Julijsko (že?) branje
prebrala malo šundra
Sonia “Sunny ” Jacobs: Ukraden čas (govori o paru z dvema otrokoma, ki je bil obsojen na smrt z usmrtitivijo na električnem stolu. Ženski uspe in ji s tem spremenijo kazen na dosmrtno ječo, kasneje je celo oproščena. Možu pa ne in ga dve leti pred ženino izpustitvijo usmrtijo. Človek se kar zamisli ob tem.
ta je pa čisto ženski roman za nekaj vmes
Adela Parks : igra z ognjem – Žena prevara moža in opisuje svoje razmerje, svoja občutja in vso dramo, ki se zgodi ko mož izve.
Bernhard Schlink: Konec tedna
Nekdanjega terorista, karizmatičnega člana RAF, po dolgoletnem prestajanju kazni pomilostijo in izpustijo iz zapora. Da bi se po dolgi izolaciji lažje uvedel v življenje na prostosti, njegova sestra, ki mu je vsa ta leta stala ob strani, uredi srečanje z nekdanjimi prijatelji, s katerimi je bil povezan v preteklosti. Skupaj preživijo konec tedna. Pri tem se poleg njegove vzporedno odvijajo zgodbe tudi vseh drugih.
Zanimivo, toda spet ne “za dol past”.
Ingo Schulze: Mobi. 13 zgodb v stari maniri
Zgodbe razvpitega avtorja so suhe, že skoraj dokumentaristične, vendar vseeno zanimive. Schulzeva priljubljena tema je pozdružitvena ex Vzhodna Nemčija, vendar ne gre za politično obravnavo, za tema skozi pisanje le nežno preseva.
Nisem brala njegovih drugih – na veliko nagrajevanih – del, ampak veliki G. Grass ga je celo označil za svojega naslednika, kar pa se mi vseeno zdi malce pretirano. Kljub vsemu mislimi, da ne gre za literaturo, ki bi se dolgoročno lahko kosala s kakšnim Grassom. Kar zadeva mene, malce precenjeno, vseeno pa priporočam vsem, ki pri branju stavijo na manj je več.
Claudia Schreiber: Emmina sreča
Na videz preprosta, ne predolga in mestoma celo humorna zgodba skriva v sebi bridko tragiko človeške omejenosti, hudobije, ujetosti v bizarne vedenjske in miselne vzorce ter neizogibne minljivosti. Zagotovo poseben roman že zato, ker v njem tako pomembno vlogo odigra žival, ki jo človek dobesedno in metaforično premnogokrat prezira – svinja.
Ob branju nisem mogla mimo boleče sarkastične misli, da je bila Emmina mati svinja, ker je tako grdo ravnala s svojim edinim otrokom (kar je v družino prineslo razočaranje, ker so želeli sina); po drugi strani pa je bila svinja, ki jo je pripustila k sebi skupaj z mladički, do Emme bolj materinska kot njena biološka mati. Vprašaš se, kdo je bil tukaj svinja in kdo človek, in ob tem pomisliš – zakaj je svinja zmerljivka in ali se tudi svinje sprašujejo, če živijo kje še večji ljudje.
Priporočam.
K.
Zeruya Shalev: Mož in žena
Po kakih 50 straneh z olajšanjem odloženo. Knjigo sem pravzaprav začela brati iz preprostega razloga, ker gre za sodobno izraelsko uspešnico, pa iz dveh klasično slabih razlogov: prevedena v skoraj dva ducata jezikov, pa nagrajevana, a ne … Ja, nagrajevana …
Na osnovi teh bornih 50 strani lahko zapišem:
Štorija: razpad zakona po dvajsetih letih.
Tema: hvalnica slabi vesti in vsem krivdam, kar jih nase lahko vzame človeško bitje.
Naša prvoosebna junakinja premleva in premleva o vsem, za kar naj bi bila kriva, menda si ne naprti samo grdega vremena: kriva je, da je dedec zoprn, kriva, da se hčerka ne ujame s sošolci, kriva, da dedec kar zlepa “psihomatsko” ohromi, kriva, ker hodi v službo in posledično za sesutje familije … Seveda je po poklicu – socialna delavka, kaj pa drugega. In spet je kriva, ker je pri dedcu v bolnišnici ravno takrat, ko jo punca, za katero skrbi po službeni dolžnosti, potrebuje. Kriva kriva kriva.
Nazaj s kratkega morskega dopusta, ki je bil, upam, zadnji svoje vrste letos (vsakič znova ugotovim, da res nisem tip za plaže, slano vodo in vročino in da me pomanjkanje dejavnosti zamori preko vsake mere), bralni izkupiček pa je naslednji:
Alma Karlin: Popotne skice. Moj prvi stik s tem izrednim ‘bitjem ženskega spola’, kot se avtorica imenuje sama, je bil več kot le prijetno presenečenje. Kdo ve zakaj sem si jo vedno predstavljala bolj resnobno in zapeto (kljub milo rečeno nevsakdanjemu življenjepisu), ampak ženska je dejansko premogla vse potrebno za kvalitetno in napeto branje – ostro oko, drznost in humor. Skoraj stoletje stari zapisi delujejo sveže kot le kaj – zastarele so kvečjemu oznake in opisi pripadnikov kakega plemena, ki z današnje perspektive delujejo odkrito rasistično – in jasno je, da se bom k njenemu obsežnemu opusu še vračala.
Vikas Swarup: Vprašanja in odgovori. Revnega milijonarja nisem gledala (po ocenah sodeč je film bistveno drugačen od knjige), knjiga pa vsekakor potegne z napeto zgodbo in vešče stkanimi posamičnimi epizodami. Žal je konec tako pravljičen, da je že kičast. No, pa saj ga itak poznate.
Lado Kralj: Kosec koso brusi.
Profesor nekaterih od nas (primerjalcev, kajpak) se je pri dobrih sedemdesetih izkazal s prvencem, ki se mu pozna trdo delo, potrpežljivost in kritičnost, kar je pri avtorjih seveda zlata vredna kombinacija. Zgodbe so fabulativno dodelane (ena potegne celo na Roalda Dahla) in premorejo tudi obilo suspenza, tako da jih vsaj jaz nisem mogla odložiti. Skratka – naš profesor je profi, kapo dol!
André Aciman: Pokliči me po svojem imenu
Mojo recenzijo najdete tu: http://www.bajta.si/mojca-rudolf-ni-vsaka-sreda-siva-sreda-2010-2
Priporočam tudi kot poletno branje. (Zelo poletno, dobesedno. 🙂
K.
Preden me čas povozi (beri: grem končno pod borovce :-)), še kratko mnenjce o skorajda prebrani knjigi. Aleksandar Hemon: Projekt Lazar. Knjiga opisuje dve zgodbi, ki se dogajata v razmaku 100 let, sta pa seveda povezani. Tale dvojnost je bila sreča, saj me je stara zgodba zelo pritegnila, medtem ko mi depresija bosanskega begunca najprej ni najbolj vlekla, sploh po enem ali dveh starih vicih/zlajnanih anekdotah (to me pa v knjigah RES moti, zelo). No, bolj ko se zgodbi prepletata, tako vsebinsko kot tematsko, bolj branje teče in nekaj strani pred koncem lahko knjigo mirno toplo priporočim v branje. Morda je za na plažo malčik preveč zamorjene sorte, ampak v takle jesenski dež pa hudo sede.
Lucija Stepančič: Prasec pa tak
Štorije so fajn, ves čas vlečejo, pet takih “navadnih” junakov spremljamo od zunaj in od znotraj: malo nergajo, malo sanjarijo, malo so zoprni, malo se kurbajo, malo so ljubosumni, malo dramatizirajo, malo se zmerjajo, malo se ljubijo in nekaj več sovražijo, malo se zmrdujejo in malo podcenjujejo … Pravzaprav nič konkretnega, pa nič ne de.
Avtoričina drža se suče tam pri ironiji, enkrat očitni, drugič blagi, tretjič komaj opazni, je pa navadno primerna. Enako primeren je jezik, ki je šegav, živ, pa ves čas lepo spremlja dogajanje. Knjigo odlikuje humor tipa hahljanje, ki se tu in tam sprevrže v duhovičenje. To in občasna zaciklanost, zaradi katere knjigi ne bi škodil občasen manjši delete, sta pravzaprav edini in ne prav zelo moteči pomanjkljivosti.
@ Manca: sem ravno pred kratkim z zanimanjem prebrala vaš vtis o knjigi v Bukli, name je sicer naredila malo manjši vtis, ampak okusi so različni, kajne 🙂
Pod tole temo pa spada še: Amanda Hampson: Oljčni sestri
Mimogrede zagrabila v knjižnici; spet en romanček, ki se mi je na začetku kar nekaj vlekel, vse se mi je zdelo nekako stacionarno, ampak se je potem le premaknilo. Dvojna zgodba, ena iz preteklosti, druga v sedanjosti, me je v začetku motila, pa je proti koncu vedno bolj kazalo, da je kar primerna. Simpatičen, malo predvidljv in ne čisto happy end.