Julijsko branje
(Ne morem verjet, da je ze julij.)
JM Auel -Zavetje skal
Sicer malo dolgo traja moje popotovanje po ze prebranih knjigah, ampak zdej sem prisla na cisto in se lahko prepustim 6. delu. Zacela bom – zal – z rahlim pricakovanjem, da bom razocarana, upam, da bo to pricakovanje napacno.
Nejc Gazvoda – Vevericam nic ne uide
Zbirko kratkih zgodb sem si izposodila namenoma, ker sem pred dobrim mesecem dni cisto paf obsedela po predvajanju Nejcevega filma Izlet, ki je nastal po predlogi ene izmed zgodb v tej zbirki. Film je bil res fantasticen (presenecena sem v prvih kadrih se prepoznala cesto malo izven domace vasi), zato mu vse nagrade in priznanja povsem pripadajo. Kar se tice zgodb, pa tako-tako.Tri ali stiri, po mojem mnenju, izstopajo, ostale so me pustile rahlo nezainteresirano/hladno ali pa sem jih celo preskocila. Talenta mu ne oporekam in res je, da je bilo to njegovo prvo izdano knjizno delo – pri rosnih devetnajstih, ce se ne motim. Vseeno pa za mene prevec teenage angsta al kako naj se izrazim. Imam pa na spisku za izposojo vseeno se njegov roman V petek so mi sporocili, da bo v nedeljo konec sveta.
Iskanje izgubljenega časa je ena izmed mojih petih najljubših knjig vseh časov in na vsakih nekaj let moram ponovno prebrati kakšno knjigo iz ciklusa.
Letos sem brala skupaj s Paintings in Proust, kjer so zbrane reprodukcije vseh slik, ki so omenjene v sedmih knjigah ciklusa. Še bolje.
Marcel Proust: V Swannovem svetu
Prva knjiga iz ciklusa, pripovedovalčevo otroštvo. Pripovedovalec je v veliki meri Proust sam, pa vendar ne popolnoma. Kakor tudi Combray, kamor je družina odhajala na velikonočne počitnice, ni čisto Illiers (oz.Illiers-Combray, kakor so prebivalci svoj kraj Proustu v čast preimenovali!).
Sicer pa eno samo melodično prelivanje različnih vtisov, natančnih opazovanj, vonjav, ki oživljajo spomine in seveda najraznovrstnejših značajev ljudi. Magdalence v lipovem čaju, vonj španskega bezga in gloga, sprehodi na eno ali drugo stran Combraya, pa tudi značaj dobrosrčne in vdane služkinje, ki z beluši trpinči nosečo kuhinjsko deklo. Vedno znova se čudim, kako je mogoče, da človek (pa čeprav je to Proust) lahko napiše kaj tako odličnega.
Ob tokratnem branju sem bila pa navdušena še nad izvrstno zgradbo romana! V prvem delu, ki se dogaja v Combrayu (meni najljubši del) gospoda Swanna le površno spoznamo – bolj ali manj vemo le to, da je bogat in da se je neprimerno poročil. Potem pa postopoma v idealnem razvoju pripovedi on in članici njegove družine dobivajo vse bolj jasne poteze.Še vedno pa ostaja nekaj skrivnosti.
Mojstrovina, kakršne več ne nastajajo.
Dušan Jelinčič: Bela dama devinska
Knjiga, ki mi najverjetneje ne bi nikoli prišla pod roke, če mi ne bi bila podarjena, me je prav prijetno presenetila in osvežila moj bralski nabor. Zgodba, spisana na starinski način, se dogaja onkraj slovenske zahodne meje, v času, ko je bilo tam prebivalstvo še večinoma slovensko. Boj med dobrim in zlim, ljubeznijo in okrutnostjo, dobroto in hudobijo, kmeti in gospodo – po vzoru starih legend in pripovedk (glavni junakinji, ki jo ugrabi in na silo poroči grof, je denimo ime (lepa) Vida, dama devinska je dejansko naziv bele skale pod Devinskim gradom). Zanimiva bralska izkušnja, res. Povsem primerno za v počitniško torbo, pa tudi kot navdih za obisk krajev iz knjige :-).
@Enka: …pa tudi kot navdih za obisk krajev iz knjige :-).
Ja, sprehajati se v okolici Devinskega gradu je prav fino 🙂
Madeline Miller: The Song of Achilles.
Kadar koli sem pri Nami srečal staro, čenčavo Grško Mitologijo, ki je vlekla nabite vrečke s tržnice, sem jo pri rdeči podurhal na drugo stran ulice in se skril za ljudmi na avtobusni postaji. Majkemi. Neznosna babnica.
In je prišel junij in seksistična nagrada orange, ki jo globoko preziram, tako kot preziram reklame za pralne praške, v katerih je vloga moškega omejena na topoumnega prinesitelja umazanih cot, ki ne zna zavrteti programatorja. Ja, in se je zgodilo, da sem si naložil vzorec za kindle, prebral dve (2!) strani in kupil knjigo. Grška mitologija, napisana na novo – kdo bi si bil mislil.
Millerjeva zgodbo odpre nadvse prepričljivo:
Kaj si lahko človek sploh še želi boljšega?
Zgodbo pripoveduje Patroklos, Ahilov prijatelj iz otroštva, kar je vznemirljiva perspektiva. Pripovedna črta se ne prekine niti proti koncu, ko bogovi vzamejo stvari v svoje roke in situacijo rahlo konsolidirajo.
Začetna liričnost sicer kmalu popusti, in roman prestopi v akcijo, ki je ne manjka, ter v zanesljivem tempu koraka proti koncu. Več kot solidno, moram reči, in za človeka, ki ne govori povsem tekoče stare grščine, čisto v užitek.
Millerjeva je svoj prvenec pisala deset let. Deset let. Prvenec. Deset let. Poučuje latinščino, grščino in je strokovnjak za Shakespearja.
Priporočam, a morda z razmislekom. NYT http://www.nytimes.com/2012/04/29/books/review/the-song-of-achilles-by-madeline-miller.html?_r=2&pagewanted=all je roman dokaj zlobno scefral na koščke. Da sem sam zadovoljen, kritiki pa ne, je dogodek, ki je bolj redek kot Halleyev komet. Z večino zapisanega se strinjam, tudi z delom, ki omenja »swoony soft-porn«, a svojega nasveta, da je tole vredno prebrati, ne bi spremenil.
Mimogrede, Orange se umika kot sponzor te literarne nagrade. Po evropskem prvenstvu v nogometu, kjer so se njihove reklame bliskale z vseh strani, je težko verjeti, da gre zgolj za stroške. Madeline Miller proti Sergiu Ramosu nima šans, itak.
Katera trilogija šiša Harryja Potterja z dvajset milijoni izvodov in prodanimi pravicami v 37 držav?
Če bi živel v jami brez HSDPA, bi to lahko šlo mimo neopaženo, ampak ne. Žal ne.
E. L. James: Fifty Shades of Grey.
Preprosta študentka književnosti Anastasia se zaplete z mladim, lepim, zapeljivim, manipulativnim miljarderjem Greyem. To je zgodba, vse ostalo pa je obrtniška pornografija z dokaj ekstremnim dosegom v dominantno-submisivno ali – kot so to opisali nekateri mediji – mommy porn.
Ko sem ugotovil, da berem samo še stavek ali dva na stran, sem zadevo odložil. Zgodilo se je na 176. strani.
Odsvetujem.
Obvezno branje zaradi medijskega pritiska.
Meni je bilo pa všeč. Nimam pojma, kako obsežne so knjige (kje torej je 176. stran), ker sem brala na kindlu. Knjiga je sicer zastavljena kot klasična romanca (nedolžna deklica, bogat moški, hepiend), pa je vseeno zanimiva, potegne bolj kot do zdaj prebrane knjige tega žanra. Vsaj imen junakov se spomnim še po dveh mesecih, (morda obstajajo ene tri, štiri romance, da sta mi junaka ostala v spominu, ostalo je vse zvodenelo). No, seks je vsekakor slikovit in presega običajne okvire žanra, vsaj meni (in najbrž še komu), ki smo bolj pri “vanilla sex” je dala knjiga nekaj reči v razmislek. Prav tako mi je bil zanimiv razvoj njunega odnosa. Happily ever after se namreč zgodi že v drugi knjigi. 🙂 Za moj okus je bilo ponekod preveč ponavljanja, tako da bi knjigo mirno nekoliko skrajšala, generalno pa nimam večjih pripomb.
Ocene knjige razen skozi lastno izkušnjo ne znam podajati, lahko pa rečem, da sem morala večkrat kukati v slovar kot pri kakšni Nori Roberts, tako da predvidevam, da je jezik bogatejši. Zanima me, kakšen odziv bo pri nas, ko bo knjiga prevedena. In kakšen krog bralcev bo našla. Ker krepko presega kakšno Amando Quick, tako da zna biti s stališča njenih oboževalk malo “over the top” tako s stališča kompleksnosti odnosa kot seksa, obenem pa po mojem ni knjiga, ki bi potešila zahtevnejše bralce.
Jaz imam omenjeno knjigo Jamesove na zaznamku za branje. Bomo videli, kakšna se mi bo zdela.
Daphne Du Maurier: Krčma Jamaica
Tu in tam, mogoče enkrat letno, še rada posežem po plaži, takole za odklop, zlasti pa v tej nevzdržni vročini, ko so možgani že skoraj utekočinjeni. 🙂 Kot gimnazijki mi je bila strašno všeč Daphnina REBEKA, zato sem si mimogrede izposodila še Krčmo. Pa očitno še ni dovolj vroče in so možgani v še preveč trdnem stanju. :)) Revna sorodnica, sicer ne lepotica, zato pa odločna in pogumna, se po materini smrti zateče k teti na posestvo s krčmo Jamaico, kjer gospodari tiranski stric. Dekle seveda kmalu odkrije, da se stric ukvarja z nečednimi posli, mdr. s tihotapstvom. Njegov mlajši brat, čeden konjski tat, je “iste krvi”, torej malopridnež, a kaj, ko mu zobje tako zapeljivo pobliskavajo in je tako zelo možat in premore nekakšno cigansko lepoto, na katero se nedolžna naivnica lepi kot muha na med, medtem ko si seveda silovito zatrjuje, kako je grozen in zločinski in morda celo morilec. Skratka, prijem, kot ga je utemeljila in do konca (zlo)rabila že Victoria Holt (morda pa kdo že pred njo), se iz njega obilno napajala Woodiwissova in iz katerega še vedno črpajo (čeprav ni več česa črpati) razne Quickove pa Reidove pa Kűrthyjeve itd. Ne vem, ali je Rebeka toliko drugačna ali jo imam tako le v spominu, ker sem jo brala v času mladostniške nektritičnosti in lastne naivnosti, skratka, tole je bilo odloženo na prvi tretjini. Škoda, škoda, saj je tudi plaža znotraj svojega ranga lahko zelo dobra … samo nesramno težko jo je najti.
Jane Austen: Prepričevanje
Ker sem ravno začela z branjem, lahko povem le to, da na začetku spoznamo tri hčere in njihovega očeta, mati je že pokojna… Oče je graščak, ki se je znašel v finančnih težavah. Starejša hči, ki nekako nadomešča mater, ne zmore finančnega bremena… knjigo namenoma prav počasi berem, ker je prava poslastica.
Priporočam za poletno branje.
marika
Frédéric Beigbeder: Francoski roman
Če se vprašam, zakaj še kar posegam po Beigbederju, ne vem. Če mi je bil njegov egotrip v 2.999 simpatičen, sem Windows od the World in Ljubezen traja tri leta precej ekspesno odložila. Pri Francoskem romanu me je pritegnil opis v Bukli. V prvem delu knjige so zanimivi opisi francoske aristokracije in buržoazije ter njunega počasnega propada prevladali nad Beigbederjevim egom, a se ta skozi knjigo vztrajno in vedno bolj prebija v absolutno ospredje in sicer za silo solidno delo rutinirano spremeni v popolno sr…. Prebrano do konca, a vam to vsekakor odsvetujem. Kdo sploh še bere Beigbederja?
J. Patterson – Londonski mostovi
Prva Pattersonova knjiga sploh. Nimam veliko za povedat – še kar spodoben krimič, ampak s stola/viseče mreže/iz šotora me pa ni vrgel. Mlačno, pravzaprav.
Obetavnih prvih 80 strani: Bob Brier: Skrivnostna smrt Tutankamona. Sicer je nekaj napletanj vmes, ampak avtor postreže z veliko podatki in zgodovinskimi dejstvi in se super bere. Zares zanimiva, ker sem začela z občutkom, da bo napisano bolj neberljivo, kot sicer je. Počasi si bom o Egipčanih res kaj zapomnila in dobila en površen občutek kdo je kdaj kaj itd., ker ga do zdaj nisem imela. Avtor predstavi tudi en splošen pregled nad Egiptom do Tuta, kar je še en plus. Bom videla, kako se bo zadeva obnesla do konca. Je pa res, da moram biti pri tej malenkost bolj zbrana kot pri Pattersonu 🙂
PS: Na dopustu prišla do dveh zastonjskih knjig P. Gregory (The White Queen in The Red Queen).
Tudi jaz toplo priporočam Smisel konca, prebrala sem sicer v izvirniku na Kindlu, ampak me močno mika, da bi zavila v Konzorcij in si jo kupila v slovenščini še v knjižni obliki. Bi jo rada še enkrat prebrala, pa na polici bi jo rada gledala 🙂 Tale elektronska lastnina je en hudič, je ne zapopadem, bi rada knjigo na polici! Ah, ampak brat je pa lušno na bralniku. No skratka, odlična knjiga, ne glede na nosilec:)
@regla:
Bob Brier: Skrivnostna smrt Tutankamona
Regla, ne bi ti rada vzela veselja do branja, toda smrt Tutankamona že nekaj časa ni več skrivnostna in tale knjiga je že čisto zastarela.”Zgodovinska dejstva” iz te knjige so ovržena z znanstveno dokazanimi dejstvi, ki so bila pred nekaj leti predstavljena tudi v National Geographicu.
Če želiš zgodovinsko bolj točno pripoved o času faraona Tuta, ti priporočam knjigo Nicka Draka Tutankamon:-)
@hermiona
No, vidis, to se pa zgodi, ce beres knjige z enim zamikom 🙂 Hvala za info, vsekakor vzeto na znanje, Drake zabelezen, morda si pa se NG priskrbim. Mah, Brierja bom vseeno dokoncala, ker je fletno berljiv, ga bom pa jemala z veliko rezervo.
Mojca Dobnikar : Po volčjih stopinjah
Prijetno presenečenje, lani izdan nepretenciozen slovenski politični triler oz. politična kriminalka, kakor se delo determinira samo. Knjiga se prebere na mah (300 str. – dva popoldneva) in čeprav avtorica na začetku posvari, da nikoli ni bila tako blizu politiki, da bi lahko pisala o resničnih ljudeh ali dogodkih, so politične spletke v povezavi s kapitalom in kriminalom zelo dobro podane, vse skupaj deluje verjetno, zanimivo, skratka fajn. Pisano je v prvi osebi (dogodke opisuje moški politik). Priporočam v branje, ne samo zato, ker gre za zelo redko lastovko tega žanra pri nas, ampak tudi kar tako. Kot poletno branje pa sploh.
Harlan Coben: Odšel je za vedno
Mah, če človek ni preveč zahteven, če rad bere o FBI, sadističnih morilcih in podobnem, če ga ne moti butast naslov, pa to, da kakšen literarni lik psihološko zapada iz ene v drugo skrajnost, obenem pa ni občutljiv na razplete, ki so malo “too much”, je to lahko zadovoljivo poletno branje.
In: Dan Brown ima (če je verjeti zapisu na hrbtu knjige) kar prav, ko pravi, da je Coben pravi mojster nepričakovanih zapletov. Nepričakovanih že … a obenem hudo malo verjetnih.
Carlos M. Dominguez: Hiša iz papirja
Magdalenica. Majhno, krhko, skoraj vsakdanje, a pusti prijeten okus. In tisto, kar ima razmišljajoči bralec rad: asociacije, razmišljanja, ki presegajo temeljni, dokaj preprost okvir dokaj preproste zgodbe. Prebere se na mah, v urici, vmes pa nevsiljive misli, ki so že pravcate modrosti ali vsaj vredne pretehtanja, tudi kakšen nov pogled na knjigo (še bolj pa na zasebno knjižnico) – npr. o koridorjih v besedilu … Priporočam!