Prva, juhej!

Za mano je fenomenalen mini dopust na Zahodnem Balkanu (saj se temu zdaj tako reče, ne? ;)), kjer sem si seveda dala duška tudi po knjigarnah. Tako sem brž planila na Veličkovićevega Sahiba, se ga lotila takoj pri kavi in se že po prvih par straneh skoraj zvrnila od smeha. Vse, kar pravite, je res – genialna stvar, grenko-sladka mešanica, kakršno znajo zakuhati le Balkanci. Trenutno me zabava Leksikon YU mitologije (že videno na netu, ampak knjiga je le prava stvar), potem pa čakajo Dežulović, Velikić, Andrić… praktično do Tokia. 🙂

A ste vsi na dopustu???

No, evo, knjižni molji še kako dobro poznamo pojav, ko ena knjiga napelje k drugi. Meni se je zgodilo, ko sem med branjem Leksikona YU mitologije naletela na geslo ‘Kad su cvetale tikve’. Avtor roman (Dragoslava Mihailovića) označi kot verjetno najboljši jugoslovanski kratki povojni roman. Dodatno sem se napalila, ko sem prebrala, da ga je oboževal Danilo Kiš, dotolkel pa me je Džoni Štulić z izjavo ‘pri nas imamo en sam dober roman – Kad su cvetale tikve’. Džoniju mirno verjamem tudi, da je pomlad 13. decembra, tako da sem že naslednjega dne povohljala po knjižnici in – juhej, juhej! Delo – res dokaj kratko – sem požrla v 24 urah in lahko rečem le, da je vse res, čeprav bi vsekakor dodala, da je bilo dobrih romanov v Jugi vsekakor še kar nekaj.

Hm, Oja, in kje si staknila knjigo Kad su cvetale tikve? Po Cobissu sodeč je v SLO en sam izvod na Ptuju ali tam nekje…če nisem čoravo gledala. Pove pa Cobiss tudi, da je tip napisal Petrijin venac. Da še malo pocedim sline :-).

Drugače pa opažam, da sem tule gor edina, ki ji Sahib ni potegnil…

Oja, a je to to (mislim, a je tole tutikompleti)?

http://www.geocities.com/draganakonstantinovic/scs/kadsucvetaletikve.html

Enka, bom malo pobrskala doma – mislim, da sem to knjigo nekoč imela … če ni kje v rodnem kraju ali izposojena …

Sicer pa sem v obdobju, ko knjige resda začenjam brati, a mi prav nič ne potegne.
Zadnja takšna “žrtev” je bil znameniti Karlovškov Klan, a se mi zdi nekoliko ubog: vse je pretirano črno-belo, liki mrtvi & neprepričljivi, slog reven, jezik nič boljši. Upam, da so druge knjige kaj boljše – sicer mi res ne bi bilo jasno, čemu njegova dela tako redno izhajajo.

Že leta ne hodim (več) v gledališče, pa se še vedno spomnim prve drame, ki sem jo videla v srednji šoli, “Ko so cvetele buče” z Romanom Končarjem v glavni vlogi. Je to to?

Same vsebine se ne spomnim več, samo enega odlomka ob katerem imam vedno malo solzne oči, ko glavni junak razlaga, da tako pogreša dom, da se včasih vsede v avto in se celo noč vozi do Ljubljane in se parkira ob pločnik, odpre okno in posluša mimoidoče, kako se pogovarjajo, saj ti Slovenci niti ne govorijo tako zelo drugače.

Očitno je, sem preletela Enkin link:

“Tada uzmem od fabrike nekoliko dana neplacenog odsustva – i oni su na to navikli, pa mi vise ne prave pitanje – i sednem u kola, pa po tri dana i tri noci vozim kao lud. Ja sam, inace, pazljiv, oprezan vozac, i ne volim da jurim, ali tada nemam vremena ni za spavanje. Za volanom samo po dva-tri sata odremam. Tek kad dodjem do austrijske i nase granice, zaustavim se. Svratim u neki motel, okupam se, ljudski se ispavam – jedanput sam tako sesnaest sati prespavao – obrijem se, presvucem. I, polako, predjem preko granice.
Tada udjem u Ljubljanu, ili u Celje ili Maribor – nize da idem nemam hrabrosti: o Beogradu da vam i ne pricam – zastanem i parkiram se pored trotoara. I tako ostanem u kolima. Spustim prozore, gledam oko sebe i – slusam. I, verujte, Slovenci sasvim dobro zvalave po naski, nista se ne razlikuju.
I tako, ne izlazeci iz kola, presedim po pola sata, ili sat ili dva.
Onda polako krenem natrag.”

Katja, te držim za besedo. Bom sicer printnila tisti link, ampak če tam kaj manjka (čakam Ojo, da pove), se bom res priporočila za tole knjigo. Priznam, da zanjo še nisem slišala, po vsem prebranem tule in v Leksikonu YU mitologije pa že kar švicam od nestrpnega pričakovanja.

Lucija Stapančič: Prasec pa tak (kratke zgodbe)

Izposojeno s kar velikimi pričakovanji in kljub temu 🙂 prebrano z užitkom. Odličen jezik, stil pisanja in razmišljanja, dogajanja človek sploh ne pogreša. Minus dajem samo drugi (od petih) zgodb, ki se mi je tako vlekla, da sem knjigo skorajda odložila. Vsekakor priporočam.

Sem pa tudi sama v enem takem razpoloženju kot ga opisuje Katja. Večino knjig hitro kar odložim, pa tudi do prebranih sem precej bolj kritična kot navadno, bi rekla. Glede na število postov tule gor pa si skoraj upam ugibat, da je v takšnelem “izbirčnem” bralskem obdobju še kdo ;-).

U, ja, to je to! Sama sem knjigo brala v prevodu, ki je malce šepav (čeprav z razumevanjem ni problema, saj nas večina razume srbsko in zato slišimo jezik, ki odzvanja v ozadju). Nič, printat pa brat!

Da malo presekam z bivšo YU (in da bom knjigo lahko pravočasno vrnila) sem se lotila tukaj že hvaljenega Alahu ni treba. Zaenkrat brez pripomb, krasno teče!

Hvala Oja! Ko se je naprintalo 69 strani (nekje sem zasledila, da jih ima roman kot knjiga 100), sem bila že kar prepričana, da je zadeva kompletna. Super!

@Enka: pregledala sem domačo knjižnico in tisto, ki je ostala pri starših, ampak knjige ni, žal. Kdo ve, kje je zdaj.

Katja, hvala za trud! Print v originalnem jeziku bo ustrezno nadomestilo, nič bat. Je že v mapici in skorajda na poti proti domu :-).

Berem “Spremljam te v tvoji žalosti” in “Je čas prihoda in je čas slovesa”, nimam prave volje za romane, a danes sem pogledala na ta forum in poiskala na policah Mihailovića, Ko so cvele buče, v prevodu Mete Sever. Mogoče bom pa lahko kaj prebrala, pa čeprav le kak list ali dva na dan, ker ravno hvalite, da je dobra knjiga. Sposoditi si nameravam Pogovore z nebesi, če se bom spravila v knjižnico.

Torej, Dragoslav Mihailović: Kad su cvetale tikve. Noro!!! Šakom u glavu. Skoraj kot Šolski zvezek me je tole zadelo… Prebrano celo v manj kot 24 urah, kar je pri meni res rekordno. Skratka, toplo priporočam vsem, ki še niste brali. Bralka, tebi pa še prav posebej!

Je kdo bral še kaj avtorjevega? Se splača?

Enka, torej bomo jutri tiskali…
Sicer pa berem Pasjo grofico (Bogdan Novak), ki bi bila kar primerna za dopustniško torbo. No, saj ste zagotovo o njej že kaj rekli, jaz bolj capljam za vami…
V tem mesecu pa sem se prebila tudi skozi Prestol morske deklica (Monk Kidd); zanimiv mi je bil ljubezenski zaplet, ker se ravno nekaj podobnega dogaja v moji bližini, sicer pa… mirno prebavljeno!

Colin Dexter: Tihi svet Nicholasa Quinna.

Prebrala Burgessovo Tisto reč, mladinski roman, no, o tisti reči. In to samo o tisti reči. Dobro se bere, ne bi pa zadeve dala brati svoji hčeri pred 25 letom :))

Začela in odložila Careyevo Tativina, ljubezenska zgodba. Odvrnile so me predvsem blodnje malo motenega brata glavnega junaka, pa tudi sicer me umetniki kot glavni junaki puščajo hladno. Žal je v naslednji v roke vzeti knjigi spet umetnica ena od glavnih junakinj, tako da ne vem, ali bom to zdržala do konca (Gavalda: Samo skupaj, nič drugega). Sem pa včeraj brala ob svečah, saj je zmanjkalo toka. Se da (4 sveče in ogledalo).

Natisnjene (in v službi pozabljene) pa so Ko so cvetele buče v originalu. Ne vem, kako bo šlo branje, ker ni čžš-jev.

Banvillov The Untouchable sem večino junija zlorabljal za hiter padec v spanje. Pomirjujoče dobro napisan roman o vohunu, razkrinkanem na stara leta, a brez prave niti, ki bi vlekla. Nemara preveč pretanjenosti v teh vročih poletnih dneh. No, potem sem ga tik pred koncem pozabil vzeti s sabo na službeno pot, kasneje pa se nisem mogel več spraviti nazaj k branju.

Rezerva za na pot je bil Indra Sinha, Animal’s People. Zanimivo, da sem v Konzorciju videl tri izvode, tako da očitno ne gre za kakšno ekskluzivnost. Zgodba o indijskem mestecu, ki je prestalo katastrofo v kemični tovarni. Pripovedovalec je Animal, deček, ki ga je bolezen tako – dobesedno – zvila, da hodi po vseh štirih. Razmeroma soliden roman z občasnimi presežki, vendar pod črto hitro pozabljen.

Trenutno sem pri neki Jane Harris, za katero nisem še nikoli slišal. The Observations ima enega izmed najsilovitejših naratorjev, najstniško deklo, ki se znajde pri novi gospodarici in v prav posebnih intrigah. Po sto petdesetih straneh še vedno izjemno.

A veš, Titija, da je tole brezšumniško branje originala meni povzročilo kar nekaj težav. Je dosti slengovskih besed, tudi zastarelih (priznam, čisto vseh nisem skapirala) in potem je to, da niti ne veš, kako prav prebrati, kar zoprno. No, bralski užitek kljub temu ni (preveč) okrnjen :-).

Uf, Enka, kar oddahnila sem se – kadar kaj zavzeto priporočam, se potem vedno počutim malce krivo, če komu ni všeč. Zelo osebno, ni kaj. 🙂

Alahu ni treba je super, ampak jaz nekako nisem zraven. kar naprej ga varam z Leksikonom, ki bi moral biti za vse moje apetite vsaj enkrat debelejši. Še dobro, da ti knjige tega ne zamerijo. 😉

Oja, pozabila sem se ti zahvalit za izvrsten predlog! Glede na to, da zadnje čase res kar nekam s težavo berem, takšne (branja na dušek vredne) knjige cenim bolj kot suho zlato.

Če mi pa Tikve ne bi bile všeč, bi bila pa itak po mojem bolj razočarana nad Džonijem ;-).

Titija: Dobro se bere, ne bi pa zadeve dala brati svoji hčeri pred 25 letom :))

Knjigico sem tudi sama prebrala, ampak da je ne bi dala hčerki pred 25. letom??? He he, spomni se malo, kaj vse si brala pri petnajstih … ;-)))

>Začela in odložila Careyevo Tativina, ljubezenska zgodba. Odvrnile so me predvsem blodnje malo motenega brata glavnega junaka

Hecno, meni je bil pa – nasprotno – prav ta vidik knjige najboljši. Tudi sicer mi je bila zelo všeč, podobno kot tudi njegova knjiga Tax Inspector …

Joj, mislim, da imaš prav, po mojem sem ravno tedaj brala Zgodbo o O (objavljeno v Teleksu).

Eto, vidiš, kako hitro se človeku zgodijo dvojna merila: ti si brala Zgodbo o O, punca naj pa žveči Malega princa ali kaj podobno poduhovljenega ;-)))