naslednjo knjigo in upam, da bo v tretje šlo.
@Nočni bralec: no, osebno se mi zdi, da je bil avtorjev namen napisati delo, ki se po malem norčuje iz vseh – iz zahodnjaških iskalcev in vzhodnjaških “ponudnikov Poti”. Takšen je bil moj prvi vtis – in tako sem jo brala. Ščepec “resne osnove”, ki sem ga zaznala, sem vzela bolj kot začimbo, ki naj zaokroži zgodbo.
(Odkar sva prebrala knjigo, z dragim spiva v ločenih sobah in ob sončnem zahodu, ko se postaviva vsak na svojo stran terase, nekaj minut stojiva in drhtiva ob pogledu na drugega. Do dotikanja z vršički prstov je še daleč, ah, tako daleč press.)
Ne ignoriram nobenega, internetne tehnikalije ignorirajo mene.
V glavnem:
Binkoštni torek je zelo ševaga, ostra in sploh gostobesedna kritika provincializma. Primerjajo z Bernhardom, ki ga jaz ne poznam. To je spet en avtor, ki ne pozna tipke enter in je vsa knjiga napisana v dveh, treh odstavkih. Toda pozor. Stvar je neodložljiva. V bistvu je samo nizanje poročanega govora, kaj je kdo rekel itd. Vrh vsega je pa super prevedeno, Urška Černe, tako da priporočam za to poletje.
Ko bo tako daleč je pa povsem druga pesem. Niti malo ni šegavo, je pa prav tako ostro, spet proti provincializmu. Se precej počasneje bere, čeprav je precej krajša. Jaz borih 160 strani žulim že en teden. Še malo mi manjka. Avtor oponaša liturgični ritem s ponavljanji, knjiga pa govori izključno o smrtih v vasi v obliki križa (nato naprede historiat umrlega in ga poveže z drugimi umrlimi, kajpak). Tudi toplo priporočam, a opozarjam, da ni za vsakega. PRi branju imam občutek, kot da brodim po pandapiglu. Kaj je pa pandapigl, bo pa treba pogledati v knjigo.
No pa še malo dramatične napetosti.
Je bilo koristno?
Ja, Iztok, hvala.
Jaz imam po dolgem času v rokah slovensko klasiko – Flisarjevega Čarovnikovega vajenca. V bistvu se mi nekam vleče, morda sem za te reči že prestara. No, bom videla, ko pridem do seksa. :)))
Za kofibrejke imam pri roki Bele vrane Tatjane Gromače. Zelo fina zbirka utrinkov o istrskih posebnežih in bizarnostih, čeprav bolj esejistična kot prozna. Priporočam.
Prebral Cormaca McCarthyja, The Road. Ena izmed najbolj pretresljivih knjig v zadnjih letih. Izjemna, fantastična, nepozabna. Knjiga, ki jo med branjem sicer morda lahko odložiš, a se ti kakšni prizori med dnevom še kar vrtijo pred očmi. Res, čisto sem paf.
Nima smisla, da izumljam toplo vodo, zato Guardianov kritik: “Emotinally shattering … The Road affirms belief in the tender pricelessness of the here and now. In creating an exquisite nightmare, it does not add to the cruelty and ugliness of our times; it warns us now how much we have to lose … Beauty and goodness are here aplenty and we should think about them. While we can.”
Priporočam, ampak vsekakor ne za na plažo.
Berem še Nicole Krauss: Man Walks Into a Room. Zgodovina ljubezni mi je bila všeč, tole je pa skoraj navaden pofl z redkimi dobrimi prebliski.
J.M. Coetzee: Sramota
Vzel v roke zaradi priporočila, a s predsodkom (Nobelovec, JAR tematika…)
O prve do zadnje strani te kniga drži, v vmesnih urah med ne- branjem si zaznamovan z njo. Ko končaš zadnji stavek se opotekaš po stanovanju. Na zavihu piše, da je napisana kot s kirurškim nožem, zdi se mi zelo dobra oznaka.
Skratka, več kot priporočam.
Ruža Vreg: Podeželska zdravnica
– Čeprav je zunanja zgodba malo monotona, na trenutke nejasna, sem knjigo požrla (drugič, prvič pri 16. letih) v dveh nočeh in zraven (spet) tulila …
M. L. Fischer: Senta
– Tako rekoč saga v 4 romanih. Plaža pač, a niti ne tako ‘plažnata’ … Za to vročino, ko se možgani kuhajo, ravno prav.
Pripravljam se, da bi že tretjič vzela pod oko Steinbeckovo Vzhodno od raja. Ta roman me vedno prevzame. Čudoviti opisi narave in medčloveških odnosov. In tisto Cathy bi vsakokrat lahko kar … Grr!
Med Steinbeckovimi deli je ravno ta roman manj hvaljen. Ne bom sodila, ker – priznam – nisem prebrala nobenega drugega; tega ima mama v svoji knjižnici. Sem pa gledala film po tem romanu (James Dean) – joj, kakšno razočaranje! Niti ne na ravni knjiga – film, temveč huje. Saj so za film priredili zadnjih 10 strani knjige in posneli nekakšno mlačno vodo.
Lp,
K.
@Jestadn: hvala za info. Se že veselim branja – npr. Pogovor v katedrali je kar visoko med mojimi omiljenimi …
Naposled berem On Beauty Zadie Smith.
Mislim, da je tule nekdo že zapisal mnenje, s katerim se v celoti strinjam: slabše od White Teeth in boljše od Autograph Mana.
To me veseli – nemara se nam v prihodnje od Zadie Smith obeta kaj udarnega. Vedno me spravi v dobro voljo, če se avtorju po meteoritskem prvencu in “sindromu druge knjige/plošče” uspe izkopati. V bistvu že med branjem On Beauty čakam na naslednjo in držim pesti.
Moram še enkrat pohvalit Nikolaidisovo Mimesis. Meni je bila strašno zabavna knjiga, ki je, glede na okolje, iz katerega izhaja avtor, nedvomno tudi strahovito pogumna. Ma, kaj naj rečem, najbolje, da kar citiram avtorja (ko govori o Platonu): Moj človek! Žal vidim, da druge njegove knjige pri nas niso na razpolago.
Evo, tule je nekdo namesto mene napisal vse, kar sem hotela povedat o Mimesisi, pa nisem:
Bralka, ja res je, da zgodaj vstajam, tam okoli 4h. Sem popolno nasprotje nočnih ptičev, kot je Katja 🙂
Zadnje čase berem bolj malo zaradi preobilice dela in napada neke čudne vrste virusov, ki so me totalno onesposobili :-((((
Sedaj se bom lotila Lainščka Ločil bom peno od valov, ker moram nekako nadoknaditi prvi del nagrajenega drugega dela trilogije :-))) Bravo Lainšček, še enkrat!!
Sramota je bila tudi meni eden izmed močnejših literarnih šusov. Res močna knjiga.
Mimesis pa me čaka na polici za dopust in že komaj čakam po vseh priporočilih.