Julijsko branje
Po Chiquitinem nasvetu sem se lotil Tomićeve Što je muškarac bez brkova. O tem, kako me je zmotilo dejstvo, da avtor trdi, da gre za “humoristični roman”, ter o amaterskem deljenju besed sem že cvilil. Omenil bi morda samo še skrajno sumljivo nemščino (“Lass mich meinen Vather zu sehen”, ROFL), ampak to je resnično to, kar zadeva iskanje dlake v jajcu.
Roman je zgledna mešanica arhaičnega pripovedovanja in moderne zgodbe. Začetki poglavij so nenadkriljivi: “Divno li je biti u svibnju u Smiljevu. U zoru kada se crna kvagava sjena na mjesečini, kao kakvo jezovito čudovište pred prozorom, na prvome svjetlu iznad modrih brda pomalo pretvara u stablo bajama. Ili u podne, kada crkveno zvono tako moćno odjekuje da ti se učini da je dragi Bog nebo od lima načinio …” Prijetno branje, nepredvidljivi preobrati in spodoben humor, vse skupaj v zenovskem tempu, ki resnično pomirja. Priporočam.
Toro! Naključje? Tudi jaz sem na medulinski plaži čez vikend prebrala Tomiča in njegovega moškega brez brk, vendar v slovenskem prevodu.
Ja, tudi španščina je bolj tako-tako, npr. “em ni hotel…”, ampak mene to ni motilo ( niti površna nemščina), saj itak takoj ugotovimo, da oba vsak svoj tuj jezik po svoje tolčeta. Motil pa me je lik Lenorita, čeprav je avtor zanj napisal, da je nekako nedokončen človek. Prevod je dober, vendar kljub temu škoda, da nisem brala v originalu.
Zdaj se bom lotila Dežulovića, ker se mi zdi, da na hrvaško plažo nekako spadajo hrvaški pisatelji.
Aja, pa mojega Štriguna imajo v knjigarni v Puli v izložbi, ampak najbrž zato, ker je avtor domačin.
@Mariposa: Oho, redek primer sočasnega branja 🙂 Odločil sem se, da se bom držal izvirnikov, ker (a) mi sploh ne škodi zaradi službe in (b) je naročanje točno tistega, kar želiš, neizmerno lažje. Pa še ne razmišljaš ves čas, ali te je prevajalec nemara nesramno ogoljufal. Lenorit, recimo, je verjetno tisti pesnik itd., a ne? V izvirniku je bil seveda nekaj drugega.
Če se čisto malo zagovarjam glede nemščine: španščina prihaja v roman skozi teve žajfnice in je posledično na primerni ravni, tu ni dvoma. Nemščina pa je Julijin materni jezik, in ker hrvaško res ne zna, bi človek domneval, da zna vsaj besedo Vater pravilno zapisati … Ampak to je resnično že del mojih dlakocepskih kompulzij.
Sedajle mi gre zelo dobro Baretićeva Pričaj mi o njoj, zatem pa krenem tudi jaz na Dežulovića, Jebo sad hiljadu dinara. Potem bom hrvaško zalogo izčrpal in se spet nevarno približal čakajočim Angležem, Mitchellu, Grahamu Swiftu in “tanovemu” Kureishiju. Zdajle jih res ne morem videti, tako da naslednji teden spet naročam iz Profila. Šimpraga bo vsekakor vmes 🙂
@Toro in Mariposa: Kaj je moški brez brkov je roman, s katerim je v hrvaško književnost vstopil Renato Baretić. Šlo pa je takole: v prvi izdaji romana se je spotaknil ob orehe, ki naj bi po Tomiću zoreli maja, ko pa je izšla druga izdaja, mu je Tomić podaril izvod in rekel: No, Renato, zdaj pa poglej na stran 23. Tam so orehi še vedno zoreli maja, samo prej brezimni duhovnik (ali cerkovnik, ne spomnim se točno) se je zdaj pisal Baretić. :)))
In ko smo že pri Tomiću, že nekaj let me bega dejstvo, kako dosledno in enoglasno velja med hrvaškim kritiškim establišmentom za persono non grato. Kogarkoli s te scene vprašaš, vsi začnejo ob omembi njegovega imena odkimavati, navajati praktično identične argumente in se zgražati ob tem, kako prodajane so njegove knjige. Kot bi morali ob iniciaciji v svoj poklic podpisati zavezo o njegovem ‘nevaljanju’ in se jo po možnosti še naučiti na pamet, hehe. Po drugi strani pa promovirajo podobna ‘pop’ imena, na primer Eda Popovića in celo našega Čatra, čeprav sta mu IMHO v najboljšem primeru enakovredna. Hja, po mojem bo res keč v kaki osebni zameri, literarne skupnosti so pač po pravilu majhne, zaprte in potemtakem pogosto tudi vaškega duha.
In da se končno posvetimo branju kot branju: Čez modra polja Claire Keegan je bil prvi Euroman, ki me je brezkompromisno navdušil. Tematsko dokaj vsakdanje podeželske zgodbe (od življenja otrdeli ljudje, spolne zlorabe, posebneži, duhovniški grehi) so povedane s tako enkratno skrivnostnostjo, da jih ne pozabiš.
Očitno tale čas kljub temperaturam ni primeren za lahka branja: Queen Camilla Sue Townsend sem odložila na polovici, Watermelon Marian Keyes na četrtini, no, Mankell z Morilci brez obraza pa bo gotovo zdržal do konca.
Vedrana Rudan: Ljubezen na zadnji pogled – odlično. Čisto proti pričakovanjem me je pripoved zagrabila, zabodla v nekaj občutljivih mest, se v nekaj dneh odvila in me izpljunila z odprtim koncem. Stil je nenavaden, vse je ena sama pripoved glavne junakinje, še dialogi so skriti v tej pripovedi, pa je roman vseeno berljiv in zgodba kljub nelinearnosti zelo jasna.
Dva citata:
str. 131: “Ljubezen, ali tisto, kar misliš, da je ljubezen – popolna predaja nekomu, ki ima med nogami nekaj drugega kot ti -, to že ni ljubezen. To je sranje.”
str. 152: “Samov življenju se nič ne zgodi. Življenje je tisto, kar potihem teče med enim in drugim kozlanjem.”
Očitno priporočam (me pa zanima, zakaj je na več mestih napisano “mudi me lulat” – je to prevajalska napaka ali namenoma?).
@Oja: Pa res! “… i udarci motke kojom je zvonar Baretić u dvorištu mlatio orahe.” Priimek mi je padel v oči, a sem nanj hitro pozabil. Zanimivo, da se pojavi tudi moj priimek, česar ne pomnim. Sicer z malo začetnico, a vseeno velik dosežek.
C. P. Snow: Corridors of Power
Uvod v delovanje britanskega političnega sistema in politike s konca petdesetih let 20. stol., če ne kar nadaljevalni tečaj. Avtor, ki je okusil tako znanstveno kot politično življenje, že kar neznosno podrobno in suho opisuje del kariere (izmišljenega) politika skozi oči njegovega svetovalca. In če bi prav ti osrednji lastnosti pisave zlahka označili kot največjo pomanjkljivost dela, sta se v mojem primeru takoj, ko sem se ju privadila, spremenili v vrlino.
Ljubiteljem sočnega pisanja iz vsega srca odsvetujem, pustežem, kakršna sem občasno tudi sama, pa še kar priporočam. Vseeno ne bi rekla, da je to avtorjevo najboljše delo.
Še osebna trivia: knjiga mi je po naključju prišla v roke mesec dni po tem, ko je v.d. soproga enemu od svojih komadov podelil povsem enak naslov.
Oh, nisem poznala Profila – se kesam 🙁
Naročaš torej tam, gre to na isti način kot pri drugih spletnih knjigarnah? In zakaj si se odločil za Hiljadu dinara? Hočem reči, da se je tudi meni zdelo, da bi Dežulovića morda kazalo prebrati v kakšni daljši obliki, pa se nisem resno lotila razmišljati in iskati.
Hvala in lep pozdrav.
@ear heather: Profil je dokaj normalna spletna knjigarna. Dostave v Slovenijo se še izogibam (morebitna carina in te sitnosti), tako da paket pošljem kar v našo hrvaško pisarno, potem pa ga spotoma poberem.
Verjetno obstaja še kakšna boljša spletna knjigarna – se mi zdi, da je o tem enkrat tekla beseda, a se ne spomnim natančno.
Hiljadu dinara je bil izbor iz obupa, iz knjigarne nisem hotel oditi z manj kot štirimi knjigami, pa je ostal samo še Dežulović.
Poleg lahkotne (a prav nič lahke, roke so me bolele 🙂 Marian Keyes: Druga stran zgodbe (že pozabljeno, bolj za passatempo) sem v juliju z užitkom prebrala Težo neba Metoda Pevca (priporočam),
zdaj pa z velikim navdušenjem (in jezo, ker imam premalo časa, da bi prebrala na mah) hitim skozi Zapise iz žrela Stevena Halla. Tako neneavadna zgodba, da kar vleče vleče vleče…
Renato Baretić, Pričaj mi o njoj. Sploh ne slab roman, jasna, odločna zgodba o splitskem odvetniku, ki ne ve, ali je njegova žena, znana novinarka, mrtva ali še vedno v srbskem ujetništvu. Baretić kaže močna nagnjenja k spektakularnim koncem, kar je bilo v Poverjeniku že preko meja dobrega okusa, tukaj pa je še znosno. Zanimivo, da mu na 210 straneh nikakor ne uspe izdelati niti enega lika, tako da vsi protagonisti ostanejo brez vsake globine. Pa tega po mojem Baretć niti ne počne namenoma. Zmerno priporočam.
Milan Kleč: Snežene krogle – Kleč kot Kleč, nakladač par exellence
Tadej Golob: Svinjske nogice – mlada podnajemniška družina, invazija žab, kokain; ena taka vesela slovenska moderna grozljivka
Janez Kajzer: V temnih, nemirnih nočeh – moraste nespečnosti sem se znašel, ko sem zadevo prebral
Marko Vezovišek: Kuba Libre; odlično plažno branje za nezapolnjene trideset do štiridesetletnice na dopustu
Vena Lemaič: Popularne zgodbe – brez besed
Jani Mlakar: Hladen golaž s toplim pivom – obmorsko mesto, stojničarji, turizam, aluzija na Koper Palme Popoviča, tud dobr za dopust
Andrej Morovič: Okoliščine – Sahara trip za puščavske lisjake
Prebral Jebo sada hiljadu dinara (Dežulović). Sredi hrvaško-bošnjaške vojne se v neki vukojebini soočita dve skupini vojakov. Zgodba je lepo zapletena predvsem v delih, ko obe skupini špekulirata o tem, kaj si mislijo tisti na drugi strani nišanov, manj pa pri dokaj nasilnem trpanju različnih usod v en lonec in v isto skupno preteklost. Humor je deloma vrhunski in zbuja salve smeha, občasno pa tudi kar boleče stereotipen. Kaj vem, po svoje vredno branja. Mogoče najbolje podtakniti kakšnemu moškemu, letnik 1973 ali starejšemu, za na plažo.
Topli zrak (Davor Slamnig) sem urno odvrgel, ko sem ugotovil da gre za zelo blodnjavo zgodbo. Škoda časa.