Julijsko branje
Hans Kades: S svojimi očmi
Knjiga res ni nič posebnega, nasprotno, je pa zanimiva iz drugega razloga. Naravnost šokantno je, kako se je od začetka 60. let spremenil svet. Človek ima ob branju skorajda občutek, kot bi bral knjigo iz davnih, davnih časov, in vendar je od njenega nastanka minilo samo 35 let.
Še ena nedokončana. V želji, da bi vsaj približno spremljala sveže SLO knjige, sem začela brati Amsterdam 12.75 ram Janje Rakuš. Najbrž bi se lahko pretolkla skozi, ampak nekako nisem bila prepričana, da bi bilo to prav smiselno. Sploh ker je seznam knjig, ki jih še hočem prebrati, kar dolg, vmes pa itak nenehno prihajajo še nenadejani “padalci”
Površen vtis po kaki četrtini knjige: zdi se mi je, da je bila želja po duhovitosti in izvirnosti (pre)velika, tako da bi svoje občutke lahko strnila v eno samo besedo: pretenciozno.
Apostolos Doxiadis: Uncle Petros and Goldbach’s conjecture
Naposled mi je uspelo prebrati spodobno knjigo: delo o matematiku, ki posveti življenje dokazovanju Goldbachove domneve, ki še zdaj velja za enega od najzanimivejših matematičnih problemov.
Čeprav knjig(ic)a govori o matematiki, to ne pomeni, da mora bralca matematika vsaj malo zanimati. V bistvu gre namreč za delo o človeku, se obsedeno posveti eni sami stvari – in posledicah, ki jih ima to za njegovo življenje. Četudi bi človek imel tolikšen odpor do matematike, da ne bi prebral niti tisto malo, kar je v knjigi res matematičnega, knjiga ne bi bila prav nič manj zanimiva. Njena odlika je tudi všečen, zadržan slog, ki me je navdušil, branje pa tako zelo “potegne”, da se vse do konca preprosto ni možno ustaviti.
Prebrala Retrospektivo, kajpak na dušek (no, v treh dneh, kar je idealni tempo za detektivko – saj veste, da si postaneš domač z osebami ipd.). Seveda bom prebrala tudi odlomek Tankega ledu v Literaturi, čeprav me pred samo knjigo sploh ni treba posebej spodbujati. 😉
Zdaj sem pri Jergovićeni Ruti Tannenbaum. Miljenko kot Miljenko – hkrati vleče in še očara. Da mu uspe pri takem pisateljskem tempu!
Jane Harris: The Observations. Zelo zadovoljen. Krasna pripovedovalka, najstniška dekla, ki se znajde v spletkah in skrivnostih svoje gospodarice. Močna pripoved, brez napak. Priporočam.
Trenutno sem povsem padel v Vedrano Rudan: Ljubezen na zadnji pogled. Pisanje brutalne škorpijonke mi neverjetno ustreza, četudi se je z vsemi grozotami, ki jih potegne na plano, in izjemno neposrednostjo včasih kar težko soočiti.
Ta mesec: “Neznosna lahkost bivanja” od Milana Kundere. Prav navdušila sem se!!! Noro dobra knjiga, perfektno napisana z neznosno 😉 lepim stilom! Prevod je tudi izvrsten. Druga je: “Jednostavan život” – Kenzaburo Oe (nobelovec). Tudi dobra knjiga, le slabši prevod. Zatem pa spet izvrsten Kundera – “Nevednost”. Priporočam vse tri!
Prebrala Rojstvo Venere (Dunant), nek zgodovinski roman, ki je predolg in ima premalo koncepta, tako da odsvetujem.
Začela Zmaji so… (KOčar) in se zabavam, čeprav je zadeva precej odbita. Malo spominja na Douglasa Adamsa (ker imam doma tudi eno njegovo knjigo za prebrat, bom to lahko kmalu preverila).
Dokončno končala knjigo Vienna Eve Menasse, ki sem jo opisala že v rubriki “počitniška torba”.
Da se ne ponavljam: luštno branje, morda bi bila knjiga še boljša, če bi bila nekoliko krajša, vendar nič hudega, vseeno je berljiva do konca.
Povrhu se mi je utrdila vera v zbirko Roman, ki sta jo zadnji dve prebrani knjigi nekoliko omajali. To zlasti velja za Čudež v ravnovesju, knjigo, za katero se mi ne sanja, kako da so jo uvrstili vanjo, saj IMHO v njej ne dela drugega kot slab vtis.
Ker se v tej temi že dolgo nisem javila, je moj seznam precej dolg. OMenila bom samo tiste, ki so se mi bolj vtisnile v spomin:
Bernnet: Nenavadna bralka – pričakovanja so bila zelo velika, a se knjiga kar naprej ponavlja, pa še knjižnih naslovov v njej je zelo malo (nekje sem namreč prebrala, da je brala zelo zanimive knjige, in tako pričakovala, da bom našla par dobrih bralnih namigov – ampak kot že rečeno, nič pretresljivega). Tako da je pustila le mlačen vtis.
Camara Laye: Črni otrok – zelo, zelo dober afriški roman.
Kurnaz: Pet let mojega življenja – pretresljivo iz Guantanama. Knjiga ni napihnjena, bombastična in politično naperjena proti Ameriki. Gre za preprosto izpoved ugrabljenega človeka in opis dogajanja, zasliševanj in mučenj ter podobnih prijemov Američanov v tem zloglasnem zaporu. Stvari, o katerih bi IMHO morali biti vsi seznanjeni.
Blatnik: Spremeni me – zelo dober roman o sodobnosti. Tekoče branje, pravi page turner, ki pa globoko v sebi nosi globalne sodobne resnice in po mojem mnenju prinaša dober uvid našega časa.
Viewegh: Letoviščarji – prišla do 10 strani, z veliko muko, jezno odloženo. Ne sede. Nikakor.
Schlink: Ljubezenski pobegi – tokrat mi je bil Schlink zelo, zelo dober, ampak njegov Bralec je še vedno nad tem.
Sedaj se pa lotim Puške, bacili in jeklo, ki jo komaj že čakam.
Dan Lungu: Kokošji raj
Humorna knjižica o življenju romunske ulice, pretežno poseljene z malimi ljudmi, žrtvami tako komunizma kot tranzicijskega obdobja. Pzp. ne gre ravno za roman, prej za nekakšen šopek zgodbic, ki jih povezuje ulica s svojimi prebivalci.
Če vas ima čenčati, pa so vsi na morju, si lahko za prvo pomoč pomagate s čenčami iz Ulice akacij …