He he, za ne verjet…po 3/4 leta sem končno prebrala knjigo od začetka do konca. Predvsem to drugo :-). Nimam pojma, kaj mi je. Brala pa nekaj ne ravno (hudo) leposlovnega, iz ene druge nedavno odprte teme tule gor. Nace Novak: Camino (od Nove Gorice do Kompostele). Kratko mnenjce bo zapisano v prej omenjeni temi.

Moja dosedanja julijska bilanca:

– Matthew Kneale: Small crimes in an age of abundance. Pisatelj, ki me je pred leti navdušil z romanom English Passengers, me tudi s tole zbirko ni razočaral. Natančno izpisane, skorajda staromodne zgodbe z uvodom, jedrom in načeloma presenetljivim zaključkom. Malce dahlovsko in zelo angleško – zdi se mi, da pri nas tako tradicionalne zgodbarske forme sploh ni več najti. Priporočam.

– Apostolos Doxiadis: Stric Petros in Goldbachova domneva. Osvežujoč, razgiban, nadvse užiten roman o matematičnem geniju, ki si trudi dokazati nedokazljivo. Sploh za takšne matematične aberveznike, kot sem sama, je ugotovitev, da je prava matematika v bistvu stvar visokega idealizma, pravo olajšanje. Priporočam divje in vsevprek.

– Uroš Zupan: Rilke proti Novim fosilom. Fenica Zupanovih esejev sem že od nekdaj in tale knjiga me je le še utrdila v veri. Malce preveč ponavljajoče za čisto petko, drugače pa idealno plažno branje za recimo temu intelektualce.

– Andrzej Stasiuk: Na poti v Babadag. Še ena esejistična zbirka, ki pa jo berem bolj sporadično, tj. s preskakovanjem. Preveč refleksije in premalo oseb za nekoga, ki ga pri potovanjih najbolj zanima lokalna kultura. Kvaliteta je sicer nesporna.

Mandelj: intimna izpoved (Nedjma).
Prav zapasal mi je en tak romančič, bomo videli.

Alice Munro: Open Secrets

Zbirka kratkih (ali ne tako kratkih) zgodb, dokaj fino čtivo, ki pa zahteva natančno branje, kar pa mi žal ni vedno uspelo.

Ker zaradi zunanjih okoliščin berem sramotno malo, samo pripis k Alice Munro: tudi meni je ostala v spominu kot prav fino branje.

V sicer izropani knjižnici sem ponovno posegla po Izgubljeni hčeri in Kane in Abelu Jeffreya Archerja. Zgodbi se prepletata, mestoma sta do pike enaki, kar je logično – eno je zgodba očeta, drugo zgodba hčerke. Knjigi se bereta napeto in zanimivo, pa vseeno po mojem mnenju presegata marsikatero današnjo “uspešnico”.

Ian McEwan: Na obali Chesil

Tole se pa lepo bere. Vsi ostali McEwani, ki sem jih prebrala, so bili zame bolj kot ne brez veze (razen mogoče Pokore).

Ja, super knjiga.
Ampak Pokora je še boljša. Otrok o pravem času me je tudi navdušila. Amsterdam me je pa močno razočaral…

Lenart Zajc: 5 do 12

O mladem skinheadu. Lahkotno branje.

Stendhal: Parmska kartuzija

Dobro, ampak meni je bolj všeč Rdeče in črno od njega.

Zdaj štartal..

John Steinbeck: Neznanemu bogu

Še en Ian McEwan: Atonement. Ne zaradi filma, pod roke mi je prišla naključno. Zaenkrat se še borim čez prvih 80 strani, pa me še ni popolnoma prepričala; ne vem, no, kar nekaj razpreda tja v tri dni … eno njegovo sem nekoč že brala, pa se ne spomnim, katera je bila (Otrok o pravem času?).

Novak, Babje leto: mi je bila všeč
Kleč, Pingpong: odložila sem jo pred koncem.

Se splača vztrajati pri branju.Tudi zaradi najboljšega opisa migrene, kar sem jih kdaj prebrala. A to, seveda, ni nič v primerjavi z vsem ostalim; npr. s tem, kako človek ne more in ne more uiti posledicam svojih odločitev. Ali pa za tiste, ki imamo radi zgodovino – opis začetkov druge svetovne vojne, kjer so se že napovedovale vse grozote, ki so šele sledile.

Otok o pravem času je tudi čisto v redu. Idealen je opis očetovih občutkov v prvih sekundah in minutah, ko mu postane jasno, da so mu ugrabili otroka (tista lahkota v vsem telesu). Res me je ganilo.

Ian McEwan je eden mojih najljubših pisateljev.