Julija beremo?
Ali ne? Zdajle sem iskala temo o julijskem branju, pa je ne najdem …
Je mogoče, da še ni odprta?
Smo nehali brati? 🙂
Stephen King: IT (v srb. prevodu TO)
Ugotovila sem, da so srhljivke zame izgubile srhljivost. Ne vem, ali sem jo res “prerasla”, saj me tudi pri filmih skoraj ni več “strah”. IT velja za eno temeljnih Kingovih del – tudi v smislu srhljivosti. No, meni se ne zdi srhljiv, zdi se mi tudi precej preobsežen, 100 ali 150 strani manj bi mu kvečjemu doprineslo. Večinoma sem v branju sicer uživala. Zadnji del
– pozor, spojlerji –
mi sicer deluje rahlo “antiklimaktično” – verjamem, da je hudo težko učinkovito zašpiliti tako dolgo, obsežno, skoraj epsko zgodbo; a kako sta se v tem zaključnem delu “znašla” in kakšno “nevlogo” odigrala Audra in Tom, žena in mož dveh junakov magične sedmerice – to se mi je zdelo neprepričljivo in čisto mimo. Tudi tisti “seks” Beverly z vsemi fanti me ni prepričal; ob prebiranju imaš občutek, da ni prepričal niti junakov (razen morda dveh) niti samega pisatelja. 🙂
V knjigi se vidijo “nastavki” za nekatera druga Kingova dela (tako me je Tom – po značaju in usodi – zelo spominjal na Normana in viva-ze-bull iz Rose Madder).
Cameron West: Prva oseba množine
Povsem drugačne vrste knjiga; avtobiografija moškega, ki pri tridesetih odkrije, da v njem živi kup osebnosti, ki se spominjajo grozljivih posilstev iz njegovega otroštva. Literarno zelo povprečno, vsebinsko in terapevtsko pa presunljivo in uporabno. (Lektura pa slaba; mdr. najdete v tej knjigi toyoto z dvemi vrati.)
Obe priporočam; IT predvsem Kingovim fenom, saj ima okoli 800 strani, Prvo osebo množine pa vsem, ki vas zanima tovrstna tematika.
Jaz trenutno kar tole vse, bi ravno prebrala tole … sedaj pa Moževa skrivnost
http://bralnikoticek.blogspot.si/2014/07/15/lestvica-naj-naj/
Beremo junija, beremo julija, samo pišemo ne.
Jaz ravno obdelujem: Ni je več: Gillian Flynn, prav zanimiva me je moja reakcija. Normalno bi bilo, recimo, da navijam za žensko, ampak meni gre tako zelo na en organ, da res ni. Knjiga sama pa zelo dobra, je niso zastonj hvalili. Vendar se moram prav siliti, da jo berem.)))). Je pa to ena od možnih reakcij (ali si navdušen ali pa bi jo fental – žensko, ne knjigo).
Mož, žena in njuno opisovanje zakona…..ostalo si lahko preberete tukaj:
Kaja1313 jaz sem na istem. Sicer sem nekaj časa navijala zanj, potem nekaj časa zanjo, zdej mi gresta oba nekam 🙂 Sem pa snoči pozno pozno pozno ponoči obrnila list na drugi del knjige, prebrala par stavkov in si oddahnila z mislimi: se mi je zdelo.
Bomo videli. Prav težko bo danes preživeti te službene ure, med katerimi ne morem imeti knjige pri sebi…. 🙂
lp, Tamala
Derek Landy: Kostja Veselko
Mladinski roman, napeta ZF-pustolovka, ki tu in tam spominja z zapleti oz. manevri in čarobnimi lastnostmi na tiste iz Čarovnic (Charmed), npr. metanje ognjenih krogel. Kostja je, kot lahko sklepamo po imenu, mrtev, je okostnjak, vendar je “živ”, energičen, bister, duhovit in se bori na strani dobrega, medtem ko je Kačnik njegov antagonist, ki želi zavladati svetu in za to potrebuje skrivnostno žezlo starodavnih. Ozadja, pojasnila, skratka “zgodovina”, ki je privedla do trenutka, ko Stephanie začne s Kostjo raziskovati smrt svojega strica in iskati žezlo, je pojasnjena večinoma skozi dialoge, tako da ni obsežnih opisov in časovnih preskokov, kar pomeni, da je knjiga primerna tudi za mlajše knjigožere (recimo 11 let). V vseh pogledih manj zahtevna od HP, vendar pa nič manj zabavna in napeta.
Prevod Maje Novak je, kot običajno, imeniten. Zmotila so me le “prsa” in pa ta nesrečni “tehnično” (technically), ki v SJ nima istega prenesenega pomena kot v angleščini, zato ne moremo reči npr. “Tehnično je mrtev”, ampak npr. “Strogo gledano je mrtev”.
Zelo priporočam mladini in seveda vsem tistim, ki imate radi to literarno zvrst.
Jaz sem se pa julija na plaži nabrala knjig za na plažo:
Jan Phillip Sendker: Prisluhni srcu in Uglašeno srce (nadaljevanje prve)
Prva knjiga je res lepa ljubezenska zgodba, zanimiva, berljiva, ganljiva, eksotična.
Nadaljevanje pa se začne obetavno, potem je pa kar nekaj, zgodba visi v zraku, zmanjka ji globine in širine, brez pravega zaključka. Kakor mi je bila prva knjiga všeč, sem bila pri drugi kar razočarana.
Vina Jackson: Barve strasti, Barve poželenja, Barve ljubezni, Barve plesa
Te 4 knjige (nadaljevanja) se oglašujejo, da naj bi te popeljale dlje od Petdeset odtenkov sive. A žal so slaba kopija, pa že pri Petdeset odtenkov sive mi je postalo kmalu dolgčas. Tele sado-mazo variante mi prav niso ležale, pa še slaba zgodba, manjka bolj poglobljen opis oseb, začne se kar iz nič … Skratka bolj slabo čtivo. Še najbolj mi je bila všeč zadnja knjiga Barve plesa, ki opisuje stransko osebo iz prvih 3 knjig. Ta je bolj vsebinska, bolj doreče osebo samo, njeno zgodbo in njena čustvovanja.
Jodi Ellen Malpas: Ta moški
No, tudi to je podobna knjiga kot Petdeset odtenkov sive. Strast, seks, dominantni moški… Morda res strastna, a v poplavi tega čtiva je že vse enako in dolgočasno.
Sem si pa izbrala letošnje plažno čtivo, kajne?. No, sem si rekla, da malo pregledamo tovrstni žanr. Na plaži se še lahko bere, doma malo težje. Pa, saj je bilo čisto OK. Možgane na pašo, pa je. Odklop.
No, zdaj doma sem pa vzela v roke že zelo staro knjigo Johna Steinbecka: Zima naše nezadovoljnosti.
Govori o življenju v času gospodarske krize v začetku prejšnjega stoletja. Pravzaprav socialni roman. To je pa že bolj poglobljeno branje. Mi je prav všeč.
Preko vseh meja – Lea Jerančič
Triindvajsetletna Nia Price je plesalka. Vendar ni navadna plesalka. Ukvarja se s plesom ob drogu. Ko jo njena najboljša prijateljica prijavi na šov talentov, se ji življenje postavi na glavo, življenje pa ji otežujejo tudi grozilna pisma, ki jih prejema od skrivnostnega oboževalca.
Na hodniku svojega bloka sreča temnega, skrivnostnega moža z nebeško modrimi očmi, ki ji dobesedno vzame sapo.
Devetindvajsetletni Jason West je ženskar. Obožuje ženske in tega ne skriva. Je moški, o katerem sanja vsaka ženska. Srčno pa opravlja tudi svoj poklic. Z najboljšim prijateljem sta zasebna preiskovalca, ki imata svojo preiskovalno agencijo.
Ko v njegovo življenje vstopi Nia, končno sreča osebo, ki ne podleže njegovim šarmom. Vendar Jason ne obupa. Ne more pozabiti ognjevite in privlačne punce, ki ga je zavrnila.
Jason ugotovi, da je Nia ogrožena, da ji preti nevarnost, zato vzame stvari v svoje roke in ji poskuša pomagati. Ali mu jo bo uspelo pravočasno rešiti? Bo rešil dekle, ki je ukradlo del njegovega srca? Je pripravljen iti zanjo preko vseh meja?
Zaradi tebe – Lea Jerančič
Kaj bi naredili, če bi izgubili edino osebo, na katero ste se lahko zanesli v svojem življenju?
Zloraba
Bolečina
Žalost
Strah
To so stvari, s katerimi se je devetnajstletna Aaliyah Thomas soočala celo svoje življenje. Po umoru osebe, ki ji je največ pomenila in zaradi katere je bilo vredno živeti, ubeži morilcu ter pobegne na drugi konec države. Vpiše se na fakulteto, odločena, da nadaljuje s svojim življenjem, a se raje drži zase. Ne ve pa, da jo morilec išče in bo naredil vse, da jo najde.
Dvaindvajsetletni Ryder Knight živi za košarko. Je eden najbolj priljubljenih fantov, z veliko prijatelji in dobrim srcem. Edina stvar, ki jo pogreša, je iskrenost. Večina se druži z njim zaradi denarja, zato ni prepričan, kdo je do njega iskren ter kdo ima skrite motive.
Privlačnost med Ryderjem in Aaliyah je takojšnja, vendar Ryderjevo nezaupanje hitro uniči kakršnekoli možnosti, da bi postala prijatelja.
Je pripravljen odpreti srce in ponovno spustiti ljubezen v svoje življenje? Bo Aaliyah podrla zidove, ki jih je postavila okoli svojega srca in končno spet našla zaupanje v ljudi?
Bosta doživela svoj srečen konec ali sta njuni srci preveč zlomljeni?
Neil Gaiman: Okean na kraju puteljka (The Ocean at the End of the Lane)
Gaiman enostavno zbudi in vzbudi nekaj v meni … kaj vem, neki čisto drugi svet, tak, ki je domena otroštva, potem pa na poti v odraslost neopazno in na videz nepreklicno zbledi. Tale zgodba, precej “lahkotna”, me je na koncu zgrabila za, khm, pa naj bo klišejsko, srce, da sem potočila solzo in zadevi namenila precej “afterthoughts”. Mladinski roman? Kako in zakaj? Spet se mi ta opredelitev upira in zdi docela neprimerna. Potem bi bila tudi Soba mladinski, celo otroški roman ali kako? Ker je pač glavni lik otrok? Prepričana sem, da številne nianse romana in njegova (pod)sporočila terjajo zrelega, odraslega bralca – in mu lahko le takemu nudijo tisto resnično vrednost in zadovoljstvo tega romana.
Nadvse priporočam! “Mimogrede” sem še enkrat prebrala tudi njegovo Pokopališko knjigo. Ja, Gaiman piše knjige, ob katerih me kar boli, ko se končujejo – še bi, še!
Todd Strasser: Val
Romančič ali bolj kratka zgodba o tem, kako hitro te lahko potegne v “mentaliteto skupine” in posledično v izgubo individualne presoje in kritiškega pogleda na svet. Ameriški otroci ne morejo razumeti, kako so lahko nacisti počeli, kar so, in zakaj so gledali proč, ko so se dogajale neznosno hude stvari. Dokler sami – s pomočjo bistrega profesorja – ne oblečejo za hipec podobne kože …
Čeprav v romanu ni mogoče prezreti kritike in obsodbe kolektivnega enoumja (in seveda nacizma), katerega delček bi vendarle ameriški otroci morali poznati iz lastne zgodovine (sužnjelastništvo, kukluksklanovci, javni linči …), mi je vzbudil tudi razmišljanje o tem, kako zelo pa ljudje, odraščajoči in živeči v skrajnem komolčarskem, hiperkapitalističnem individualizmu, dejansko potrebujejo nekaj kolektivnega (saj je človek menda po evolucijskem ključu kolektivno bitje ali kako že?). O tem, kako nekaj takega (seveda ne ideologija in nasilno enoumje, temveč kolektivni cilji itd.) manjka generacijam zadnjih 50 in več let (pri nas pa v to stopamo morda malce manj časa), zanimivo piše knjiga Optimističen otrok.
Priporočam!
Na morju smo z otrokoma prebrali klasiko Antona Ingoliča: Potopljena galeja.
No, to pa JE mladinski roman, če se že gremo tako klasifikacijo. In to imeniten! Kot odrasla sem ga brala že kakih petič – in spet uživala v njem! (Pa čeprav mi Kornatov še ni bilo dano videti …)
In mimogrede, saj to pohrustaš v urici, prvič po OŠ še: Janko Kersnik: Kmetske slike in povesti.
O tem je svoje povedala že literarna veda. Meni naš realizem pač leži in še vedno rada posegam tudi po Jurčiču in Tavčarju. Jezikovno prava poslastica, ne le zaradi vseh prišedši in rekši, tudi zanimive in neznane besede se najdejo, žal so mi ušle iz spomina, razen kolomona, ki ga poznam tudi od drugod. :)) Aja, pa tole: za kosilo je imel sveže nati. Pobrskala sem po svojem mentalnem slovarju; mar ni tole v križankah? Perje pri repi – nat? Hm, le kakšnega okusa je bila tale jed? Tudi kulturološko in folkloristično skratka pravi biser!