Junija beremo
Lionel Shriver: We need to talk about Kevin
Pri nas je knjiga znana po “družinskem trilerju” Pogovoriti se morava o Kevinu, ki je menda OK predvsem po zaslugi dobrih igralcev. Čeprav ga je npr. Guardian nagradil s petimi zvezdicami, po splošnem mnenju spet ni tako blazno dober in – kot običajno – precej slabši od knjige. Avtorica je predtem napisala že kar nekaj romanov, vendar noben ni bil deležen kake posebne pozornosti, ta pa ji je prinesel nagrado orange.
Tema: značilno ameriška – streljanje po šolah tipa Columbine. Za spremembo v središču ni sam dogodek, ampak zgodbo pripoveduje mama enega takih najstnikov – vse od njegovega rojstva do druge obletnice streljačine. Roman prinaša visokokalorično preizpraševanje o tem, kje in zakaj je šlo narobe, do odgovora pa skuša priti s podrobnim seciranjem družinskih odnosov, ki neizprosno, že kar brutalno obravnava vprašanja, kot so krivda, razmerje med dednostjo in okoljem, poporodna depresija, kaj bi, če bi …
Toplo priporočam.
Donna Tartt: The Goldfinch
Katja je o Liščku napisala tole in me vzpodbudila, da knjigo tudi sama preberem. Dobra odločitev.
Z napisanim se zelo strinjam. Večinoma so naju navdušile iste stvari. Opisi ur in dni po teorističnem napadu so višek romana. Tvegano je imeti takšen vrhunec že na samem začetku romana, a pisateljici kljub temu uspe vzdrževati napetost tudi na naslednjih 700 straneh knjige.
Če bi morala knjigo krajšati, bi krajšala del, ki se dogaja v Vegasu. A mi tega na srečo ni treba. Bi bilo težko:)
Poleg kriminalne zgodbe in zgodbe o umetnosti je to tudi zgodba o velikem prijateljstvu, ki ne pozna meja in vzdrži tudi ko se prestopi meja zakona. Je tudi zgodba o veliki ljubezni dveh podobnih ljudi, ki pa se ravno zaradi te podobnosti ne more popolnoma uresničiti.
Roman se elegantno zaključi z nekaj filozofskimi razmišljanji.
Super knjiga, ki jo zelo zelo priporočam!
Več pa na hermioninem blogu.
Trenutno berem:
John Steinbeck: Zima naše nezadovoljnosti
Malo težko jo berem, ker nimam veliko časa zadnje dni in prevečkrat prekinjam, da bi lahko zbrano brala. Mi je pa všeč, le bolj zbrano bi jo morala brati, ne tako razdrobljeno.
Govori o družini v času velike krize v Ameriki. Super , malo pogled v zgodovino, ki nas, upam, ne čaka ponovno.
Se pa odpravljamo na dopust in komaj čakam, da bom lahko na plaži brala in brala in brala. Le težko se odločim, kaj bom vzela s seboj iz tistega velikega kupa knjig, ki še čakajo, da bodo prebrane. Pravzaprav se pa veselim že samega izbora knjig.
Agota Kristof: Analfabetka
Drobna avtobiografska izpoved, ki jo prebereš v slabi uri. Minimalističen slog. Pisateljica
ne ve, ali bi bilo življenje bolj domačno in srečnejše, če ne bi zapustila Madžarske in prebegnila v Švico, ve pa, da bi pisala kjer koli, v katerem koli jeziku. V Švici, v francoskem kantonu, je bila pet let analfabetka, ona, ki je znala madžarsko brati in pisati že pri štirih. O francoščini je zapisala: Tega jezika si nisem izbrala. Vsilili so mi ga usoda, naključje, okoliščine. Moram pisati v francoščini. to je izziv analfabetke.
Zelo priporočam.